VSL sklep II Cp 680/2009

Pritožbi se ugodi in se sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo: tožbeni zahtevek, da je prvotoženka iz naslova zavarovanja odvetniške odgovornosti za drugotoženca in tretjetoženko dolžna plačati tožeči stranki znesek 40.393,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tolarske protivrednosti zneska glavnice, kar po centralnem paritetnem tečaju Banke Slovenije na dan 31. 12. 2006 znaša 9.680.000,00 SIT in sicer za čas od vložitve tožbe dne 15. 11. 2005 do 31. 12. 2006 v znesku 1.474.812,88 SIT, preračunano v EUR po centralnem paritetnem tečaju Banke Slovenije na dan 31. 12. 2006, kar znaša 6.154,28 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 40.393,92 EUR za čas od 1. 1. 2007 dalje do plačila (točka 3), tožbeni zahtevek zoper drugotoženca, da je dolžan plačati tožeči stranki znesek 105.173,55 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2001 do plačila (točka 4) ter podrejeni tožbeni zahtevek, da je tretjetoženka dolžna plačati tožeči stranki znesek 105.173,55 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2001 do plačila (točka 5). Tožeči stranki je bilo naloženo, da povrne toženim strankam priznane pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 6, 7 in 8). Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo vmesne sodbe (točka 1) in vzelo na znanje delni umik tožbe zoper prvotoženko (točka 2).

2Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (1). Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj tožeči stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja na sodišču. Glavna obravnava je bila zaključena v šestih minutah, kar pomeni, da prvo sodišče vseh dokazov ni prebralo, zato je bilo kršeno načelo neposrednosti in javnosti glavne obravnave. Prvo sodišče v sodbi ni pojasnilo, kdaj je tožnik izvedel za škodo in kdaj je začel teči zastaralni rok za odškodninski zahtevek. Na čem temelji zaključek, da je zastaralni rok iztekel 18. 11. 1997, v sodbi ni pojasnjeno. Zastaralni rok za odškodninski zahtevek iz naslova odgovornosti odvetnika je lahko začel teči 14. 5. 2003, ko je bila izdana sodba Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi I Cp 1326/2002. Stranke niso bile zaslišane, zato niso bile ugotovljene odločilne okoliščine, ki potrjujejo odgovornost tožene stranke, saj je bilo pri odvetniškem zastopanju tožeče stranke narejenih več grobih napak. Dejansko stanje je bilo zato nepopolno in zmotno ugotovljeno, zmotno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo v zvezi z zastaranjem odškodninskega zahtevka.

3Drugotoženec in tretjetoženka sta vložila odgovora na pritožbo, v katerem predlagata, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP. Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj je sodišče prve stopnje pojasnilo vse odločilne razloge, zaradi katerih je štelo, da je odškodninska terjatev zastarala oziroma ni utemeljena. Glede na določbo 286.b člena ZPP, tožeča stranka v pritožbi ne more uspešno uveljavljati kršitve določb pravdnega postopka, ker listinski dokazi niso bili prebrani, saj bi morala na navedeno kršitev prvo sodišče opozoriti takoj na naroku, če se že s takšnim postopanjem ni strinjala, kar pa ni storila. Sodišče prve stopnje zato ni storilo nobene kršitve pravdnega postopka.

