UPRS sodba II U 58/2011

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je Agencija RS za okolje (ARSO) zavrnila zahtevek tožnika za izdajo naravovarstvenega soglasja za gradnjo stanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 578/3 k.o. ... V obrazložitvi odločbe navaja, da je bila odločba izdana v ponovljenem postopku, v katerem je bilo ugotovljeno, da je poseg predviden na posebnem ohranitvenem območju: Boč-Haloze-Donačka gora, ki je določeno z Uredbo o posebnih varstvenih območjih – območjih Natura 2000 (Uradni list RS, št. 49/04 do 43/08, v nadaljevanju Uredba Natura 2000); na ekološko pomembnem območju: Boč-Haloze-Donačka gora, določenim z Uredbo o ekološko pomembnih območjih (Uradni list RS, št. 48/04, v nadaljevanju Uredba o ekoloških območjih); na območju krajinskega parka Boč-Donačka gora, ki je zavarovan z Odlokom o razglasitvi naravnih znamenitosti in nepremičnih kulturnih ter zgodovinskih spomenikov na območju Občine Slovenska Bistrica (Uradni list RS, št. 21/92, v nadaljevanju Odlok). Poseg predstavlja novogradnjo stanovanjskega objekta na nepozidanem zemljišču parc. št. 578/3 k. o. ..., kar pa je v nasprotju z varstvenim režimom varovanega območja krajinski park Boč-Donačka gora, določenim v 3., 7. in 9. členu Odloka v povezavi s strokovnimi osnovami, ki so sestavni del Odloka. V strokovnih osnovah je v poglavju „KP1 - Boč-Donačka gora; varstveni režim in lokacija“ določeno, da je gradnja izven strnjenih naselij prepovedana, razen v sklopu obstoječih kmetij. Zavarovano območje krajinskega parka je prostorsko opredeljeno na parcelo natančno, sestavni del strokovnih osnov je tudi opis meje parka. Sporna parcela je v opisu izrecno navedena kot obodna parcela in v celoti leži znotraj zavarovanega območja krajinskega parka. Zakon o graditvi objektov (ZGO-1) v petem odstavku 50. člena določa, da kolikor soglasodajalec ugotovi, da gradnja po predpisih ni dopustna ali mogoča, se vloga za izdajo projektnih pogojev šteje kot vloga za izdajo soglasja in se izda odločba o zavrnitvi izdaje soglasja.

Navedeno odločitev ARSO je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. 35607-1/2010-6 z dne 5. 1. 2011. Pri tem se sklicuje na določbe Odloka in strokovnih osnov, iz katerih izhaja, da obravnavana parcela leži znotraj krajinskega parka, kjer je prepovedano graditi izven strnjenih naselij. V zvezi s pritožbenim ugovorom tožnika glede veljavnosti Odloka pa navaja, da je Odlok veljaven in je sestavni del pravnega reda, zato ga mora upravni organ upoštevati pri svojih odločitvah. Mnenje tožnika, da navedeni Odlok nima pravne podlage in da so zato akti izdani na njegovi podlagi protizakoniti, po ugotovitvah tožene stranke ne utemeljuje upravičenosti pritožbe.

