VSL sodba in sklep II Cp 1788/2009

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (v točki XI. Izreka izpodbijane sodbe) razveljavi za znesek najemnine v višini 12.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za zapadle zneske najemnine po 500,00 EUR za čas od 1. 1. 2007 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v stroškovni odločitvi (točka XIII. Izpodbijane sodbe) ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino oziroma povrniti vrednost stanovanja v višini 87.792,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zneske 12.823,40 EUR, 7.036,85 EUR in 7.928,00 EUR, ki jih je moral tožnik plačati iz naslova uporabnine za stanovanje, najemnino v znesku 9.000,00 EUR, stroške selitve in stroške dela pri selitvi v zneskih 787,10 EUR in 467,37 EUR oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, škodo zaradi zdravljenja zob v znesku 834,58 EUR, 918,04 EUR in 1.219,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, stroške najema posojil v višini 417,29 EUR, pravdne stroške nastale v drugih pravdah v znesku 1.165,77 EUR in 571,94 EUR, stroške pooblaščenca v znesku 5.221,08 EUR vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, izgubljeni dobiček v znesku 129.392,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, dobiček iz izgubljene investicije v znesku 31.455,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, nepremoženjsko škodo v znesku 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača njene pravdne stroške v znesku 12.540,51 EUR.

2Tožeča stranka izpodbija takšno sodbo v zavrnilnem delu in uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka ter kršitve materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da mu je škoda nastala z dnem domika, zato je od takrat dalje upravičen do zakonskih zamudnih obresti, ne pa šele od vložitve tožbe dalje. Sodišče bi moralo izvedencu naložiti, da oceni vrednost stanovanja na dan vložitve tožbe in pozvati tožečo stranko, da od tedaj dalje uveljavlja zamudne obresti. S tem, ko je sodišče naložilo izvedencu cenitev po vrednosti na dan domika, je zavedlo in oškodovalo tožečo stranko. Napačen je tudi tisti del odločitve, ko tožniku priznava pravico do povrnitve najemnine le do takrat, ko se je izselil iz stanovanja, ki je bilo last B. H.. Najemnina bi mu šla vse do takrat, ko bo prejel odškodnino za odvzeto stanovanje. Nepomembno je, iz kakšnih razlogov je menjaval najeta stanovanja. Napačno je stališče iz izpodbijane sodbe, da najetje stanovanj last J. J. ter M. P. ni več v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Nepravilna je zato tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka na povrnitev stroškov selitev po izselitvi iz H. stanovanja. Sodišče bi moralo ugoditi tožbenemu zahtevku za povrnitev stroškov za izvedence, če ne pa mu jih priznati v okviru stroškovne odločitve, saj je v stroškovniku izrecno uveljavljal „stroške izdelave izvedenskih mnenj“. Nepravilno je sodišče zavrnilo tisti del zahtevka, ki se nanaša na škodo, ki mu je nastala zato, ker je bila njegova žena zaradi škodnega dogodka prisiljena prekiniti delovno razmerje. Prenizka je prisojena denarna odškodnina za telesne bolečine, neugodnosti med zdravljenjem ter strah. Neutemeljeno je tudi zavrnjena denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Opozarja na nasprotje v razlogih, ko je sodišče pri presoji poslovno-materialne škode navedlo, da je tožnik zaradi škodnega dogodka utrpel velike težave in nevšečnosti. Utemeljena je tudi odškodnina za skaženost zaradi staranja njegovega zobovja. Utemeljen je tudi zahtevek za povrnitev stroškov, ki mu bodo nastali zaradi sanacije zobovja. Sodišče bi mu moralo priznati zamudne obresti od zapadlosti obrokov najemnine.

3Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija tudi toženka, ki uveljavlja vse formalne pritožbene razloge, navedene v 1. odstavku 338. člena ZPP, ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugovarja dosojeni odškodnini za stanovanje v višini 87.792,30 EUR, saj je bilo stanovanje v izvršilnem postopku ocenjeno na 52.045,40 EUR. Ugovarja tudi dosojeni odškodnini v skupnem znesku 27.788,25 EUR, saj bi tožnik to škodo lahko preprečil. Tudi stroški sodnih postopkov in zamudnih obresti niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, zato ne morejo bremeniti tožene stranke. Najeto stanovanje ni adekvatno izgubljenemu, zato je prisojena najemnina previsoka. Opravljanje lastne selitve ne predstavlja škode, sicer pa tožnik ni ne trdil ne dokazal, da je družinskim članom plačal za pomoč pri selitvi. Sodišče je napačno štelo, da je vsa škoda za popravilo zob v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Iz ugotovitev izvedenca K. izhaja, da je tožnikova parodontalna bolezen dedno pogojena in jo je stres le dodatno poslabšal. Previsoko je odmerjena denarna odškodnina za telesne bolečine. Odškodnina za stroške najema kredita pri banki Hypo Leasing ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Tudi pravdni stroški v sodnih postopkih zaradi plačila uporabnine in stroški odvetniku niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Nepravilna je tudi odločitev v delu, ko sodišče prve stopnje tožniku priznava premoženjsko škodo zaradi izgubljenega dobička pri poslovanju v tožnikovem lokalu in za izgubljeni dobiček zaradi neizvršene investicije v zimski vrt lokala. Zahtevek za izgubljeni dobiček je zastaran. Sodišče je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je v celoti sprejelo kot resnični izpovedbi tožnika in njegove žene, ni pa upoštevalo listinskih dokazov in izvedenskih mnenj. Sodni izvedenec psihiater je povedal, da tožnika psihične težave v zvezi s pravdo niso ovirale pri opravljanju poklica v smislu, da bi bil za delo nesposoben. Večje težave v zvezi s tem so se pojavila s prometno nesrečo. Te ugotovitve izvedenca so potrjene tudi z izjavo tožnika v škodnem spisu Zavarovalnice Triglav. Izvedenka je nepravilno vzela kot izhodiščno leto 2001, ki je bilo za tožnika najbolj ugodno. Škoda iz naslova izgubljenega zaslužka zaradi neinvestiranja v zimski vrt je zastarana, saj je tožnik začel vrt načrtovati že v letu 1995. Ta škoda tudi ne more biti v vzročni zvezi z izgubo stanovanja.

4Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

5Predmet razpravljanja v obravnavanem postopku je bila zahtevana povrnitev škode, ki je po tožbenih trditvah nastala tožniku zaradi protipravnega ravnanja sodišča, za katerega odgovarja toženka, ki je v izvršilnem postopku, na javni dražbi prodalo v zemljiško knjigo nevknjiženo stanovanje, na katerem je imel tožnik posest in veljaven pravni naslov za pridobitev lastninske pravice. Ker je kupec na javni dražbi z domikom in izročitvijo stanovanja na originaren način pridobil na njem lastninsko pravico, je mogoča le reparacija škode z ustrezno denarno odškodnino (3. odstavek 185. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, v zvezi z 1060. členom Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). V obravnavani zadevi predmet obveznosti ni t. i. čista denarna terjatev, ampak odškodnina za nereparirano premoženjsko škodo, povračilo katere je podvrženo predhodni odmeri. Ta se v skladu z določilom 2. odstavka 189. člena ZOR določi po cenah ob izdaji sodne odločbe. Če je tako, je neutemeljena pritožbena trditev toženke, da bi moralo sodišče upoštevati v izvršilnem postopku ocenjeno vrednost stanovanja. Sodišče prve stopnje je izvedencu gradbene stroke s sklepom o postavitvi zadalo nalogo, da oceni današnjo tržno vrednost stanovanja in tržno vrednost po cenah na dan domika. Po izvedeni izvedenčevi nalogi je tožnik tožbeni zahtevek oblikoval tako, da je zahteval tržno vrednost stanovanja po cenah na dan domika in od tedaj dalje zahteval tudi zamudne obresti. Takšno postopanje je bilo stvar tožnikove proste dispozicije z zahtevkom, zato je nekorektna pritožbena trditev, da je bil zaveden s strani sodišča, ko je to opredeljevalo izvedenčevo nalogo. Neutemeljena je zato tudi tožnikova pritožbena trditev, da mu pripadajo zamudne obresti od dne domika stanovanja kupcu v izvršbi. Če oškodovanec, ki s svojim zahtevkom določi meje odločanja sodišča, ne uveljavlja odškodnine, kakršno mu zagotavlja materialno pravo, mu sodišče ne more zagotoviti reparacije škode z zamudnimi obrestmi oziroma z neupoštevanjem materialnega prava in utrjene sodne prakse glede odločanja o zamudnih obrestih. Ta do uveljavitve OZ ni priznavala zamudnih obresti do določitve odškodnine po 2. odstavku 189. člena ZOR, ki uveljavlja ohranitev realne vrednosti prisojene denarne odškodnine, saj bi to pomenilo dvojno valorizacijo odškodnine. Od uveljavitve OZ 1.1.2001 (če zamuda ni nastala pozneje) se priznavajo zamudne obresti od dolžnikove zamude, vendar le kot čiste zamudne obresti brez valorizacijskih obresti, v času veljavnosti ZPOMZO-A do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje pa v višini zakonskih zamudnih obresti (prim. pravno mnenje Občne seje VS RS z dne 26.6.2002, Pravna mnenja VS RS, št, I/2002, str.11). Odločitev sodišča prve stopnje o tem delu tožbenega zahtevka je zato pravilna, pritožbi pa neutemeljeni.

