37. člen ZON
(pridobitev statusa)
(1)Naravne vrednote so državnega ali lokalnega pomena.
(2)Naravne vrednote državnega pomena so tiste, ki imajo mednarodni ali velik narodni pomen. Ta se ugotavlja na podlagi strokovnih meril vrednotenja primerjalno za celo državo.
(3)Vlada določi vrste naravnih vrednot in varstvene ter razvojne usmeritve za njihovo varstvo ter predpiše podrobnejše kriterije za razvrstitev naravnih vrednot na naravne vrednote državnega ali lokalnega pomena.
(4)Po opravljenem evidentiranju in vrednotenju delov narave organizacija, pristojna za ohranjanje narave, pripravi strokovni predlog za določitev naravnih vrednot in njihovo razvrstitev na naravne vrednote državnega ali lokalnega pomena.
(5)Strokovna merila vrednotenja so: izjemnost, tipičnost, kompleksna povezanost, ohranjenost, redkost ter ekosistemska, znanstveno-raziskovalna ali pričevalna pomembnost.
(6)Minister določi naravne vrednote in jih razvrsti na naravne vrednote državnega ali lokalnega pomena ter predpiše podrobnejše varstvene in razvojne usmeritve za varstvo naravne vrednote.
(7)Pred določitvijo iz prejšnjega odstavka seznani minister lokalne skupnosti s predvideno razvrstitvijo naravnih vrednot na naravne vrednote državnega in lokalnega pomena. Lokalna skupnost lahko poda mnenje k predlagani razvrstitvi naravnih vrednot na naravne vrednote državnega in lokalnega pomena.
(8)Če se vsebina predpisa iz šestega odstavka tega člena nanaša na kulturno krajino ali spomenike oblikovane narave, varovane na podlagi zakona, ki ureja varstvo kulturne dediščine, se varstvene in razvojne usmeritve naravnih vrednot določijo v soglasju z ministrom, pristojnim za kulturno dediščino.
- UPRS sodba III U 230/2013Upravno sodišče RS · 2014
V izpodbijani odločbi ni navedeno, za katero naravno vrednoto gre. Sodišče zato ne more preizkusiti tožbene trditve, da parc. št. 2275/10 oz. njen del, kjer je ograja, ne spada v tako (varovano) območje, s tem pa tudi ne, ali bi moral investitor za gradnjo pridobiti ustrezno soglasje. Sodišče se strinja s tožnikom, da vpogled v PGD, v katerem je navedena površina objekta, za katerega se zahteva gradbeno dovoljenje, ni primeren dokaz za ugotavljanje velikosti objekta, ki v naravi že stoji. Investitor namreč lahko zahteva gradbeno dovoljenje tudi za večji ali manjši objekt, na podlagi izdanega gradbenega dovoljenja pa dejansko stanje uskladi s formalnim.
Različice besedila: 2Pokaži ▾
Iz prečiščenih besedil PISRS; datumi so začetki veljavnosti novel.
Povezano: sklici 9Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
1 odločb navaja ta člen · zadnja 20. 3. 2014Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- UPRS sodba III U 230/2013Upravno sodišče RS · 20. 3. 2014
V izpodbijani odločbi ni navedeno, za katero naravno vrednoto gre. Sodišče zato ne more preizkusiti tožbene trditve, da parc. št. 2275/10 oz. njen del, kjer je ograja, ne spada v tako (varovano) območje, s tem pa tudi ne, ali bi moral investitor za gradnjo pridobiti ustrezno soglasje. Sodišče se strinja s tožnikom, da vpogled v PGD, v katerem je navedena površina objekta, za katerega se zahteva gradbeno dovoljenje, ni primeren dokaz za ugotavljanje velikosti objekta, ki v naravi že stoji. Investitor namreč lahko zahteva gradbeno dovoljenje tudi za večji ali manjši objekt, na podlagi izdanega gradbenega dovoljenja pa dejansko stanje uskladi s formalnim.