VSC sklep EPVDp 29/2012

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
Storilec je dolžan plačati sodno takso.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje storilcu A. G. izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel dovoljenje na dan 31. 7. 2010, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel in presegel 18 kazenskih točk v cestnem prometu ter mu naložilo plačilo sodne takse.

Zoper takšen sklep se pritožuje storilec, ki v pritožbi navaja, da se je že 20. 2. 2012 prijavil v program dodatnega usposabljanja za varno vožnjo v Centru varne vožnje Z.C., vendar zaradi zasedenosti še ni prišel na vrsto. Tako bo začel opravljati tečaj 22. 3. 2012 in bo opravil vse obveznosti dodatnega usposabljanja do 25. 3. 2012 ter poslal potrdilo za izbris 4 kazenskih točk, zaradi česar prosi za odložitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter da se njegovo pritožbo upošteva, saj je doma sam zaposlen in odvisen od prevoza in je njegova služba praktično odvisna od vozniškega dovoljenja.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je v predmetnem postopku ugotovilo, da so storilcu bile s plačilnim nalogom Policijske postaje H. z dne 28. 8. 2009, ki je postal pravnomočen 8. 9. 2009, izrečene 3 kazenske točke, s plačilnima nalogoma Policijske postaje Š. p. J. z dne 6. 2. 2010, ki je postal pravnomočen 16. 2. 2010, izrečenih 9 kazenskih točk in z dne 31. 7. 2010, ki je postal pravnomočen 16. 1. 2012, izrečenih 9 kazenskih točk, vse za prekrške storjene z motornim vozilom B kategorije. Ob upoštevanju ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje storilcu utemeljeno izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, ki jih je imel vpisane v vozniško dovoljenje na dan 31. 7. 2010, saj je tega dne storil prekršek, s katerim je dosegel in presegel 18 kazenskih točk v cestnem prometu. Takšno posledico namreč določa tretji odstavek 22. člena Zakona o prekrških (ZP-1).

Tretji odstavek 44. člena Zakona o voznikih (ZVoz), ki se ga v skladu s četrtim odstavkom 96. člena ZVoz uporablja od 1. 10. 2011 dalje, določa, da se lahko programa dodatnega usposabljanja za varno vožnjo udeleži tudi imetnik veljavnega vozniškega dovoljenja, ki doseže ali preseže 4 kazenske točke, pa do dneva, ko opravi program, ne preseže 17 kazenskih točk, če mu kazenske točke niso bile izrečene zaradi prekrškov vožnje pod vplivom alkohola, prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi. Po uspešno zaključenem programu pa se vozniku z dnem, ko organu, pristojnemu za vodenje evidence kazenskih točk, predloži potrdilo o opravljenem dodatnem usposabljanju za varno vožnjo, enkrat v treh letih, izbrišejo iz evidence 4 kazenske točke.

Ker se kazenske točke dosežejo s pravnomočnostjo odločbe o prekršku, s katero so izrečene, iz zgoraj povzetih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je storilec v obdobju od 8. 9. 2009 do 16. 2. 2010 dosegel 12 kazenskih točk v cestnem prometu, z dnem 16. 1. 2012, ko je postal pravnomočen plačilni nalog Policijske postaje Š. p. J. z dne 31. 7. 2010, pa je dosegel skupno 21 kazenskih točk v cestnem prometu. Storilec bi tako lahko dosegel izbris 4 kazenskih točk iz skupne evidence kazenskih točk na podlagi opravljenega dodatnega usposabljanja za varno vožnjo le v primeru, če bi to usposabljanje opravil do 16. 1. 2012. Ker pa se je storilec prijavil na usposabljanje šele 20. 2. 2012 in ga torej ni opravil do datuma, ko je dosegel in presegel 18 kazenskih točk v cestnem prometu, pritožbeno sodišče ne more upoštevati opravljenega dodatnega usposabljanja za varno vožnjo, ki naj bi ga storilec bil zaključil do 25. 3. 2012, ne glede na to, ali bo organu pristojnemu za vodenje skupne evidence kazenskih točk o tem tudi predložil ustrezno potrdilo.

Prav tako pa pritožbeno sodišče v predmetnem postopku ne more upoštevati pritožbenih navedb o potrebi po veljavnem vozniškem dovoljenju zaradi izpolnjevanja službenih obveznosti, saj postopek izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni postopek o prekršku, v katerem bi sodišče odločalo o odgovornosti za storjeni prekršek in odmerjalo sankcije zanj, temveč poseben postopek, v katerem sodišče zgolj ugotavlja, ali je storilcu s pravnomočnimi odločbami o prekrških bilo v obdobju treh let izrečenih toliko kazenskih točk, da njihova vsota dosega ali presega predpisano število kazenskih točk za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in je storilcu ob izpolnjevanju teh pogojev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja tudi dolžno izreči. Ker v predmetnem postopku sodišče sankcij ne odmerja, tudi nima zakonske podlage za upoštevanje okoliščin, ki v skladu s 26. členom ZP-1 vplivajo na to ali naj bo izrečena sankcija manjša ali večja in ker se pritožbene navedbe o posledicah zaradi izrečenega prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki naj bi jih utrpel storilec, nanašajo ravno na te okoliščine, so te pritožbene navedbe neupoštevne.

Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in je izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Ker storilec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 odločilo, da je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso, ki jo bo odmerilo prvostopenjsko sodišče.