6Neutemeljena je tudi toženkina pritožba zoper odločitev prvostopenjskega sodišča, da mora tožniku plačati znesek 27.788,25 EUR. Z navedenim zneskom je tožnik zahteval povrnitev premoženjske škode, ki mu je nastala s tem, ko je moral plačevati uporabnino za stanovanje, ki je bilo predmet prodaje v izvršbi in ki ga je še nadalje uporabljal, vendar brez pravnega naslova. Glede tega dela tožbenega zahtevka je toženka tekom prvostopenjskega postopka postavila le ugovor neizkazanosti tožnikovega plačila. S tem pa je tudi determinirala obseg razpravljanja o tem tožbenem zahtevku. Ker je tožnik plačilo izkazal je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo. Pritožbene trditve, da stroški zamudnih obresti in stroški sodnih postopkov niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, predstavljajo dejanske pritožbene novote, ki ne morejo biti upoštevne, saj toženka ne izkazuje pa tudi ne zatrjuje okoliščin iz 1. odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), katerih obstoj bi lahko pogojeval presojo tudi teh dejstev.

7Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da predstavlja tožnikovo premoženjsko škodo tudi najemnina, ki jo je moral tožnik plačevati za najem drugega stanovanja po izselitvi iz stanovanja, ki mu je bilo odvzeto na podlagi škodnega dejanja, za katerega odgovarja toženka. To med pravdnima strankama niti ni bilo sporno. Toženka je ugovarjala le, da bi moral tožnik poskrbeti za čim manjšo škodo in najeti odvzetemu adekvatno stanovanje ter da ni izkazal plačil najemnine. O tem, koliko naj bi znašala ustrezna najemnina za enakovredno stanovanje, toženka ni postavila nikakršne trditve. V zvezi s svojo trditvijo pa tudi ni postavila nobenega dokaznega predloga. Te toženkine ugovorne trditve zato ni bilo mogoče presoditi. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, da je toženka dolžna vrniti tožniku plačane zneske najemnine za čas od 1.5.2003 do 1.11.2004 po 500,00 EUR oziroma v skupnem znesku 9.000,00 EUR. V tem delu je zato pritožba toženke neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti. Utemeljena pa je pritožba tožnika zoper odločitev o preostalem delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na najemnino. Pritrditi je treba tožniku, da je upravičen do povrnitve stroškov najema stanovanja, če izkaže, da jih je zares imel, vse do vzpostavitve prejšnjega stanja oziroma do plačila denarne odškodnine za stanovanje, odvzeto na protipraven način. Pritrditi je treba tožnikovemu pritožbenemu stališču, da je nepomembno, zakaj je menjaval najeta stanovanja. Ta okoliščina ne vpliva na vprašanje vzročne zveze med škodnim dogodkom in s tem pogojenimi stroški najema. Vprašanje vzročne zveze se lahko postavi le glede razlike med višjim zneskom najemnine in najemnino za enakovredno stanovanje. Glede te okoliščine zato ni mogoče slediti razlogom sodbe sodišča prve stopnje. Prav tako pa tudi ne tistim, ko prvostopenjsko sodišče navaja, da tožnik ni dokazal, da je bila najemnina po novosklenjenih najemnih pogodbah z J. J. in M.P. že plačana. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik plačal najemnino za čas od 1.5.2003 do 1.11.2004, temelji na dokazni oceni tožnikovega zaslišanja in zaslišanja T. K.. Enak dokaz je lahko relevanten tudi glede plačila kasnejšega najema, tožnik pa je predložil tudi pisna dokazila o plačilu najemnine J. J. in predlagal zaslišanje obeh omenjenih najemodajalcev. Utemeljena je zato tožnikova pritožba zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za preostali vtoževani del najemnine (za 12.600,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za zapadle zneske najemnine po 500,00 EUR mesečno. V tem delu je bilo zato treba pritožbi ugoditi in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Neutemeljeno pa tožnik očita sodišču prve stopnje, da bi mu moralo od prisojene najemnine priznati zamudne obresti od zapadlosti vsakega obroka dalje, ne pa od vložitve tožbenega zahtevka. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da tožnik ni izkazal, da bi najemnino plačeval v rokih, določenih v pogodbi. Zaslišan kot stranka pa je tudi izpovedal, da najemnine zaradi stroškov sodnih postopkov ne plačuje redno. Prav tako pravilna in v skladu z določilom 1. odstavka 311. člena ZPP pa je tudi zavrnilna odločitev glede nezapadlih zneskov najemnine.

8Tožnik je tudi upravičeno zahteval povrnitev stroškov selitve iz stanovanja, prodanega v izvršilnem postopku. Prav tako je sodišče pravilno priznalo znesek za opravljeno delo tožnika in njegovih družinskih članov pri navedeni selitvi. Nedvomno je selitev povezana z velikim delovnim in časovnim vložkom, ki ga nihče, v primeru, da je bil pogojen s škodnim ravnanjem, ni dolžan opraviti brez odmene. Sicer pa dejanskih trditev, na katerih je temeljil ta zahtevek, toženka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni prerekala. Drugače kot pri obveznosti povrnitve najemnine pa je glede povrnitve stroškov nadaljnjih selitev pomembno, zakaj je do njih prišlo. Tožnik bi moral izkazati toženkino odgovornost za nastanek teh selitvenih stroškov, vendar pri tem ni uspel. V tem delu sta zato pritožbi pravdnih strank neutemeljeni.

9Toženka v pritožbi glede odškodnine za škodo, nastalo s plačilom računov za tožnikovo zdravljenje zob, izpostavlja vprašanje vzročne zveze. Pri tem se sklicuje na mnenje izvedenca. Obstoj vzročne zveze med škodnim dogodkom in tožnikovim izpadom zob je nedvomno izkazan, saj je izvedenec stomatolog v izvedenskem mnenju navedel, da so bili tožnikovi zobje delno prizadeti že pred škodnim dogodkom, vendar pa je prav škodni dogodek ekstremno pospešil njihovo izpadanje oziroma izgubo. Glede na tožnikov stanje pred škodnim dogodkom bi se sicer lahko postavilo vprašanje obsega povrnitve škode, ne pa tudi vzročne zveze. Povzročitelj škode pa se ne more razbremeniti odgovornosti zanjo, tudi če je njen večji obseg pogojen z okoliščinami oškodovančevega osebnega stanja kot npr. v obravnavanem primeru prejšnje parodontalne bolezni.