Tožnik v tožbi navaja, da upravni organ ni upošteval, da je po veljavnih občinskih prostorskih aktih sporna parcela opredeljena kot nezazidano stavbno zemljišče. Ker je parcela že opredeljena kot stavbno zemljišče, bi lahko upravni organ kvečjemu določil pogoje, pod katerimi se poseg lahko izvede, nima pa zakonske podlage za zavrnitev soglasja. Prav tako organ ni upošteval 13. člena Odloka, ki upravnim organom nalaga, da podajo predlog za vpis razglašenih spomenikov v zemljiško knjigo in o razglasitvi obvestijo imetnike spomenikov. Sicer pa navedeni Odlok ni več veljaven predpis. S sprejetjem Uredbe o ekoloških območjih in Uredbe Natura 2000 je postal krajinski park Boč-Donačka gora del ekološko pomembnega območja državnega pomena z nazivom Boč-Haloze-Donačka gora ter del potencialnega območja Natura 2000 z nazivom Boč-Haloze-Donačka gora. Na podlagi obeh Uredb je tako krajinski park Boč-Donačka gora naravna vrednota državnega pomena, zato se za to območje uporabljajo varstveni cilji, usmeritve in ravnanja predpisana v navedenih Uredbah. Na podlagi prvega odstavka 163. člena ZON je tako z dnem uveljavitve navedenih Uredb prenehal veljati tisti del Odloka, ki se nanaša na krajinski park Boč-Donačka gora. Pri izdaji izpodbijane odločbe torej ni bil uporabljen veljaven zakon oziroma na njegovi podlagi izdan predpis, zato tožnik predlaga, da sodišče ugotovi neveljavnost 9. člena Odloka v delu, ki se nanaša na krajinski park Boč-Donačka gora in izpodbijano odločbo odpravi. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v njeni odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o ohranjanju narave (ZON) v prvem odstavku 105. člena določa, da je treba za gradnjo objekta na območju, ki ima na podlagi predpisov s področja ohranjanja narave poseben status, pridobiti naravovarstvene pogoje in naravovarstveno soglasje na način in po postopku, kakor je za pridobitev projektnih pogojev in soglasij določeno s predpisi s področja graditve objektov, torej z ZGO-1. Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožnik po pooblaščeni projektni organizaciji dne 18. 9. 2009 vložil vlogo za izdajo projektnih pogojev oziroma naravovarstvenega soglasja k idejni zasnovi gradnje stanovanjske hiše na parc. št. 578/3 k. o. ... V zadevi ni sporno, da predvidena gradnja leži na območju krajinskega parka Boč-Donačka gora, določenim z Odlokom, na ekološko pomembnem območju določenem z Uredbo o ekoloških območjih ter na posebnem ohranitvenem območju določenem z Uredbo Natura 2000.

Varstveni režim za območje krajinskega parka Boč-Donačka gora je predpisan v Odloku in strokovnih osnovah, ki jih je izdelal Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor ter so sestavni del Odloka. Glede na strokovne osnove sporna parcela leži znotraj krajinskega parka, čemur tudi tožnik ne ugovarja. Na območju krajinskega parka pa predpisani varstveni režim ne dovoljuje gradnje izven strnjenih naselij, razen v sklopu obstoječih kmetij. Ker v zadevi ni sporno, da predvidena gradnja ne bo v sklopu naselja oziroma v sklopu obstoječe kmetije, to zadostuje za ugotovitev, da je poseg v nasprotju z varstvenim režimom, ki velja za območje krajinskega parka, zato tudi po presoji sodišča soglasja k načrtovanemu posegu ni mogoče izdati. To pa je zadosten razlog za izdajo zavrnilne odločbe.

V zvezi z navedenim Odlokom sodišče zavrača tožbeni ugovor, da na podlagi 163. člena ZON ni več veljaven pravni predpis. Po navedeni določbi akti o razglasiti naravnih znamenitosti oziroma redkosti, ki so bili izdani na podlagi prej veljavnih predpisov o varstvu naravnih znamenitosti, ostanejo v veljavi do uveljavitve aktov o zavarovanju naravnih vrednot po tem zakonu. Pravno podlago za sprejem aktov o zavarovanju naravnih vrednot pa predstavlja 49. člen ZON, ki določa, kaj mora takšen akt vsebovati: naravno vrednoto z njenim obsegom in sestavinami; namen zavarovanja; pravila ravnanja oziroma varstveni režim in razvojne usmeritve; določitev načina opravljanja nalog, potrebnih za zagotovitev namena zavarovanja (drugi odstavek 49. člena ZON). V skladu s prvim odstavkom 54. člena ZON pa se morajo posegi in dejavnosti na zavarovanem območju izvajati v skladu s predpisanimi pravili ravnanja iz prvega odstavka 53. člena ZON, to je v skladu z vsebinami iz drugega odstavka 49. člena ZON in nadaljnjimi vsebinami, ki so naštete v prvem odstavku 53. člena. Kot akt o zavarovanju krajinskega parka Boč-Donačka gora v smislu 49. člena ZON je treba še vedno upoštevati Odlok o razglasitvi naravnih znamenitosti in nepremičnih kulturnih ter zgodovinskih spomenikov na območju Občine Slovenska Bistrica, ki ga je sprejela Skupščina Občine Slovenska Bistrica dne 31. 3. 1992. Navedeni Odlok je še vedno veljaven predpis glede na določbo 163. člena ZON. Kot takšna akta pa ni mogoče šteti Uredbe o ekoloških območjih in Uredbe Natura 2000, kot to zatrjuje tožnik v tožbi, saj gre za akta, ki sta bila sprejeta na podlagi 32. člena oziroma 33. člena ZON, ne pa na podlagi 49. člena ZON. Navedeni uredbi urejata ekološko pomembno oziroma posebno varstveno območje habitatnega tipa ter določata varstvene usmeritve za ohranitev ali doseganje ugodnega stanja habitatov. Ne glede na določbe navedenih uredb, pa se varstvo na teh območjih zagotavlja tudi z ukrepi po drugih predpisih, ki urejajo njihovo varovanje. Takšen predpis pa je prav Odlok. Določbe Odloka, ki je bil sicer sprejet pred uveljavitvijo ZON, pa tudi niso v nasprotju z navedenim zakonom, niti z Uredbo o ekoloških območjih in Uredbo Natura 2000. Tudi Uredba Natura 2000 določa, da je treba izvesti presojo sprejemljivosti posegov v naravo, razen v delu poselitvenih območij s strnjeno pozidavo.

