VSRS Sodba IV Ips 41/2012

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču v novo odločitev.

A.

1Postaja prometne policije Postojna je storilki J. K. izdala plačilni nalog št. 94592055 z dne 2. 11. 2009 zaradi prekrška po točki c sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) in ji izrekla globo v višini 500 EUR in pet kazenskih točk. Zoper plačilni nalog je storilka vložila zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Postojni s sodbo ZSV 10/2010 z dne 5. 9. 2011 zavrnilo in ji naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo o prekršku je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi kršitve 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ker je ugotovitev sodišča, da je J. K. lastnica osebnega avtomobila, s katerim je bil storjen prekršek, v nasprotju z listinami, ki jih je storilka priložila pobudi. Vrhovno državno tožilstvo je pri prekrškovnem organu opravilo poizvedbo, iz njihovega odgovora pa jasno izhaja, da je bil lastnik avtomobila v času storitve prekrška B. H. in ne J. K.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki, ki se o njej ni izjavila.

B.

4Policisti Postaje prometne policije Postojna so dne 2. 11. 2009 s pomočjo merilnika hitrosti brez asistence policije ugotovili in slikovno zabeležili prekoračitev največje dovoljene hitrosti na glavni cesti v naselju Prestranek, kjer je hitrost omejena na 50 km/h, in sicer za 21 km/h. Iz fotografije je bilo razvidno, da gre za osebni avtomobil znamke Citroen, reg. št. KP ... Upoštevaje določbo 233. člena ZVCP-1, ki ureja odgovornost lastnika vozila, je bil plačilni nalog poslan storilki J. K., za katero je bilo preko evidence registracije vozil ugotovljeno, da je bila lastnica omenjenega osebnega avtomobila. Glede na navedeno ne gre pritrditi vložnici zahteve, ki uveljavlja kršitev 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj v času odločanja sodišča prve stopnje v spisu ni bilo nobenih listin, ki bi izkazovale, da storilka ni bila lastnica osebnega vozila, s katerim je bil storjen obravnavani prekršek. Trditve zahteve,

da je bil plačilni nalog izdan osebi, ki ni bila lastnica avtomobila, se opirajo na nova dejstva, ki v izpodbijanem pravnomočnem postopku niso bila ugotovljena, zato po vsebini predstavljajo uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

5Vendar pa v primeru, ko nastane Vrhovnemu sodišču pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je vložena, s sodbo, s katero odloči o zahtevi za varstvo zakonitosti, to odločbo, na podlagi 427. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1, razveljavi. Kot opozarja vrhovna državna tožilka, iz dokazil, ki jih je priložila storilka in odgovora, ki ga je poslal prekrškovni organ, izhaja, da J. K. na dan 2. 11. 2009, ko je bil storjen obravnavni prekršek, še

ni bila lastnica avtomobila, ki je razviden na posnetku fotografije.

6Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da obstaja precejšen dvom v pravilnost ugotovitve, da je bila storilka v času storitve obravnavanega prekrška, lastnica omenjenega osebnega vozila, zato je izpodbijano pravnomočno sodbo, na podlagi 427. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1, razveljavilo ter zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Postojni v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo sodišče moralo ugotoviti, ali je bila v času storitve obravnavanega prekrška J. K. že lastnica ali uporabnica avtomobila, s katerim je bil storjen obravnavani prekršek, in o zadevi ponovno odločiti.