VSL sodba I Cpg 1115/2011

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožencev nerazdelno plačilo 550.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna povrniti toženim strankam stroške postopka v višini 6.297,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožene stranke so v odgovoru na pritožbo nasprotovale pritožbenim razlogom in predlagale višjemu sodišču, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasile so tudi pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje ni v nasprotju z naracijo tožbe določilo vrednosti spornega predmeta na 550.000,00 EUR, kot mu zmotno očita pritožba. Tožeča stranka je med postopkom modificirala tožbeni zahtevek tako, da je namesto prvotno vtoževanih 262.894,34 EUR zahtevala glavnični znesek 550.000,00 EUR. V primeru denarnih tožbenih zahtevkov se vzame kot vrednost spornega predmeta vrednost glavnega zahtevka (39. člen ZPP), v primeru naknadne spremembe tožbe pa se pri odmeri stroškov postopka upošteva tudi povečanje obstoječega zahtevka (3. odstavek 32. člena Zakona o sodnih taksah ZST-1, 21. člena Zakona o odvetniški tarifi ZOdvT). Sodišče torej v primeru denarnega zahtevka ne določa vrednosti spornega predmeta (o tem ne sprejme nikakršne odločitve), ker je ta že določena s samim zahtevkom. Sodišče ugotavlja (odloči s sklepom) vrednost spornega predmeta le pri spornih nedenarnih ali bolj zapletenih denarnih zahtevkih (3. odst. 44. člen ZPP). V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vrednost razširjenega tožbenega zahtevka kot vrednost spornega predmeta.

6Sodišče prve stopnje je v 1. točki obrazložitve v bistvenem povsem pravilno povzelo odločilne trditve tožeče stranke, na katere opira svoj tožbeni zahtevek. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče sporna razmerja pravdnih strank poenostavilo, pač pa je ravno nasprotno tožeča stranka z navajanjem preštevilnih nerelevantnih dejstev o „spornem razmerju“ v obširnih vlogah sodišču prve stopnje znatno otežila subsumpcijo dejanskega stanja pod ustrezno materialnopravno normo in s tem pravilno uporabo materialnega prava. Prav iz tega razloga so nekateri materialnopravni zaključki prvostopnega sodišča dejansko napačni. Tako je brezpredmeten zaključek o zastaranju denarne terjatve tožeče stranke do tretjetoženca iz naslova polovice višine vplačila za ustanovitev drugotožene stranke iz skupnega premoženja na podlagi 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (3. tč. obrazložitve). Sodišče prve stopnje samo ugotavlja, da tožeča stranka te terjatve zoper tretje toženca ni uveljavljala. Protispisni so tudi razlogi izpodbijane sodbe (7. in 8. tč. obrazložitve), da tožeči stranki ne pripada plačilo iz naslova dobička prvotožene stranke, ker ni zahtevala sklica skupščine, na kateri bi se odločalo o razdelitvi dobička, kot tudi, da tožeča stranka nima korporacijskih zahtevkov do drugotožene stranke, ker ni njena družbenica. Tožeča stranka ničesar od navedenega ni zahtevala, t.j. ni uveljavljala izplačila dobička (od prvo in drugotožene stranke) na podlagi svojega ustanoviteljskega deleža.

7Tožeča stranka je zahtevala izplačilo zneska, ki naj bi bil po višini sicer v nekakšni zvezi s pričakovanim dobičkom prvotožene stranke oz. doseženim dobičkom drugotožene stranke, ki pa ga sama opredeljuje kot lastno škodo oz. korist toženih strank. Škoda naj bi tožeči stranki, ki je družbenica s ½ deležem prvotožene stranke, nastala zaradi tega, ker je tretjitoženec (ki je družbenik do 1/2 in poslovodja prvotožene stranke) vse poslovanje prvotožene stranke (in s tem tudi pričakovani dobiček) s pogodbo prenesel na drugotoženo stranko (katere družbenik in prokurist je tretjitoženec). Okoliščine, da sta tožeča stranka in tretji toženec bivša zakonca, in da prvotožena stranka opravlja posle upravnika po Stanovanjskem zakonu, so zato v obravnavanem kontekstu nerelevantne.