Na podlagi določb navedenih Uredb pa tožnik tudi zmotno zaključuje, da je krajinski park Boč-Donačka gora naravna vrednota državnega pomena. Po določbah ZON je ohranjanje biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot v pristojnosti države, razen zadev lokalnega pomena na področju varstva naravnih vrednot. Tako so po določbi 37. člena ZON naravne vrednote državnega ali lokalnega pomena. Navedeno razvrstitev v skladu z določbo šestega odstavka 37. člena ZON določi minister. Na podlagi navedenega zakonskega pooblastila je minister izdal Pravilnik o določitvi in varstvu naravnih vrednot (Uradni list RS, št. 111/2004, Pravilnik). Sestavni del Pravilnika je seznam naravnih vrednot in njihova razvrstitev na vrednote državnega in lokalnega pomena (priloga 1). V navedeni prilogi Pravilnika pa krajinski park Boč-Donačka gora kot celota ni zajet kot naravna vrednota, temveč so v njem določene le posamezne naravne vrednote na navedenem območju. Sicer pa Pravilnik tudi določa, da je za izvajanje posegov v naravo na naravnih vrednotah treba pridobiti naravovarstvene pogoje in naravovarstveno soglasje, skladno s predpisi s področja graditve objektov in ohranjanja narave (razen v poselitvenih območjih).

Neupošteven je tudi tožbeni ugovor, da upravni organ ni upošteval okoljskega akta, s katerim je namenska raba sporne parcele opredeljena kot nezazidano stavbno zemljišče. Prostorski akt vsebuje podatke o namenski rabi prostora, lokacijske in druge pogoje ter podatke o prostorskih ukrepih, ne pa tudi omejitve, ki jih za določeno parcelo predpisujejo predpisi s področja varstva okolja in ohranjanja narave. Pri konkretni umestitvi posega v prostor je treba upoštevati varstvene usmeritve varovanega območja, ter šele nato prostorske akte. Po določbah ZON je namreč treba za gradnjo objekta na območju, ki ima na podlagi prepisov s področja ohranjanja narave poseben status, pridobiti naravovarstvene pogoje in naravovarstveno soglasje, v katerih se dopustnost posega presoja z vidika predpisov s področja ohranjanja narave. Na to pa določbe prostorskega akta o dopustnosti posegov v posameznem območju urejanja ne morejo vplivati. O tem, ali je poseg v skladu s prostorskim aktom, namreč odloča upravni organ, pristojen za izdajo gradbenega dovoljenja, ki pa je v skladu s 66. členom ZGO-1 dolžan preveriti, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom ter ali so k predvideni gradnji pridobljena vsa predpisana soglasja. To pomeni, da je v primeru, ko je po prostorskem aktu gradnja sicer dopustna, treba preveriti tudi, ali je poseg sprejemljiv tudi z vidika varovanja in ohranjanja narave.

Neutemeljen je tudi očitek tožnika, da upravni organ v postopku ni upošteval določbe 13. člena Odloka. Navedena določba se nanaša na vpis razglašenih spomenikov v zemljiško knjigo, na pa na krajinski park kot naravno znamenitost. Sicer pa tudi v primeru opustitve navedene obveznosti to ne bi pomenilo, da ne bi veljal predpisani varstveni režim za posege v naravo.

Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Sodišče je tudi zavrnilo zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka. Vprašanje povrnitve stroškov postopka tožnikom v upravnem sporu ureja 25. člen ZUS-1, ki v četrtem odstavku določa, da v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.