10Neutemeljena je tožnikova pritožba v delu, ko izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča, da se zavrne odškodninski zahtevek za povrnitev stroškov, ki jih je imel z izdelavo izvedenskih mnenj. Gre za stroške, ki so nastali pred postopkom in zaradi postopka. Po določilu 1. odstavka 151. člena ZPP gre torej za stroške in ne za škodo, zato bi tožnik navedeni znesek lahko uveljavljal le v okviru svojega stroškovnega zahtevka po 1. odstavku 163. člena ZPP. Tožnik je res v svoji stroškovni zahtevi navedel tudi stroške izvedenskih mnenj, vendar gre pri tem za tiste stroške, ki so nastali med postopkom, predpravdne pa je v tožbi opredelil kot škodo in jih tako tudi vtoževal.

11Pravilno je sodišče prve stopnje priznalo tožniku stroške, ki jih je moral plačati banki pri najemu kredita. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je moral vzeti bančni kredit, da je lahko plačal uporabnino za stanovanje, kasneje najemnino in sodne stroške. Ne drži torej pritožbena trditev toženke, da ta škoda ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom.

12Toženka tudi neutemeljeno izpodbija odločitev, s katero je prvostopenjsko sodišče tožniku prisodilo odškodnino v višini stroškov, ki so mu nastali s plačilom sodnih stroškov nasprotnim strankam v pravdah zaradi plačila uporabnine in s plačilom stroškov njegovemu pooblaščencu. Meni, da ni izkazana vzročna zveza med temi stroški in škodnim dogodkom. Glede sodnih stroškov toženka takšnega ugovora v postopku pred sodiščem prve stopnje ni postavila. Ne glede na to naj se navede, da so sodni postopki, ki jih je sprožil tožnik oziroma v katerih je bil tožen, nedvomno posledica nezakonitega oziroma protipravnega ravnanja tožene stranke. Lahko bi se sicer postavilo vprašanje potrebnosti oziroma smotrnosti postopanja tožnika oziroma sprožitve sodnih postopkov, vendar pa toženka dejstev v zvezi s tem, kot je bilo navedeno, ni navajala. Glede stroškov tožnikovega pooblaščenca v izvršilnem in pravdnih postopkih je toženka v pripravljalni vlogi, ki jo je predložila na naroku za glavno obravnavo dne 19.12.2006 navedla, da odvetniški stroški niso bili potrebni in bi se jim tožnik lahko izognil. Za takšno navedbo je bila toženka že prekludirana (4. odstavek 286. člena ZPP), poleg tega pa je premalo substancirana, zato jo je sodišče lahko le kot tako presojalo. Višine sodnih in odvetniških stroškov pa toženka sploh ni prerekala, zato je prvostopenjsko sodišče pravilno ugodilo temu delu tožbenega zahtevka.

13Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri ugovoru zastaranja zahtevka za izgubljeni dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari oziroma glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (3. odstavek 168. člena OZ). Tožnik je dne 14.10.2005 postavil zahtevek za plačilo izgubljenega dobička za leta 2002 do 2007. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da se škoda v obliki izgubljenega dobička izkaže koncem poslovnega leta. Tožnik je pridobil pravico terjati izgubljeni dobiček za leto 2002 najprej s 1.1.2003. Ker se na pravico terjati izpolnitev obveznosti veže tudi začetek teka zastaranja (1. odstavek 336. člena OZ), bi se zastaralni rok za izterjavo te obveznosti lahko iztekel najprej 1.1.2006 ((1. odstavek 352. člena OZ). Če je tako, tudi ne morebiti zastaran zahtevek za izgubljeni dobiček za nadaljnja leta.

