VSRS Sklep II Ips 366/2010

Revizija se zavrne.

1Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo predlog predlagateljice za določitev odškodnine in za povrnitev stroškov postopka.

2Pritožbeno sodišče je zavrnilo predlagateljičino pritožbo in potrdilo sklep prvostopenjskega sodišča.

3Proti sklepu pritožbenega sodišča je predlagateljica vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov, zlasti pa zaradi kršitev materialnih predpisov Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) in Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Poudarja, da je na podlagi odločbe Upravne enote Ljubljana z dne 24. 4. 2006 ... kot zavezanka vrnila nacionalizirano premoženje. Denacionalizacijska odločba ugotavlja, da ne glede na to, da je bilo denacionalizirano premoženje pridobljeno odplačno, ni ovir za vrnitev v naravi, kajti zavezanec ima pravico zahtevati odškodnino po 73. členu ZDen, s čimer so pravice in obveznosti v upravnem denacionalizacijskem postopku uravnotežene. Te denacionalizacijske odločbe v času izjave takratnega generalnega direktorja družbe E. d.d. dne 10. 11. 1995 še ni bilo, niti ni takratni direktor vedel za vsebino in znesek odškodnine. Zato njegova izjava o odpustu dolga, za katerega ni vedel, po 347. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ne velja. Izjava z dne 10. 11. 1995 je bila dana 11 let pred denacionalizacijsko odločbo in je v nasprotju z ZGD in ZOR. Zato ne more imeti nobenih učinkov. Hkrati sprašuje, ali nepooblaščena izjava, podana 11 let pred nastankom obveznosti, učinkuje tudi na to obveznost. To je pravno vprašanje in ne vprašanje restriktivne razlage vpisa v sodni register, za kar pritožbeno sodišče ni pristojno. Trdi, da pritožbeno sodišče priznava, da je takratni direktor prekoračil statutarna pooblastila, ki so bila pravilno vpisana v sodni register in da pritožbeno sodišče pri tem navaja, da je treba take omejitve pooblastil razlagati restriktivno. Meni, da je s tem pritožbeno sodišče popolnoma zanemarilo publicitetno načelo vpisa v sodni register. Nasprotna udeleženka je vedela za omejitve pooblastil, pa jih je kljub temu sprejela in s tem kršila načelo zaupanja v javno knjigo. Njej pa je bila zaradi neupoštevanja načela zaupanja v javne knjige okrnjena varnost pravnega prometa z velikimi finančnimi posledicami. Predlaga, da Vrhovno sodišče upošteva revizijske razloge in izpodbijani sklep razveljavi.

4Sodišče je revizijo vročilo ostalima udeleženkama postopka, ki nanjo nista odgovorili.

5Revizija ni utemeljena.

6Iz dejanskih ugotovitev sodišč izhaja, da je predlagateljica na podlagi pravnomočne odločbe Upravne enote Ljubljana ... z dne 24. 4. 2006 zavezanka za vračilo sporne nepremičnine denacionalizacijski upravičenki v naravi ter da je to nepremičnino pridobila odplačno. Na podlagi začasne odredbe ... z dne 22. 4. 1993 Sekretariata za urejanje prostora Občine Ljubljana – Center je bila ta nepremičnina v okviru programa lastninskega preoblikovanja izločena iz sredstev predlagateljičine pravne prednice. Z izjavo z dne 10. 11. 1995 pa se je generalni direktor predlagateljičine pravne prednice odpovedal pravici do odškodnine po 73. členu ZDen za to nepremičnino. Sodišči sta ugotovili, da je se ta izjava povsem določno nanaša na obravnavano nepremičnino in da predlagateljica ni uspela dokazati, da je takratni zastopnik z navedeno izjavo prekoračil v sodnem registru vpisane omejitve zastopanja. Ker je nasprotna udeleženka vsaj konkludentno sprejela odpoved pravici do odškodnine, sta sodišči zaključili, da je njena obveznost prenehala po 344. členu ZOR.

7Revizijsko sodišče poudarja, da v revizijskem postopku preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP). Zato ni upoštevalo pavšalnih revizijskih navedb, da je izpodbijana sodba v nasprotju z določbami ZGD, ZOR in OZ.

