VSC sklep PRp 421/2012

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
Obdolženec je dolžan plačati sodno takso.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo pritožbo obdolženca E. Š., ki jo je vložil po zagovorniku zoper sodbo PR 68/2012 z dne 18. 6. 2012 in obdolžencu naložilo plačilo sodne takse.

Zoper takšno odločitev se pritožuje obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev postopka in v pritožbi navaja, da se sodišče ni opredelilo do napovedi pritožbe, ki je bila dne 6. 8. 2012 vložena s strani zagovornika. Sicer res upoštevaje stanje postopka napoved pritožbe ni bila ustrezno pravno sredstvo, saj bi morala biti vložena pritožba, vendar bi se sodišče moralo do te vloge pravno opredeliti. Do takšne vloge je sicer očitno prišlo zaradi pomote oziroma nesporazuma ob menjavi zagovornika, vendar bi jo sodišče moralo upoštevati kot nepopolno pritožbo in ravnati v skladu z drugim odstavkom 369. člena ZKP. Pri tem so sicer različna stališča v teoriji in sodni praksi, kako ravnati, ko nepopolno pritožbo vloži zagovornik, vendar se je na vsak način ne zavrže, če se da dognati, zoper katero sodbo je vložena, temveč se jo pošlje sodišču druge stopnje, ki sodbo preizkusi v mejah določb drugega odstavka 383. člena ZKP. Četudi bo sodišče prve stopnje saniralo to kršitev tako, da bo poslalo vlogo z dne 6. 8. 2012 višjemu sodišču v pristojno poslovanje, je kljub temu oškodovalo obdolženca, ko je zagovorniku poslalo sodbo brez klavzule pravnomočnosti, saj ga je zavedlo, da lahko vloži pritožbo, namesto da bi se izreklo o napovedi pritožbe. V slednjem primeru zagovornik ne bi vlagal več pritožbe v tej fazi in je zaradi takšnega ravnanja sodišča obdolžencu neupravičeno naložiti plačilo sodne takse. Nadalje pa se kot bistveno vprašanje postavlja, ali je bilo pravno sredstvo, to je vloga z dne 6. 8. 2012 pravočasna. Sodišče prve stopnje je štelo, da je v predmetnem postopku šlo za nujno zadevo, za katero podaljšanje rokov zaradi sodnih počitnic ne učinkuje in se je sklicevalo na 113. e člen Zakona o prekrških, vendar je to določbo nepravilno povzelo, ker se je ta nanaša le na postopek začasnega zasega motornega vozila, ne more pa se analogno širiti na odločanje o glavni stvari, še zlasti pa ni upravičeno krčiti rokov za pravno sredstvo v škodo obdolženca. Vsaka formulacija o hitrem in prednostnem obravnavanju nujno ne pomeni nujne zadeve v smislu 83. člena Zakona o sodiščih. Nenazadnje pa tudi okoliščina, da je sodišče prve stopnje novemu zagovorniku poslalo sodbo brez pojasnila, da je poslano zgolj v vednost oziroma brez klavzule pravnomočnosti, dopušča tudi tolmačenje, da je sodišče pred pravnomočnostjo zadeve akceptiralo, da je novemu zagovorniku potrebno poslati sodbo s pravico do vložitve pritožbe. Tako se lahko tudi na drugačen način tolmači argumentacija sodišča prve stopnje, češ da zagovornik prevzame zadevo v stanju kot je – na koncu koncev je bilo stanje takšno, da je sodišče poslalo zagovorniku sodbo s pravnim poukom in brez klavzule pravnomočnosti. Zagovornik pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep o zavrženju pritožbe razveljavi oziroma pritožbo obravnava kot popolno in pravočasno oziroma vsebinsko obravnava kot pravočasno in nepopolno v smislu drugega odstavka 383. člena ZKP, pri čemer naj obdolžencu ne izreče odvzema predmetov in sodne takse. Kljub dejstvu, da ni bil obveščen o pravnomočnosti pa zagovornik iz previdnosti predlaga tudi razveljavitev klavzule pravnomočnosti, v kolikor je ta predmetna iz vseh razlogov, ki so navedeni zgoraj.

Pritožba ni utemeljena.

Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je sodišče prve stopnje dne 18. 6. 2012 v predmetni zadevi izdalo sodbo, s katero je obdolženca spoznalo za odgovornega storitve uvodoma navedenih prekrškov in je prepis izreka te sodbe vročilo obdolženčevemu takratnemu zagovorniku Odvetniški družbi Č., o. p., d. o. o. iz V. dne 20. 6. 2012, prepis izreka te sodbe pa je bil obdolžencu vročen v skladu s četrtim odstavkom 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) dne 5. 7. 2012. Zoper sodbo je takratni obdolženčev zagovornik z vlogo, vloženo 20. 6. 2012 napovedal pritožbo in predlagal izdajo sodbe z obrazložitvijo. Sodba z obrazložitvijo je bila obdolženčevemu takratnemu zagovorniku vročena osebno 10. 7. 2012, obdolžencu pa v skladu s četrtim odstavkom 87. člena ZUP dne 25. 7. 2012. Odvetniška družba Č. d. o. o. iz V. je nato z dne 13. 7. 2012 vloženo vlogo prvostopenjskemu sodišču sporočila, da je prišlo do odpovedi pooblastilnega razmerja in da ne bo več zastopala obdolženca, zaradi česar naj se vročajo vsa pisanja direktno na naslov obdolženca. Nato je 6. 8. 2012 sedanji zagovornik D. R., odvetnik v P., vložil napoved pritožbe, v kateri je navajal, da obdolženi obvešča sodišče, da ga bo odslej zagovarjal odvetnik D. R. iz P. in vlaga po novem zagovorniku napoved pritožbe zoper sodbo ter predlaga izdajo sodbe z obrazložitvijo. Sodišče je nato dne 20. 8. 2012 odredilo vročitev sodbe z obrazložitvijo novemu zagovorniku, kot je razvidno iz odredbe na list. št. ... spisa, dne 3. 9. 2012 pa je obdolženčev zagovornik vložil pritožbo, ki jo je prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom zavrglo. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je prvostopenjsko sodišče štelo, da predmetna zadeva o prekršku spada pod nujne zadeve, v katerih v skladu s prvim odstavkom 83. člena Zakona o sodiščih (ZS) roki tečejo tudi v času od 15. julija do 15. avgusta, ko sicer procesni roki zaradi sodnih počitnic ne tečejo, pri čemer se je sklicevalo na 113. e člen Zakona o prekrških (ZP-1), ki določa, da se zadeve, v katerih je bilo storilcu začasno odvzeto vozniško dovoljenje ali bilo zaseženo motorno vozilo, obravnavajo prednostno in hitro. Tako je prvostopenjsko sodišče štelo, da bi pritožba zoper sodbo morala biti vložena najkasneje 2. 8. 2012, ko se je iztekel 8-dnevni rok za vložitev pritožbe zoper sodbo, glede na to, da je sodba z obrazložitvijo obdolžencu bila vročena 25. 7. 2012. Pri tem je prvostopenjsko sodišče pravilno pripisalo, da se rok za pritožbo zoper sodbo ne more podaljševati z izbiro novega zagovornika, četudi je sodišče sodbo z obrazložitvijo posredovalo v vednost tudi novemu zagovorniku, saj zagovornik prevzame zadevo v stanju kakršnem je.