8V zvezi s tem je treba naprej opozoriti, da je zmotno prepričanje tožeče stranke, da je njen položaj kot oškodovane oz. prikrajšane družbenice mogoče presojati v polnem obsegu uveljavljanih obligacijskopravnih institutov (povzročitev škode, neupravičena obogatitev). Razmerja med družbeniki ter med družbeniki in družbo so v osnovi korporacijsko pravne narave. Ta razmerja je z vidika civilno pravnih podlag (odškodninske, pridobitvene) mogoče obravnavati samo v okvirih, v katerih to dopuščajo korporacijskopravna pravila. Glavni predmet varstva v korporacijskem pravu je namreč korporacija sama, t. j. družba, ki se ji morajo podrediti premoženjski in drugi interesi družbenikov. Tudi, če gre slediti trditvam tožnice, da je tretji toženec z ustanovitvjo drugotožene stranke ustvaril obvodno (bypass) podjetje, na katero je prenesel celotno poslovanje prvotožene stranke in ji s tem odvzel prihodke ter tudi ves dobiček, je tožeča stranka v položaju (oškodovane) družbenice prvotoženke pri uveljavljanju bodisi odškodninskih zahtevkov na podlagi 131. člena OZ bodisi obogatitvenih zahtevkov na podlagi 190. člena OZ bistveno omejena. Vsekakor ni nikakršne osnove za nekakšno skupinsko odgovornost v smeri „da so vse tri tožene stranke z medsebojnim delovanjem oškodovale tožečo stranko oziroma bile na njen račun obogatene“. Družbenik je v pravnem razmerju samo z družbo, katere družbenik je, in z drugimi družbeniki te družbe. Med njim in drugimi družbami ni niti dejanske niti pravne (vzročne) zveze. Z drugimi besedami, družba ni odgovorna za škodo, ki nastane družbenikom druge družbe, s katero ta družba posluje tudi, če zanemarimo okoliščino, da ni najti nikakršne protipravnosti v ravnanju drugotoženke, ki naj bi s pogodbo prevzela posle prvotožene stranke. Tudi obogatitveni zahtevki v obravnavani situaciji ne pridejo v poštev, saj, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, do premika premoženja (iz sfere prvotožene stranke v sfero drugotožene stranke) ni prišlo brez pravnega temelja ali zaradi tega, ker bi ta naknadno odpadel. Poleg tega tožeča stranka toženim strankam, predvsem tretjetožencu, očita cel sklop protipravnih ravnanj, kot družbeniku kršitve dolžnosti zvestobe družbi-prvotoženi stranki, kot poslovodji opustitev dolžne skrbnosti oz. ravnanja v dobrobit prvotožene stranke, v obeh vlogah pa naj bi kršil tudi konkurenčno prepoved.

9Materialno pravo, ki ga je bilo treba v danem primeru uporabiti, predstavljajo torej ustrezna določila ZGD, ki urejajo odgovornost organov družbe in družbenikov za škodo, povzročeno družbi ali drugim družbenikom. Ta se presoja po pravu, ki je veljalo v času ravnanja teh oseb, to je v konkretnem primeru ZGD (41., 42., 258.člen ZGD ob upoštevanju sodbe Vrhovnega sodišča RS III Ips 86/2004 z dne 24. 5. 2005, ki je zavzela stališče, da je treba tudi za odgovornost poslovodje v d.o.o. analogno uporabljati določila 258. člena ZGD). Iz citiranih določil ZGD pa izhaja, da lahko odškodninski zahtevek proti poslovodji (oz. družbeniku kot kršitelju konkurenčne prepovedi) za škodo, povzročeno družbi, uveljavi le družba. V obravnavanem primeru gre prav za takšno škodo, t. j. škodo, ki je v prvi vrsti nastala prvotoženi stranki, ki je v posledici prenosa poslovanja na drugotoženo stranko izgubila bistven del prihodkov in s tem pričakovani dobiček. Družbenik po ZGD torej ni imel aktivne legitimacije, da bi škodo zaradi izgubljenega dobička družbe uveljavljal v svojem imenu in za svoj račun, pa četudi se je ta škoda v posledici odrazila tudi na njegovem premoženjskem položaju.

