VSRS Sodba I Ips 15/2011-402

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je obsojenega J. P. s sodbo K 15/2011 z dne 20. 6. 2011 spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva po drugem in prvem odstavku 296. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Za to kaznivo dejanje mu je določilo kazen eno leto zapora ter mu upoštevaje kazen eno leto zapora, določeno za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena KZ v pogojni obsodbi, izrečeni s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju K 237/2005, izreklo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora. Višje sodišče v Celju je s sodbo I Kp 15/2011 z dne 4. 10. 2011 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu zahteve, iz vseh razlogov iz 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V obrazložitvi zahteve navaja, da je sodišče druge stopnje neutemeljeno zavrnilo pritožnikove navedbe o zavrnitvi dokaznih predlogov za zaslišanje prič M. A. in M. T. ter za angažiranje izvedenca nevrologa, zaradi česar da je bila kršena obsojenčeva pravica do kontradiktornosti, da bi moralo pritožbeno sodišče ugotoviti, da je obsojenec dejanje storil v silobranu, da je zmoten zaključek drugostopenjskega sodišča, da je obsojenec kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom ter da je v izpodbijani sodbi na več mestih podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala zavrnitev zahteve. Navaja, da je sodišče utemeljeno zavrnilo dokazne predloge obsojenčeve obrambe ter za to navedlo natančne razloge ter da drugačna ocena o tem, ali je bilo dejanje storjeno v silobranu, o obstoju prištevnosti ter naklepa ne pomeni uveljavljanja kršitev kazenskega zakona, temveč uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4Zahteva za varstvo zakonitosti je bila poslana v odgovor obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki je v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke ponovil navedbe zahteve za varstvo zakonitosti ter poudaril, da zahteva ne uveljavlja nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, temveč kršitve materialnega zakona.

B.

5Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev obsojenčeve pravice do kontradiktornosti, ker da je sodišče druge stopnje neutemeljeno zavrnilo pritožnikove navedbe o zavrnitvi dokaznih predlogov z zaslišanjem prič M. A. in M. T. ter za postavitev izvedenca nevrologa. Priča M. A. da bi izpovedala o obsojenčevih pivskih navadah in o njegovi morebitni nasilnosti, priča M. T., da bi izpovedal o možnosti obsojenčeve poškodbe glave ob prometni nesreči dne 27. 1. 2008, izvedenec nevrolog pa da je edini strokovno usposobljen podati izvedensko mnenje o morebitni obsojenčevi poškodbi glave. Meni, da je drugostopenjsko sodišče v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov nekritično sledilo sodišču prve stopnje, zaradi česar da je podana tudi kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah (na primer sodbe I Ips 186/98 z dne 17. 9. 1998, I Ips 56/98 z dne 30. 9. 1999, I Ips 203/97 z dne 5. 10. 2000, I Ips 32/2001 z dne 19. 11. 2003 ter številnih drugih) presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče prosto odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev, ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev.

7Sodišče prve stopnje je predlog obrambe za zaslišanje priče M. A. zavrnilo, ker iz spisa izhaja, da je bil obsojenec trikrat obravnavan zaradi vožnje pod vplivom alkohola, poleg tega pa je izvedencem sam povedal, da ob prihodu z dela v tujini preko vikenda uživa alkoholne pijače. Predlog za zaslišanje priče M. T. je sodišče zavrnilo, ker iz zdravstvene dokumentacije v spisu ne izhaja, da bi bilo v kateremkoli od številnih izvidov zabeleženo, da je bil obsojenec neposredno po prometni nesreči v nezavesti. Iz istega razloga je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi dokazni predlog za postavitev izvedenca nevrologa ter ob tem dodalo še, da je obsojenec prvič omenjal poškodbo glave šele v razgovoru z izvedenko dr. M. O. Zaključilo je, da glede na to, da poškodba glave po prometni nesreči ni bila odkrita, takšne poškodbe očitno ni bilo, zato je še toliko manj verjetno, da bi posledice prometne nesreče, ki se je zgodila leta 2008, obstajale še v času sojenja. Pri tem je upoštevalo tudi ugotovitve izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke M. K., da znakov poškodb s preiskavami, ki jih je predlagala obramba (CT, EEG), po tolikem času ni mogoče ugotoviti. Sodišče prve stopnje je tako dokazne predloge obrambe zavrnilo kot nepotrebne ter skladno z določbo prvega odstavka 364. člena ZKP razloge za zavrnitev obširno navedlo v obrazložitvi sodbe. Tem razlogom sodišča prve stopnje je v razlogih sodbe, ob zavrnitvi enakih pritožbenih navedb obsojenčevega zagovornika, pritrdilo tudi sodišče druge stopnje ter utemeljeno presodilo, da je sodišče prve stopnje prepričljivo izključilo vpliv poškodb prometne nesreče v letu 2008 na obsojenčeve sposobnosti pojmovanja dejanja in obvladovanja ravnanja ter zato utemeljeno ni sledilo dokaznim predlogom obsojenčeve obrambe. S tem je sodišče sledilo kriterijem ustavnosodne presoje in z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje prič M. A., M. T. ter postavitev izvedenca nevrologa ni kršilo obsojenčevih procesnih pravic.

