VSRS Sodba I Ips 40898/2010-92

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

1Okrajno sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo obsojenko spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Na podlagi 50. in 51. člena KZ ji je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere ji je določilo kazen dva meseca zapora, ki pa ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi enega leta ne bo storila novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 45. člena ZKP je odločilo, da je dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanko M. C. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo obsojenke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo, obsojenki pa naložilo plačilo stroškov pritožbenega dela kazenskega postopka, to je sodne takse, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

2Obsojenka V. G. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev pravice do obrambe v smislu tretjega odstavka 29. člena Ustave Republike Slovenije, ter navaja, da je sodišče prve stopnje opravilo glavno obravnavo kljub odsotnosti njene pooblaščene odvetnice M. M., zaradi česar je bila nasproti državni tožilki ter sodnici postavljena v neenakopraven položaj.

3Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navedla, da je bila obsojenka že z vabilom na glavno obravnavo v skrajšanem postopku opozorjena na pravice in obveznosti, ki jih skladno z procesnim zakonom kot obdolženki v kazenskem postopku gredo, zato meni, da je zahteva neutemeljena.

4Obsojenka se o odgovoru vrhovne državne tožilke, ki ji je bil poslan, ni izjavila.

5Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6Vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev pravice do obrambe z odvetnikom v smislu druge alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije ter s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost sodbe, saj je prvostopenjsko sodišče opravilo glavno obravnavo v skrajšanem postopku v nenavzočnosti njene pooblaščene zagovornice odvetnice M. M.

7Pravica do obrambe z zagovornikom (druga alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije) je nedvomno bistven element pravice do poštenega sojenja v kazenskem postopku ter zagotavlja dejansko enakopravnost strank, saj ima obdolženec pri izvrševanju svoje obrambe pomoč neodvisnega pravnega strokovnjaka. Toda v obravnavanem primeru je po podatkih kazenskega spisa obsojenka dne 20. 7. 2009 dano pooblastilo zagovornici odvetnici M. M. za zastopanje v tem kazenskem postopku, dne 1. 2. 2011, torej še pred glavno obravnavo, na kateri je bila izrečena sodba, preklicala. S preklicem pooblastila v smislu drugega odstavka 75. člena ZKP prenehajo pravice in dolžnosti zagovornika.

8V obravnavanem primeru obramba po ZKP ni bila obvezna. Obsojenka je bila, kot ugotavlja vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, že z vabilom na glavno obravnavo v skrajšanem postopku z dne 18. 4. 2008 opozorjena na pravice in obveznosti, ki ji skladno z določbami ZKP kot obdolženki v kazenskem postopku gredo, torej tudi, da glavna obravnava ne bo preložena, če pooblaščeni zagovornik nanjo ne bo prišel ali če si bo vzela zagovornika šele na glavni obravnavi. Ob upoštevanju navedenega ter nadaljnjega dejstva, da je obsojenka odvetnici, ki si jo je izbrala sama, pooblastilo preklicala, ugovor o kršitvi pravice do obrambe z zagovornikom v smislu druge alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije ne more biti utemeljen.

9Ker kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnica v svoji zahtevi, ni podana, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

10Odločitev o plačilu sodne takse temelji na določbi 98. a člena v zvezi s 95. členom ZKP.