14Neutemeljene so tudi pritožbene trditve o odsotnosti vzročne zveze med toženkinim protipravnim ravnanjem in izgubljenim dobičkom. Dokazna ocena, ki predstavlja preizkus, ali je mogoče dejanske trditve šteti za dokazane, izkazuje, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je prav škodni dogodek, za katerega odgovarja toženka, pogojeval padec prometa v tožnikovem lokalu. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je pri tožniku je povzročil takšno zaskrbljenost, nesproščenost in prestrašenost, da ni več zmogel funkcioniranja v lokalu. Na to je vplivala tudi tožnikova prizadeta zunanjost, ki je, kot je bilo ugotovljeno, prav tako v vzročni zvezi z škodnim dogodkom in zaradi katere je bil njegov kontakt s strankami močno otežen. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je logično in življenjsko sprejemljivo, da je izguba stanovanja na način, kot je bil v obravnavani zadevi in s tem povezane dodatne tegobe, neprimerljivo bolj psihično obremenjujoče dejstvo, kot prometna nezgoda z lažjo telesno poškodbo. Sodišče prve stopnje pa je pravilno kot izhodišče za izračun izgubljenega dobička vzelo leto 2001. Povsem sprejemljivo je namreč, da se je izguba zaradi škodnega dogodka začela kazati šele po tem letu. Sodišče prve stopnje je za to navedlo tudi razumne in prepričljive razloge. Tožnik je navedel, da je v času sodnega postopka, v katerem je uveljavljal ničnost izvršilnih dejanj, živel v upanju, da stanovanje ni izgubljeno. Ta pravda pa je bila zaključena šele sredi leta 2001, stanovanje pa je izpraznil 14.5.2003.

15Tožnik je predlagal izdajo popravnega sklepa pri odločitvi o izgubljenem dobičku in sicer pravilno opozarja na napačen zapis glavnice 20.667 EUR namesto 20.647 EUR v četrti alinei točke IX/a izreka izpodbijane sodbe, na nesmiseln in odvečen zapis „od tolarske protivrednosti od 1.2007 do 31.12.2006“ v peti alinei iste točke izreka izpodbijane sodbe in enak zapis „ od tolarske protivrednosti od 1.2008 do 31.12.2006“ v šesti alinei iste točke in na nepravilen zapis v tej alinei o začetku teka obresti „od 1.1.2007“ namesto od 1.1.2008. Navedene očitne pisne napake bo popravilo sodišče s popravnim sklepom v nadaljnjem postopku (328. člen ZPP).

16Toženka je postavila le splošen ugovor zastaranja za terjatve iz naslova izgubljenega dobička. Nikoli pa ni posebej substancirala ugovora zastaranja zahtevka iz naslova izgubljenega dobička zaradi nerealizirane investicije. Če glede ugovora zastaranja za to terjatev ni navedla posebnih dejanskih trditev (ugovor zastaranja ima svojo dejansko in dokazno podlago) se sodišče do njih tudi ni moglo posebej opredeljevati, zato mu v zvezi s tem tudi ni mogoče očitati nobene kršitve procesnega ali materialnega prava. Morebiten pritožbeni poskus uveljavitve drugačne dejanske podlage glede te terjatve (pritožbena trditev, da je tožnik investiranje načrtoval že v letu 1995) ne bi mogel biti upošteven, saj toženka ne navaja (ne izkazuje) okoliščin iz 1. odstavka 337. in 2. odstavka 286. člena ZPP. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da ta škoda ne more biti v vzročni zvezi z izgubo stanovanja. Škodni dogodek je preprečil povečanje premoženja, ki bi sledilo načrtovani razširitvi tožnikovega lokala. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da so bile obstoječe kapacitete lokala že premajhne, zato je tožnik načrtoval njegovo razširitev z izgradnjo zimskega vrta. Imel je prihranjena sredstva, dovoljenje lastnikov zgradbe in predračune za razširitev (ponudba P. & C. z dne 20.4.1998, torej po izdaji sklepa o domiku z dne 23.3.1998 in pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine z dne 10.7.1998). Razlogi navedeni v prejšnjem odstavku, ki so pogojevali padec prometa v lokalu in izgubo dobička in ki jih je povzročil škodni dogodek, so bili tudi vzrok, da je tožnik opustil načrtovano investicijo, poleg tega pa je, kot je navedel, ves prihranjeni denar porabil za sodne stroške. Brezpredmetna je tudi pritožbena trditev, da je ugotovljeni dobiček iz tega naslova zgolj hipotetičen. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev izvedenke ter zaslišanja tožnika in priče T. K. pravilno zaključilo, da je bila podana velika verjetnost, da bi se zaradi povečanja kapacitet lokala povečal tudi dobiček, oziroma da bi se ta povečal sorazmerno z 41,6% povečanjem površine lokala. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno tožniku v mejah postavljenega zahtevka (1. odstavek 2. člena ZPP) prisodilo zahtevanih 31.455,00 EUR. V tem delu je toženkina pritožba neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti.