8Zahteva za varstvo zakonitosti trdi, da je v izpodbijani sodbi zmotno uporabljeno materialno pravo, ker da bi moralo sodišče ugotoviti, da je obsojenec kaznivo dejanje storil v silobranu oziroma vsaj v prekoračenem silobranu. Prav tako da je materialnopravno zmoten tudi zaključek sodišča, da je obsojenec kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom. Vložnik očitek utemeljuje s tem, da iz zagovora obsojenca in izpovedb prič prepričljivo izhaja, da je oškodovanec že v lokalu „težil“ obsojencu in rinil vanj, ko pa je prišel iz lokala, pa ga je začel grabiti po oblačilih. Očitek v zvezi s krivdno obliko storitve kaznivega dejanja pa utemeljuje z navedbo, da je izvedenka M. B. ugotovila, da je obsojenec pasivno agresivna osebnost, za katere je značilno, da odreagirajo nenačrtno.

9Zaradi kršitev kazenskega zakona (1. točka 420. člena ZKP) se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti v primeru, če je bil na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabljen kazenski zakon. Zagovornik obsojenca sicer navaja, da je sodišče „zmotno uporabilo materialno pravo“, iz vsebine zahteve in njenega sklicevanja na zagovor obsojenca, izpovedbe prič ter ugotovitve izvedenke pa izhaja, da se vlagatelj ne strinja z dokazno oceno sodišča in izpodbija s pravnomočno sodbo sodišča ugotovljeno dejansko stanje, česar po izrecni zakonski določbi z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Sodišče je (21. in 28. stran sodbe sodišča prve stopnje ter 8. in 9. stran sodbe sodišča druge stopnje) navedlo prepričljive razloge, zakaj je obsojenec ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa in zakaj njegovega ravnanja ni mogoče šteti za silobran ter pojasnilo, da obsojenec od oškodovanca ni bil napaden, zato njegovi nasilni reakciji z udarcem in orožjem ni mogoče pripisati značaja obrambe.

10Vložnik zahteve s trditvijo, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenega očitka, da sodišče prve stopnje ni izvedlo rekonstrukcije dogodka v zvezi s strani obsojenca zatrjevano najdbo revolverja, ne uveljavlja kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč po vsebini nakazuje na kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ki pa ni podana. Pritožbeno sodišče je v 16. točki na 7. strani sodbe natančno pojasnilo, zakaj ni mogoče slediti obsojenčevemu zagovoru v delu, ko je skušal pojasniti, da je revolver našel pred lokalom, neposredno preden je vstopil vanj. Sodišče je v zvezi s tem navedlo, da obsojencu ni mogoče verjeti, da je orožje pobral zato, da ga pokaže B. Z., tezi o najdbi orožja pa nasprotuje dejstvo, da je bilo orožje pripravljeno za uporabo, obsojenec pa vešč rokovanja s tem orožjem, zato je sodišče prve stopnje lahko zanesljivo sklepalo, da obsojenec orožja ni našel, ne da bo opravilo rekonstrukcijo.

11Zahteva uveljavlja vrsto bistvenih kršitev določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Za takšne kršitve gre, če sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi v precejšni meri s seboj v nasprotju ali če je v odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini dokazov in med njihovo resnično vsebino. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče poudarja, da je že v sodbi I Ips 418/2008 z dne 12. 3. 2009 presodilo, da so odločilna dejstva le tista, na katera se neposredno veže uporaba splošnega in posebnega dela kazenskega zakonika (materialnopravno relevantna dejstva) ali kakšne določbe kazenskega procesnega prava (procesnopravno relevantna dejstva).

12Vložnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z več navedbami v zahtevi, in sicer:

da je v zvezi z obstojem zakonskega znaka podrejenosti „protispisen“ zaključek pritožbenega sodišča, da celoten razvoj dogodkov med obsojencem in oškodovancem kaže, da je bil oškodovanec predmet podrejenosti, ker da so priče skladno izpovedale, da je do prerivanja med njima prišlo že lokalu, kakor tudi zunaj njega;

da pritožbeno sodišče pavšalno in nekritično sledi stališču sodišča prve stopnje o uživanju alkohola tudi po storitvi kaznivega dejanja;

da je v sodbi sodišča druge stopnje podana „protispisnost“ v delu, v katerem zavrača pritožbene očitke v zvezi z ugotovitvijo obsojenčeve prištevnosti, ker da bi moralo sodišče glede na ugotovitve izvedenskega mnenja dr. M. O. zaključiti, da je bil obsojenec v času izvršitve očitanega kaznivega dejanja neprišteven oziroma vsaj bistveno zmanjšano prišteven. Zagovornik z vsemi temi navedbami po vsebini ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in podaja svojo oceno izvedenih dokazov, kar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

13Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila praktično v celoti vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

14Izrek o stroških postopka temelji na 98. a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodna taksa kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, bo obsojencu odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.