10Aktivne legitimacije za uveljavljanje takšne škode (v svojem imenu in za svoj račun) družbeniki niso pridobili niti z uveljavitvijo ZGD-1, ki je v 503. členu uredil družbeniško tožbo (actio pro socio). Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da je bilo v sodni praksi sprejeto stališče, da naš pravni red tudi pred uvedbo ZGD-1 ni izključeval tovrstnega pravnega varstva (glej sodbo III Ips 105/2008). Vendar pa bi lahko tožeča stranka kot družbenica zahtevala povračilo škode od tretje tožene stranke kot družbenika, ki ni izpolnil družbeniških dolžnosti pri vodenju družbe, tudi le za račun družbe (prvotožene stranke) (in ne za svoj račun).

11Vsaka škoda, ki nastane družbi, se sicer neizogibno odrazi tudi na premoženjskem položaju njenih članov – družbenikov. Pokaže se, ali v obliki nižje vrednosti poslovnega deleža ali v nižjem izplačilu dobička (oz. neizplačilu dobička). Vendar je tako v pravni teoriji kot sodni praksi (glej sodbo III Ips 155/2006) sprejeto stališče, da družbenikom nastane v takem primeru tako imenovana refleksna, odsevna škoda. Za refleksno škodo družbenik nima samostojnega pravnega varstva, pač pa jo lahko uveljavlja le za račun družbe (pri kateri bo potem uveljavljal svojo pravico do udeležbe na dobičku). V svojem imenu in za svoj račun lahko družbenik uveljavlja le nerefleksno škodo, to je tisto škodo, ki se ne bi izravnala z odškodninskim zahtevkom družbe. Tožeča stranka pa takšne nerefleksne škode ne uveljavlja.

12Iz povedanega sledi, da je pravno varstvo družbenikov v d.o.o. pred škodnimi dejanji drugih družbenikov omejeno. Slednje gre pripisati že navedeni okoliščini, da je predmet urejanja in varstva korporacijskega prava družba, katere funkcioniranje gotovo zahteva in predpostavlja konstruktivno sodelovanje udeleženih družbenikov, ki morajo znati preseči tudi morebitna nesoglasja. V duhu zakona je, da družbeniki notranja razmerja primarno urejajo znotraj družbe in da predstavljajo družbeniške tožbe le skrajno oz. izjemno in subsidiarno sredstvo posameznega družbenika, ki pride v poštev šele, ko je družbenik izčrpal vse druge možnosti. Če so, kot izhaja iz obravnavanega primera, spori in nasprotja med družbeniki tolikšna, da ni več mogoče pričakovati njihovega tvornega sodelovanja in je medsebojno zaupanje povsem porušeno, je s tem ovirano tudi redno delovanje družbe. Zato morajo v takem primeru družbeniki razmisliti o smiselnosti skupnega podjetja in se odločiti bodisi za izstop iz družbe bodisi za izključitev drugega družbenika. Iluzorno je namreč pričakovati, da bodo družbeniki, ki so med seboj popolnoma sprti, lahko ustrezno skrbeli za interese družbe in opuščali dejanja, ki lahko škodijo družbi ali drugim družbenikom. Če pa medsebojnih nesoglasij ne zmorejo urediti niti z dogovorom niti z odhodom (ali izključitvijo drugega), je neutemeljeno pričakovanje, da bo pravni red varoval njihov osebni premoženjski položaj v družbi, v kateri se o ničemer niso sposobni zediniti, z razmeroma širokimi in razvejanimi možnostmi uveljavljanja odškodninskih oz. povračilnih zahtevkov, in to v nedogled za čas trajanja družbe. Nudenje takšnega varstva ni niti v interesu družbe kot podjetja niti v interesu družbe kot celote, zato je v korporacijskem pravu omejeno.

13Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani. Sodba sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti takšnih, ki bi lahko vplivali na končno odločitev v tej zadevi. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške, ker je ocenilo, da tožene stranke v odgovoru na pritožbo niso odločilno prispevale k rešitvi zadeve (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).