VSM sklep I Cp 963/2012

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v delu, ki se nanaša na drugo in tretje toženo stranko razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožeča stranka od toženih strank zahtevala plačilo 6.686,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2008 do plačila.

2Takšno sodbo glede odločitve zoper drugo in tretje toženo stranko s pravočasno pritožbo izpodbija tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3Tretje tožena stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožba je utemeljena.

5Utemeljen je edini pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v tem postopku ni ugotavljalo civilne odgovornosti drugo in tretje tožene stranke, ampak je izenačilo kazensko nezavestno malomarnost ugotovljeno s kazensko sodbo s civilno obliko navadne malomarnosti (culpa levis).

6Malomarnost je po definiciji kazenskega prava zavestna ali nezavestna. Nezavestna malomarnost ugotovljena v kazenskem postopku zoper toženca pomeni, da se ta ni zavedal, da lahko stori dejanje pa bi se bil po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih tega moral ali mogel zavedati (28. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Tudi v civilnem pravu ločimo zavestno in nezavestno malomarnost z enako vsebino kot v kazenskem pravu in tako ni nobenega dvoma, da sta toženca škodo povzročila z nezavestno malomarnostjo. Vendar pa Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ) v 271. členu ne govori o zavestni ali nezavestni malomarnosti, temveč zahteva, da je bila škoda povzročena s hudo malomarnostjo. Vsebina te malomarnosti pa ni enaka vsebini zavestne malomarnosti, ne gre za vprašanje ali sta se toženca zavedala, da bosta storila dejanje (ki bo imelo škodljive posledice) temveč za vprašanje ali sta ravnala s potrebno skrbnostjo.

7Težka, huda malomarnost je skrajna nepazljivost (culpa lata). Pomeni zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbi, ki se pričakuje od vsakega človeka. Največkrat se spozna huda malomarnost po tem, da se krši navadna skrbnost (prof. Stojan Cigoj, Komentar Obligacijskih razmerij, 1. knjiga, Ur. l. SR Slovenije 1984).

8Pri strokovnjakih je potrebno upoštevati njihovo znanje in sposobnosti, ki so v stroki večje od znanja povprečnega človeka, kadar strokovnjak storil dejanje, ki terja njegovo posebno znanje mora odgovarjati strožje.

9Za razliko od hude malomarnosti pa navadna malomarnost (culpa levis) pomeni zanemarjanje pazljivosti, ki se zahteva od posebno skrbnega in pazljivega človeka.

10Glede na kvalifikacijo kazenske odgovornosti tožencev kot nezavestne malomarnosti in zakonsko določilo 271. člena ZPIZ, da mora biti dejanje storjeno iz hude malomarnosti pravdno sodišče ne more biti vezano na ugotovitev kazenskega sodišča, da sta toženca storila dejanje z nezavestno malomarnostjo, saj vsebina hude malomarnosti ni enaka vsebini niti zavestne niti nezavestne malomarnosti. V kolikor bi se za odškodninsko odgovornost tožencev zahtevalo, da sta dejanje storila z zavestno malomarnostjo, bi bilo pravdno sodišče na podlagi določila 14. člena ZPP seveda vezano na odločitev kazenskega sodišča glede kazenske odgovornosti storilca, vendar temu ni tako. Zakonodajalec je v 14. členu jasno zapisal, da je pravdno sodišče vezano na obsodilno kazensko sodbo glede kazenske odgovornosti storilca, kar pomeni, da v kolikor bi bili kazenska in civilna odgovornost izenačeni takšno določilo ne bi bilo potrebno ampak bi lahko zakonodajalec zapisal, da je civilno sodišče glede odgovornosti storilca vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo.

11Sodišče prve stopnje je zaradi zmotnega materialnopravnega pristopa nepopolno ugotovilo dejansko stanje v tej pravdni zadevi, saj s strani tožene stranke uveljavljanega soprispevka v nezgodi umrlega delavca sploh ni ugotavljalo, zato je pritožbeno sodišče na podlagi določila 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

12V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek v nakazani smeri, nato bo o zadevi ponovno odločilo.

13Izrek o stroški temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.