344. člen ZOR

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Vseh groženj ni mogoče obravnavati enako; kadar izrečena grožnja jasno in očitno nasprotuje temeljnim ustavnim načelom in prisilnim predpisom, je takšna pogodba zaradi strahu, povzročenega z grožnjo, lahko nična in ne gre za enega od zakonskih stanov, ki urejajo napako volje. Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da situacija, ko je ena od strank pogodbe žrtev izsiljevanja in izjavo volje podpiše pod vplivom bodisi prisile, grožnje ali prevare nasprotne pogodbene stranke, ob tem pa prejme izpolnitev, ki ji je v korist in ji na podlagi tako izjavljene volje pripada, ne presega dejanskega stanu izpodbojnosti in zato ne sega v ničnostno sfero. Pravno stališče sodne prakse, da gre pri podaji izjave o odpovedi pravici do odškodnine za sporazum o odpustu dolga in je vnaprejšnja odpoved terjatvi po 73. členu ZDen dopustna, je pravilno in ustaljeno.

Zastopnik predlagateljičine pravne prednice se je lahko odpovedal odškodnini po 73. členu ZDen, čeprav ob izjavi o odpovedi ta terjatev predlagateljičine pravne prednice še ni nastala. V času podpisa izjave z dne 10. 11. 1995 je bilo namreč mogoče predvideti, da se bo denacionalizacijski postopek lahko zaključil z odločbo, na podlagi katere bo morala predlagateljičina pravna prednica nepremičnino vrniti denacionalizacijski upravičenki, sama pa bo v tem primeru pridobila terjatev iz 73. člena ZDen. Predlagateljica neutemeljeno izpodbija odločitev sodišč s trditvami, da takratni zastopnik njene pravne prednice ni vedel za vsebino in znesek odškodnine kot tudi ne za odpuščeni dolg. S temi trditvami namreč uveljavlja napake njegove volje pri podpisu izjave z dne 10. 11. 1995 zaradi zmote, ob tem pa ne zatrjuje, da je zahtevala razveljavitev sporazuma o odpustu dolga. K temu gre še dodati, da bi s tako zahtevo lahko uspela le, če bi se izkazalo, da je pri sklenitvi sporazuma o odpustu dolga ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu (drugi odstavek 61. člena ZOR). Vendar okoliščine te zadeve kažejo na nasprotno. Že v času podaje izjave z dne 10. 11. 1995 bi

Tožnik zgolj z odredbo o izplačilu nižje plače ter s tem, da vse do prenehanja funkcije direktorja oziroma odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zahteval plačila razlike po individualni pogodbi o zaposlitvi, ni podal izjave o odpustu dolga s konkludentnimi dejanji. Zato obveznost tožene stranke do tožnika iz naslova razlike v plači, ni prenehala.

Pravilo je, da zakoniti zastopnik družbe zastopa družbo neomejeno, izjeme, ki so določene in vpisane v sodni register pa je v tej zvezi treba že zaradi varnosti pravnega prometa razlagati restriktivno. Pravni prednik predlagatelja je z izjavo, ki jo je podpisal takratni generalni direktor, glede izločenih nepremičnin odpovedal pravici do odškodnine po 73. členu ZDen. Takšna odpoved pravici do odškodnine ne predstavlja obremenitve nepremičnin, niti prometa z nepremičninami in tudi z drugimi osnovnimi sredstvi ne. Le za navedene posle pa bi glede na omejitve, vpisane v sodni register, takratni zastopnik pravnega prednika predlagatelja potreboval soglasje upravnega odbora oziroma skupščine.

Prvostopno sodišče pravilno poudarja, da je za presojo pravne narave pogodbe odločilna njena vsebina in ne njeno poimenovanje, česar ne spremeni dejstvo, da je podpisana s strani vseh pogodbenih strank. Temeljni pogoj za sklenitev verižne kompenzacije je, da je krog njenih udeležencev sklenjen, to je, da je vsak od njih imel terjatev do predhodnika (oziroma v obrnjenem vrstnem redu do naslednika).

Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nadalj.) je v 344. členu določal (sedaj OZ to določa v 319. členu), da obveznost preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja. V spornem primeru je zaslediti podoben dejanski in pravni položaj. Tožnik, ki je bil upravičen do plače po svoji individualni pogodbi, je odločil, da se njegova plača (do konca leta 1999) zniža in je v zvezi s tem dal ustrezen nalog delavki, ki je obračunavala plače. Ta nalog se lahko šteje kot izjava dolžnici (toženi stranki), da izplačila dela plače ne bo zahteval, saj iz izvedenih dokazov v spisu ni razvidno, da bi bila tožnikova odpoved delu plače kakorkoli pogojena in da bi bila dana s kakšnim zadržkom, nadzorni svet pa, ko je bil obveščen o znižanju plač, tudi ni sprejel nobenega sklepa (izpovedba tožnika na l. št. 56). Ker je tožnik svojo izjavo več mesecev potrjeval tudi s konkludentnimi dejanji, saj je ves čas brez ugovora prejemal nižjo plačo, kot mu jo je, ne glede na ekonomsko uspešnost poslovanja tožene stranke, določala individualna pogodba, je logičen zaključek, da je tožnik takrat imel v svojem namenu, da tovrstne iz

Verižni pobot zavezuje od trenutka, ko so pogodbo potrdile vse pogodbene stranke. Sprememba verižnih kompenzacij oziroma pobotov preko žiro računa pa predstavlja le evidenco prilivov in odlivov oziroma sledenje plačilnega prometa.