6Tožeča stranka (2) je bila z drugotožencem (3) v mandatnem razmerju, zato je bil drugotoženec kot prevzemnik naročila dolžan: izvršiti naročilo po prejetih navodilih kot dober gospodar, pri izvajanju svojega dela ostati v mejah naročila in paziti na interese naročitelja, ki so mu morali biti vodilo (prvi odstavek 751. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (4)). Če je bil prevzemnik mnenja, da je bila izvršitev naročila po dobljenih navodilih škodljiva za naročitelja, bi ga moral na to opozoriti in zahtevati nova navodila. Ravnanje odvetnika se presoja po določbi drugega odstavka 18. člena ZOR. Odvetnikovo nepravilno delo se namreč ne kaže le v tem, da zamudi prekluzivne roke pri uveljavljanju pravic stranke pred državnimi organi, marveč sodijo sem tudi druge opustitve ali dejanja, ki so, gledano z vidika stroke, torej pravne, očitno takšna, da po normalnem teku stvari povzročijo stranki škodo (primerjaj tudi pravilo paragrafa 1300 Občnega državljanskega zakonika)(5). Ker tožeča stranka zatrjuje, da uveljavlja odškodninsko terjatev za škodo, ki je nastala s kršitvijo pogodbene obveznosti, zastara takšna terjatev v času, določenem za zastaranje te obveznosti (tretji odstavek 376. člena ZOR), kar pa je v roku petih let (371. člen ZOR). Prvo sodišče je zato zmotno presojalo ugovor zastaranja odvetniške odgovornosti po določbah prvega in drugega odstavka 376. člena ZOR.

7Prevzemnik naročila ima dolžnost, da poroča naročniku o izpolnjevanju naročila (755. člen ZOR). Če je prevzemnik mnenja, da bi bila izvršitev naročila po dobljenih navodilih škodljiva za naročitelja, ga mora na to opozoriti in zahtevati nova navodila (drugi odstavek 751. člena ZOR, primerjaj tudi s tretjim odstavkom 751. člena ZOR). Ali je drugotoženec izpolnjeval te obveznosti, so odločilne okoliščine za presojo začetka teka zastaralnega roka. Navedenih dejanskih okoliščin sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zato je bilo potrebno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (353. člen ZPP).

8Glede na posebnost mandatnega razmerja med naročnikom (stranko) in prevzemnikom (odvetnikom), tudi pri poslovnih odškodninskih terjatvah za škodo zaradi kršitve pogodbene obveznosti, ni mogoče sprejeti stališča, da začne vedno zastaranje teči prvi dan, ko je oškodovanec imel pravico zahtevati izpolnitev; odločilnejša je okoliščina, kdaj je oškodovanec lahko ob potrebni skrbnosti ugotovil, da mu je nastala škoda zaradi ravnanj prevzemnika posla, ki niso bila v skladu z dogovorjeno skrbnostjo in zato predstavljajo kršitev pogodbenih obveznosti. Zaradi vložene tožbe na izpolnitev pogodbe, je tožeča stranka lahko utemeljeno verjela odvetniku, da so s tem zavarovane njene pravne koristi, zato pravnomočna sodba, s katero je bilo razsojeno, da je pogodba nična, sama po sebi še ne dopušča zaključka, da se je tožeča stranka takrat seznanila s škodo, ki izvira iz pogodbene obveznosti in da od takrat dalje teče zastaralni rok. Glede na vloženo tožbo na izpolnitev pogodbe in če drugotoženec ni seznanil tožeče stranke z možnostjo uveljavljanja kondikcijskega zahtevka, bi lahko zastaralni rok začel teči šele od prejema pravnomočne sodbe I P 676/89, saj tožeči stranki, ne bi bilo mogoče očitati neskrbnega ravnanja pri pridobivanju ustreznih podatkov o obstoju škode, zaradi kršitve pogodbenih obveznost drugotoženca. Ker pa tožnik zatrjuje, da je 14. 3. 2002 od tretjetoženke zahteval, da vloži odškodninsko tožbo zoper drugotoženca iz naslova odškodninske odgovornosti (6), to pomeni, da je takrat izvedel za škodo(7), zato ob takšnih ugotovitvah, terjatev zoper drugotoženca ni zastarala(8).