8Predlagateljica se v reviziji neutemeljeno sklicuje na odločbo o denacionalizaciji, saj z njo ni bilo odločeno o njeni pravici do odškodnine po 73. členu ZDen. Tudi povzemanje vsebine 73. člena ZDen v obrazložitvi te odločbe v ničemer ne pogojuje odločitve v tem nepravdnem postopku. Zavajajoča so revizijska zatrjevanja, da pritožbeno sodišče priznava, da je takratni direktor predlagateljičine pravne prednice prekoračil statutarna pooblastila, ki so bila vpisana v sodni register. Tudi pritožbeno sodišče je namreč zaključilo, da odpoved pravici do odškodnine ne predstavlja pravnega posla, za katerega bi ta zastopnik glede na omejitve njegovih zastopniških upravičenj, vpisanih v sodni register, potreboval soglasje upravnega odbora oziroma skupščine. Zato s trditvami o kršitvi načela zaupanja v javne knjige revizija nerazumljivo in neutemeljeno izpodbija sodbo pritožbenega sodišča.

9Revizijsko sodišče pritrjuje tudi stališču sodišč prve in druge stopnje, da se je zastopnik predlagateljičine pravne prednice lahko odpovedal odškodnini po 73. členu ZDen, čeprav ob izjavi o odpovedi ta terjatev predlagateljičine pravne prednice še ni nastala. V času podpisa izjave z dne 10. 11. 1995 je bilo namreč mogoče predvideti, da se bo denacionalizacijski postopek lahko zaključil z odločbo, na podlagi katere bo morala predlagateljičina pravna prednica nepremičnino vrniti denacionalizacijski upravičenki, sama pa bo v tem primeru pridobila terjatev iz 73. člena ZDen. Ker je bilo že ob navedeni izjavi znano, da ji bo v bodoče lahko nastala pravica do odškodnine, revizijsko sodišče sprejema stališče sodišč, da je pravna prednica predlagateljice nasprotni udeleženki lahko odpustila bodoči dolg iz naslova odškodnine že pred izdajo in pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Predlagateljica neutemeljeno izpodbija odločitev sodišč s trditvami, da takratni zastopnik njene pravne prednice ni vedel za vsebino in znesek odškodnine kot tudi ne za odpuščeni dolg. S temi trditvami namreč uveljavlja napake njegove volje pri podpisu izjave z dne 10. 11. 1995 zaradi zmote, ob tem pa ne zatrjuje, da je zahtevala razveljavitev sporazuma o odpustu dolga. K temu gre še dodati, da bi s tako zahtevo lahko uspela le, če bi se izkazalo, da je pri sklenitvi sporazuma o odpustu dolga ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu (drugi odstavek 61. člena ZOR). Vendar okoliščine te zadeve kažejo na nasprotno. Že v času podaje izjave z dne 10. 11. 1995 bi morala in mogla predvideti, da ji bo z odločbo o denacionalizaciji lahko nastala odškodninska terjatev iz 73. člena ZDen zaradi vrnitve nepremičnine, ki je bila v navedeni izjavi določno opredeljena in za katero je bilo mogoče že tedaj določiti višino odškodnine iz 73. člena ZDen. Za nastanek bodoče terjatve iz 73. člena ZDen in njeno višino bi tako ob povprečni skrbnosti lahko vedela že ob podpisu izjave z dne 10. 11. 1995.

10Predlagateljica se v reviziji zmotno sklicuje še na 347. člen ZOR, ki ureja splošen odpust dolgov. Čeprav se sporna izjava nanaša na odpoved odškodnini za več nepremičnin, ne predstavlja splošnega odpusta dolga – t.j. odpusta vseh dolgov v medsebojnih razmerjih med predlagateljičino pravno prednico in nasprotno udeleženko. V izjavi z dne 10. 11. 1995 so navedeni in na ta način odpuščeni natančno določeni dolgovi. Zato predlagateljica ne more uspeti z zatrjevanji, da obravnavani dolg ni zajet v splošnem odpustu dolgov, ker takratni direktor, ki je podpisal izjavo z dne 10. 11. 1995, zanj ni vedel.

11Ker revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški zavrnilo.