17Neutemeljeno je tudi tožnikovo zgolj pavšalno pritožbeno izpodbijanje odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka glede škode, ki naj bi tožniku nastala zaradi prekinitve delovnega razmerja njegove žene. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je tožbeni zahtevek za to škodo brez ustrezne tožbene dejanske podlage. Toženka se mu je uprla s trditvami, da je ta škoda lahko upoštevana v izgubljenem dobičku, saj bi pomenila zaposlitev novega delavca tožnikov dodaten izdatek (za plačo). Po drugi strani pa je ugotovitev izvedenke (to škodo je izvedenka samoiniciativno dodala v izvedensko mnenje) o potrebnosti dodatnega stroška dela v nasprotju s tožbenimi trditvami o velikem padcu prometa v obdobju, na katerega se nanaša ta del tožbenega zahtevka (leta 2004 do 2006).

18Materialnopravno podlago odločitve o povrnitvi nepremoženjske škode predstavlja določba 179. člena OZ. Iz nje izhaja podlaga za prisojo denarne odškodnine in merila za njeno odmero. Oškodovancu, ki je pretrpel telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada pravična denarna odškodnina, če jo stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje opravičujejo. Tožniku prisojena denarna odškodnina v znesku 6.000,00 EUR za telesne bolečine in neugodnosti, ki jih je pretrpel tekom zdravljenja zob, glede na ugotovljeno stopnjo in trajanje bolečin, ter primerjavo z prisojenimi odškodninami za enako škodo, ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Pritožbi pravdnih strank zoper odločitev o tej obliki nepremoženjske škode sta zato neutemeljeni. Enako velja tudi za odločitev o odškodnini za strah.

19Zmanjšanje življenjske aktivnosti zajema vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih zaradi škodnega dogodka, ki jih je opravljal oziroma bi jih po rednem teku stvari opravljal tudi v bodočnosti. Oškodovanec mora izkazati omejitve, prav tako pa mora izkazati tudi, kako in v kakšni meri pogojujejo njegovo duševno trpljenje oziroma duševne bolečine. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik navedenih pravnorelevantnih dejstev ni navedel oziroma da te škode ni izkazal. Tožnik pa tudi ni zatrjeval pravnorelevantnih dejstev, ki bi lahko predstavljala podlago za prisojo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. V zvezi z odškodnino zaradi izgubljenega zaslužka je zatrjeval objektivne znake spremenjene zunanjosti, kar je vplivalo na njegovo uspešnost pri vodenju gostinskega lokala, ni pa navajal subjektivnih okoliščin, ki bi izkazovale njegovo psihično trpljenje oziroma duševne bolečine, ki bi bile pogojene s spremenjeno zunanjostjo. Pritožbeni poskus dopolnitve tožbene dejanske podlage zahtevka pa glede na neizpolnjenost pogojev iz 1. odstavka 337. člena ZPP, ne more biti upošteven. Izpodbijana odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za navedeni obliki nepremoženjske škode je zato pravilna.

20Pravilna je tudi izpodbijana odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo stroškov bodočega zdravljenja zob v višini 9.000,00 EUR, saj gre za nezapadlo premoženjsko škodo, zato tožnik (še) ni pridobil pravice do njene povrnitve.

21Pritožbeno sodišče je tako pritožbi tožnika delno ugodilo in zadevo glede najemnine ter posledično v stroškovni odločitvi razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).