Glede na zgoraj opisano procesno dejansko stanje v predmetni zadevi, ni mogoče pritrditi zagovornikovim pritožbenim navedbam, da bi sodišče prve stopnje njegovo vlogo z dne 6. 8. 2012 moralo obravnavati kot nepopolno pritožbo in jo ob smiselni uporabi drugega odstavka 369. člena ZKP odstopiti v reševanje pritožbenemu sodišču, saj je povsem jasno, da je šlo za napoved pritožbe zoper sodbo, ki pa je bila glede na stanje postopka v času vložitve vloge z dne 6. 8. 2012 neustrezno pravno sredstvo, kot navaja tudi zagovornik v obravnavani pritožbi. Pritrditi pa je mogoče stališču zagovornika, da bi se sodišče prve stopnje moralo do napovedi pritožbe z dne 6. 8. 2012 opredeliti in sicer bi jo moralo zavreči kot nedovoljeno, saj je bila vložena po izdaji sodbe z obrazložitvijo na podlagi predhodno pravočasno vložene napovedi pritožbe zoper sodbo s strani prejšnjega zagovornika. Vendar pa odsotnost takšnega ravnanja prvostopenjskega sodišča na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa ne vpliva. Iz spisovnega gradiva sicer ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje ob vročitvi sodbe z obrazložitvijo novemu zagovorniku slednjemu izrecno pojasnilo, da mu sodbo z obrazložitvijo vroča zgolj v vednost, vendar glede na stanje zadeve v času odreditve vročitve sodbe z obrazložitvijo novemu zagovorniku drugačna razlaga ne pride v poštev. Ni mogoče sprejeti pritožbenih trditev, da je sodišče prve stopnje s takšnim postopanjem zagovornika zavedlo, da lahko vloži pritožbo, saj je zagovornik kvalificirana oseba in pravni strokovnjak ter bi zato moral vedeti, da z vročitvijo sodbe z obrazložitvijo po izteku pritožbenega roka sodišče ne more podaljšati pritožbenega roka, s pregledom spisa pa bi se lahko povsem natančno prepričal v kakšni fazi je postopek o prekršku (če se že o tem ni pozanimal pri prejšnjem zagovorniku). Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je predmetna zadeva nujna v smislu 83. člena ZS in da zato tudi v času sodnih počitnic med 15. julijem in 15. avgustom v tej zadevi tečejo procesni roki. Prvostopenjsko sodišče se je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa izrecno sklicevalo le na 113. e člen ZP-1, ki določa le prednostno in hitro obravnavanje zadev, v katerih je bilo storilcu začasno odvzeto vozniško dovoljenje ali začasno zaseženo motorno vozilo (kar v nasprotju s pritožbenimi navedbami pomeni, da se celoten postopek o prekršku v takšnem primeru obravnava prednostno in hitro in to ne velja zgolj za fazo odločanja o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja ali zasegu motornega vozila), vendar pa ni nobenega dvoma, da je podlaga za pravilno ravnanje prvostopenjskega sodišča, ki je predmetno zadevo pravilno štelo kot nujno zadevo, podana v 209. členu ZP-1, ki določa, da v postopkih pred sodiščem štejejo kot nujne zadeve, v katerih sodišča opravljajo naroke in odločajo tudi v času od 15. julija do 15. avgusta (83. člen Zakona o sodiščih) zadeve, v katerih je storilec pridržan, zadeve, v katerih so udeleženi tujci, zadeve, v katerih je bilo obdolžencu začasno odvzeto vozniško dovoljenje ali je bilo zaseženo motorno vozilo, zadeve, v katerih je zaseženo hitro pokvarljivo blago ter zadeve iz 201. člena tega zakona. Tako ni prav nobenega dvoma, da v predmetni zadevi, v kateri je obdolžencu bilo zaseženo motorno vozilo, sodne počitnice niso zadržale teka procesnega roka za vložitev pritožbe in je prvostopenjsko sodišče tako pravilno ugotovilo, da je glede na datum vročitve sodbe z obrazložitvijo prejšnjemu zagovorniku in obdolžencu rok za vložitev pritožbe zoper sodbo iztekel 2. 8. 2012. To pa hkrati tudi pomeni, da je napoved pritožbe, ki jo je novi zagovornik vložil 6. 8. 2012, bila vložena po izteku roka za vložitev pritožbe zoper sodbo in je tudi iz tega razloga prvostopenjsko sodišče ne bi moglo šteti kot pravočasno in nepopolno pritožbo zoper sodbo. Ker je sodišče prve stopnje obdolženčevemu novemu zagovorniku sodbo z obrazložitvijo vročalo šele po njeni pravnomočnosti, obrazložitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu, da zagovornik prevzame zadevo v stanje, v kakršnem je, ne more imeti takšnega pomena, kot ji ga pripisuje zagovornik v šestem odstavku obravnavane pritožbe, saj je povsem jasno, da je novi zagovornik s prevzemom zadeve sodišče prve stopnje seznanil šele po tem, ko je sodba o prekršku postala pravnomočna. Ni pa mogoče spregledati, da je obdolženec pooblastilo novemu zagovorniku podpisal že 12. 7. 2012 in da je novi zagovornik s pooblastilom razpolagal torej tudi v času odprtega pritožbenega roka za pritožbo zoper sodbo (priloga B ...), niti določbe drugega odstavka 12. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv), ki določa, da je po odpovedi pooblastila odvetnik dolžan še en mesec opravljati dejanja za stranko, ki ji je odpovedal pooblastilo, če je treba odvrniti kakšno škodo, ki bi lahko nastala za stranko v tem času, kar seveda velja predvsem za prejšnjega zagovornika.

Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in je izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Ker obdolženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo bo odmerilo prvostopenjsko sodišče.