VSL sklep I Cpg 804/2012

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pravdni postopek prekinilo do pravnomočno zaključenega upravnega postopka denacionalizacije, ki je v teku pri Ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in. šport pod opr. št. 490-43/2007 in 490-157/2007.

2Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3Prvotožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Drugotožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

5Pritožba je utemeljena.

6Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi ugotovitve ničnosti pogodbe o dolgoročnem zakupu z dne 9. 11. 1998 s pripadajočima aneksoma z dne 3. 4. 2000 in 14. 10. 2003 ter ugotovitve ničnosti pogodbe o ustanovitvi stavbne pravice z dne 21. 11. 2005, ki sta ju sklenili toženi stranki. Ničnost uveljavlja na podlagi določb Obligacijskega zakonika (OZ), ker sta bili pogodbi sklenjeni v nasprotju s prisilnimi predpisi in ustavo, in na podlagi 88. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ker so nepremičnine, ki so predmet teh pogodb, tudi predmet postopka denacionalizacije, od uveljavitve ZDen, torej od 7. 12. 1991 dalje, pa je razpolaganje z nepremičninami, glede katerih obstaja dolžnost vrnitve, prepovedano.

7Prvi odstavek 88. člena ZDen določa, da z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Obdelava kmetijskih zemljišč in izvajanje del v gozdovih, ki jih je zavezanec dolžan vrniti v skladu s tem zakonom, se šteje za dopustno razpolaganje, če poteka v skladu z zakonom, ki ureja kmetijska zemljišča oziroma v skladu z načrti za gospodarjenje z gozdovi. Po drugem odstavku tega člena so pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s prejšnjim odstavkom, nični.

8Sodišče prve stopnje je pravdni postopek prekinilo, ker je ocenilo, da je odločitev o ničnosti uvodoma navedenih pogodb odvisna od samostojnega vprašanja, ali bodo nepremičnine v zvezi z obravnavanima pogodbama v denacionalizacijskem postopku vrnjene upravičencu, torej, ali sploh gre za premoženje, glede katerega obstoji dolžnost vrnitve po ZDen, matični postopek denacionalizacije pa je že v teku. Pritožba pa uveljavlja, da je dolžnost vrnitve treba upoštevati abstraktno in ne gre za konkretno ugotovljeno dolžnost vrnitve, kar je v skladu z namenom ZDen, zato za oceno ničnosti pogodb zadostuje ugotovitev, da je bila zahteva za denacionalizacijo vložena pravočasno in da so bile sporne pogodbe sklenjene po vloženi zahtevi za denacionalizacijo in po uveljavitvi ZDen.

9Pravilna uporaba materialnopravnih določb prvega in drugega odstavka 88. člena ZDen je odvisna od ugotovitve, ali glede nepremičnin, ki so bile predmet spornih pogodb, obstaja dolžnost vrnitve. Ker pa o možnosti vrnitve nepremičnega premoženja v upravnem postopku še ni bilo odločeno (v nasprotnem primeru bi bilo pravdno sodišče na pravnomočno odločitev upravnega organa vezano), mora po mnenju višjega sodišča o tem odločilnem dejstvu sodišče prve stopnje samo presoditi v okviru ugotavljanja same ničnosti. Sodna praksa je v zvezi z vprašanjem, kdaj je mogoče govoriti o dolžnosti vrnitve, že izoblikovala kriterije in ob tem upoštevala namen predpisa, ki je v ustavitvi prometa s premoženjem, ki je (lahko) predmet denacionalizacije. Vrhovno sodišče RS je v novejši odločbi navedlo, da je za ničnostno pravdo na podlagi določbe 88. člena ZDen bistvena zgolj možnost vrnitve v naravi in ne morda (že) konkretno ugotovljena dolžnost vrnitve in po mnenju vrhovnega sodišča tako „zadošča, da je tožeča stranka v postopku za denacionalizacijo zahtevala vrnitev iste nepremičnine v naravi in da o tem vprašanju še ni pravnomočno odločeno“ (1), podobno stališče pa izhaja tudi iz več odločitev višjih sodišč (2).

10To pa obenem tudi pomeni, da sodišče ni vezano na bodoči izzid nezaključenega denacionalizacijskega postopka in zanj le ta oziroma bodoča odločitev denacionalizacijskega organa ne predstavlja predhodnega vprašanja v smislu določbe 13. člena ZPP (3).

11Dolžnost vrnitve iz prvega odstavka 88. člena ZDen torej terja zakonsko razlago in ne odločitve o predhodnem vprašanju. Zato za izdajo izpodbijanega sklepa o prekinitvi postopka v prvem odstavku 206. člena ZPP ni pravne podlage, saj mora pravdno sodišče samo ugotoviti okoliščine za presojo dopustnosti razpolaganja s spornimi nepremičninami. Poleg tega vprašanje ničnosti razpolaganj, ki se rešuje v pravdnem postopku, predstavlja predhodno vprašanje v denacionalizacijskem postopku, in sicer v zvezi z načinom vračanja denacionaliziranega premoženja (4). Prekinitev postopka v tej pravdi do odločitve denacionalizacijskega organa, bi zato pomenila neupravičen odrek odločanju o veljavnosti pravnih poslov, od katerih veljavnosti je odvisna ugotovitev ovir za vrnitev teh nepremičnin v naravi v denacionalizacijskem postopku (5).

12Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

13O stroških pritožbenega postopka bo sodišče prve stopnje glede na uspeh strank odločilo z odločbo, s katero se bo končal postopek (tretji odstavek 165. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Sodba II Ips 270/2010 z dne 24. 3. 2011, podobno tudi Sodba II Ips 97/2010 z dne 3. 6. 2010.

(2) Sodba in sklep VSL II Cp 4006/2010 z dne 23. 2. 2011: oviri za ugotovitev ničnosti pravnih poslov v smislu določbe 88. člena ZDen bi tako lahko predstavljali le okoliščini: da denacionalizacijski upravičenec ni uveljavljal zahtevka za vrnitev v naravi ali pa če bi bilo v denacionalizacijskem postopku najkasneje do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje že pravnomočno odločeno, da nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi.

(3) ibidem.

(4) prim. I Up 522/2001 z dne 5. 6. 2002 in II Ips 407/2000 z dne 19. 4. 2001

(5) sodba in sklep VSL II Cp 4006/2010 z dne 23. 2. 2011