Verižni pobot je pravni posel, s katerim si stranke posla medsebojno (vendar ne vzajemno) odpustijo dolg (prvi odstavek 344 člena ZOR).

Upnikova izjava o odpustu dolga mora biti jasna in nedvoumna, zato odpust dolga s konkludentnim ravnanjem (molk na dolžnikovo prošnjo), ne more biti pravno veljaven. V dvomu je molk vedno treba šteti kot odklonitev (prim. 1. odst. 42. čl. ZOR).

Po določbi 1. odst. 344. člena ZOR lahko obveznost preneha samo takrat, kadar upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval izpolnitve obveznosti (ali njenega dela) in se dolžnik s tem strinja.

Verižna kompenzacija ni pobotanje po določbah ZOR. Ni namreč izpolnjena ena izmed predpostavk pobotanja - vzajemnost. Do prenehanja obveznosti in terjatve vsakega udeleženca verižne kompenzacije, ne da bi kaj plačal ali prejel kakšno plačilo pride zato lahko samo tako, da vsak udeleženec kot upnik svojega predhodnika slednjemu odpusti dolg. Zato je način prenehanja obveznosti z verižno kompenzacijo po ZOR toliko odpustov dolga, kolikor je njenih udeležencev. Ti pa niso nujni sosporniki.

Verižna kompenzacija je vrsta sporazumov o odpustih dolgov v smislu 344.člena ZOR (glej odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 59/2000). Vsak udeleženec verižne kompenzacije je v pravnem razmerju samo z neposrednim predhodnikom in naslednikom v krogu udeležencev, z ostalimi pane. zato do prenehanja obveznosti (in terjatve) vsakega udeleŽenca verižne kompenzacije, ne da bi kdo kaj plačal (ali prejel kakšno plačilo) pride po 1. odst. 344. člena ZOR s tem, da vsak udeleženec kot upnik svojega predhodnika slednjemu odpusti dolg, kar udeleženci store s samim podpisom kompenzacije.

Udeleženci večstranskega pobotanja ("verižna kompenzacija") niso nujni sosporniki. Večstransko pobotanje (verižna kompenzacija) je vrsta sporazumov o odpustih dolgov in ne pobotanje po določbah ZOR.

Ker je tožeča stranka s podpisom obračun le potrdila, to dejstvo ne more pripeljati do materialnopravnega sklepa, da je tožeča stranka s tem toženi stranki del njene obveznosti, ki je opredeljena v zakonu (prvi odstavek 126. člena SZ), tudi odpustila, zaradi česar naj bi, njena obveznost v delu, ki ni bil zajet v obračunu, prenehala. Na podlagi z enostranskim sklepom tožene stranke določenih elementov obračuna in samega (ravno tako s strani tožene stranke enostransko sestavljenega) obračuna, del obveznosti, ki jo je imela tožena stranka do tožeče stranke na podlagi prvega odstavka 126. člena SZ, ni mogel prenehati.

Po določilu prvega odstavka 125. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. RS 67/93 - v nadalj. ZPPSL) je objektivna predpostavka izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju podana, če je imelo izpodbijano pravno dejanje za posledico zmanjšano poplačilo stečajnih upnikov. Pogodbo o prevzemu dolga so podpisale vse tri pravdne stranke, s čemer je bilo podano soglasje upnika s prevzemom dolga (446 ZOR) in soglasje dolžnika z odpustom dolga (344 ZOR). Stečajna masa z izpodbijanim dejanjem ni bila zmanjšana - prav nasprotno je stečajnim upnikom ostalo več stečajne mase za poplačilo, saj prvotožena stranka, ki ji je terjatev zaradi prevzema (in plačila) ter delnega odpusta ugasnila, ne more več zahtevati plačila svoje terjatve v stečaju.

Po pravni teoriji in praksi ni potrebno, da bi dolžnik izrečno privolil v upnikov odpust dolga, ker zadostujejo konkludentna dejanja.

Tudi če je tožnica tožencu izjavila, naj 20.000 DEM (glavnico) plača do 30.9.1993, te izjave ni mogoče šteti kot odpust dolga glede zamudnih obresti. Izjava o odpustu dolga mora biti namreč jasna in nedvoumna.

Upnikov opomin, v katerem je naveden nižji znesek od dolgovanega, ni mogoče razlagati kot upnikovo izjavo dolžniku, da ne bo zahteval česa drugega, kot izhaja iz opomina.

Za veljavnost sporazuma o odpustu dolga po 344. členu ZOR ni potrebno, da bi dolžnik izrecno privolil v upnikov odpust, pač pa zadostujejo že konkludentna dejanja.