9Nobenega dvoma ni, da bi moral drugotoženec po prejemu sodbe Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi I Cp 537/1992 z dne 18. 11. 1992, v kateri je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je pogodba nična, tožečo stranko seznaniti, da s tožbo na izpolnitev pogodbene obveznosti ne bo mogoče uspeti ter da se lahko zahteva vrnitev tistega, kar je nasprotna stranka prejela na podlagi nične pogodbe, kot to določa prvi odstavek 104. člena ZOR. Drugotoženec zatrjuje, da je tožeča stranka zahtevala, da se vztraja pri vloženi tožbi na izpolnitev pogodbe ter da je šele na naroku dne 12. 12. 2001 upoštevala njegov nasvet, da se tožbeni zahtevek modificira tako, da se namesto izpolnitve pogodbe, zahteva vračilo denarja na podlagi nične pogodbe (9). Ob takšnih ugotovitvah bo zastaralni rok začel teči, ko je tožeča stranka od drugotoženca prejela navedeno informacijo. Če pa se bo ugotovilo, da drugotoženec tožeče stranke ni seznanil z možnostjo vložitve kondikcijskega zahtevka, bo odškodninski zahtevek zoper drugotoženca utemeljen, ob dodatnem pogoju, da bi tožeča stranka s kondikcijskem zahtevkom uspela, če bi bil vložen pravočasno.

10Navedene predpostavke so soodvisni del ugotavljanja odgovornosti tretjetoženke, saj če ni odgovornosti drugotoženca za kršitve pogodbenih obveznosti, posledično tudi ne more biti odgovornosti tretjetoženke, saj odvetnik ni dolžan vložiti tožbe, za katero meni, da ne bo uspešna. Če je tretjetoženka prvotožniku pojasnila, da tožbe ne bo vložila zoper drugotoženca, navedena okoliščina zadostuje za izključitev njene odgovornosti, saj prvotožnik ne more zahtevati od tretjetoženke, da bi zanj opravila določeno delo, če tretjetoženka v to ni pristala. Tretjetoženka bo odškodninsko odgovorna, če bo ugotovljena odgovornost drugotoženca za kršitev pogodbenih obveznosti in bo ugotovljeno, da je zoper njega terjatev zastarala, tretjetoženke pa je tožečo stranko (10) zavajala pri zagotovilih, da bo zoper drugotoženca vložila tožbo. Tudi morebitna napačna pravna razlaga nastopa zastaranja terjatve zoper drugotoženca, tretjetožene stranke ne razbremeni odgovornosti.

11Utemeljenost zahtevka zoper prvotoženo stranko je sodvisna od ugotovljene odškodninske odgovornosti drugo in tretje tožene stranke. Pritožbeno sodišče še dodaja, da so nepomembne okoliščine, ki jih tožeča stranka ponavlja v vlogah, da je bil prvotožnik neupravičeno obsojen. Dokler velja pravnomočna kazenska sodba, so irelevantne navedbe tožnika, da je bil v kazenskem postopku krivično obsojen.

12Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo materialno pravo, zato ni izvedlo nobenega predlagana dokaza z zaslišanjem strank in prič. Dejansko stanje je bilo iz navedenih razlogov nepopolno ugotovljeno, saj so se upoštevali zgolj listinski dokazi, zato je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in izjemoma zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje (353. člen ZPP).

13Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov pridrži za končno odločitev.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) V nadaljevanju se uporablja za tožečo stranko tudi izraz »naročnik«.

(3) V nadaljevanju se uporablja za drugotoženca in tretjetoženko tudi izraz »prevzemnik«.

(4) V nadaljevanju ZOR; ki se uporablja na podlagi določb 1060 in 1062. člena Obligacijskega zakonika.

(5) Glej sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 515/95 z dne 9. 5. 1997.

(6) Podrobneje glej vloge tožeče stranke, posebej tožbo točka VI. in VIII.

(7) Družba J. je 13. 3. 2003 vložila ugovor zastaranja v zadevi I P 676/89; priloga A 8.

(8) Tožba zoper prvotoženko vložena 17. 11. 2005, zoper drugotoženca in tretjetoženko pa 12. 5. 2006.

(9) Podrobneje glej pripravljalne vloge drugotoženca, posebej vlogo z dne 21. 8. 2008, stran 83 sodnega spisa.

(10) Ob predhodni ugotovitvi aktivne legitimacije drugotožnice.