VSRS Sklep I Up 420/2012

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi določbe tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo izdajo začasne odredbe, s katero je tožnica zahtevala, naj sodišče do končne odločitve na referendumu oziroma podrejeno do pravnomočne odločitve sodišča o tožbi zadrži učinkovanje dveh odlokov, ki ju je sprejel občinski svet tožene stranke na seji dne 24. 5. 2012 in sta bila objavljena v Uradnem glasilu slovenskih občin dne 12. 7. 2012. Z odlokoma se ukinja samostojni vzgojno-varstveni zavod Vrtec A. in en del priključuje Osnovni šoli B., drugi del pa Osnovni šoli C. Odloka sta začela veljati petnajsti dan po objavi, to je 27. 7. 2012.

2Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa utemeljuje svojo odločitev z ugotovitvijo, da tožnica s sklicevanjem na posledice, ki bi lahko nastale z uveljavitvijo odlokov, ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode zanjo. Verjetnost nastanka težko popravljive škode za predlagatelja začasne odredbe pa je pogoj za izdajo začasne odredbe, tudi kadar gre za ureditveno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1.

3Tožnica v pritožbi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je tudi izostala obrazložitev o odločilnih dejstvih, kar pa je kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), bistveno pa je kršilo določbe postopka tudi zato, ker se ni vsebinsko opredelilo do predloženih dokazov. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da bi z izvršitvijo objavljenih odlokov tožene stranke o reorganizaciji predšolskega varstva nastala nepopravljiva škoda na vzgojno-izobraževalnem ter na organizacijskem in kadrovskem področju tako z vidika predšolskih otrok kot z vidika njihovih staršev oziroma vseh občanov.

4Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja okoliščine poteka sprejema obeh odlokov in predlaga, naj sodišče pritožbo zavrne.

5Pritožba ni utemeljena.

6Tožnica v tem upravnem sporu nastopa kot predstavnica ljudske iniciative „Pobuda za otroka“, ki je zbrala podpise več kot 5 % volivcev v Občini X. in 6. 6. 2012 po tožnici županu izročila zahtevo petih odstotkov volivcev za razpis referenduma o splošnih aktih občine (prej navedenih odlokov), ki sta bila sprejeta na 14. seji Občinskega sveta Občine X. dne 24. 5. 2012. S tožbo tožnica izpodbija obvestilo župana tožene stranke, št. 040-2/2012 z dne 13. 6. 2012, s katerim jo je seznanil, da je zahteva prebivalcev občine X. za razpis referenduma z vprašanjem „Ali ste za to, da ostane Javni vzgojno-izobraževalni zavod Vrtec A. samostojen?“, v nasprotju z zakonom in s statutom občine.

7Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, na kateri temelji izpodbijana odločitev, sodišče na tožnikovo zahtevo začasno, vendar najdalj do pravnomočne odločitve v upravnem sporu, uredi sporno pravno razmerje, če se taka ureditev kot verjetna izkaže za potrebno, zato da bi se odvrnila težko popravljiva škoda ali grozeče nasilje. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati prizadetost javne koristi ter koristi morebitnih nasprotnih strank.

8Začasna odredba na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih začasno uredi sporno pravno razmerje med drugim zato, da bi preprečilo možnost nastanka takšne težko popravljive škode, ki bi otežila ali onemogočila sodno varstvo pravice, ki jo tožnik uveljavlja s tožbo. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi celovito navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, dokazati pa mora tudi, da takšna škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo. V primerih, kot je obravnavani, ko zakon možni učinek upravnega spora ureja drugače kot ZUS-1, pa je pomembno tudi, ali je takšen učinek glede na okoliščine primera, podane ob vložitvi predloga oziroma zahteve za izdajo začasne odredbe, z začasno odredbo sploh še mogoče doseči.

9Tožnica v tem upravnem sporu uveljavlja uresničitev pobude volivcem za vložitev zahteve za razpis referenduma (prvi odstavek 47. člena ZLS) oziroma uresničitev zahteve za razpis referenduma (peti odstavek 47. člena ZLS). To pa je v upravnem sporu, kot je obravnavani, mogoče uveljaviti le z začasno prepovedjo objave splošnega akta, glede katerega se zahteva referendum. S pobudo oziroma zahtevo za razpis referenduma se namreč po zakonu lahko zahteva le izvedba referenduma, ne pa razveljavitev splošnega akta, glede katerega se referendum zahteva, saj ZLS v četrtem odstavku 46. člena določa, da se sprejeti splošni akt, če je na referendumu zavrnjen, ne objavi (dokler se ob upoštevanju volje volivcev ne spremeni), ne določa pa, da je (že) objavljeni akt mogoče z referendumom razveljaviti. To pa po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da se začasna odredba, ki jo tožnica zahteva v tem upravnem sporu, lahko nanaša le na (začasno) prepoved objave splošnega akta, ne pa tudi na izvrševanje objavljenega oziroma uveljavljenega splošnega akta.

10Predlog za izdajo začasne odredbe je bil pri sodišču prve stopnje vložen 25. 7. 2012, to je potem, ko sta bila odloka, na katera naj bi se odredba nanašala, že objavljena. S tem je za ta upravni spor relevantna težko popravljiva škoda, to je objava splošnih aktov, glede katerih se zahteva razpis referenduma, že nastopila in da te škode glede na prej navedeno niti s predlagano niti s kakšno drugačno začasno odredbo po zakonu ni več mogoče odvrniti.

11Po presoji Vrhovnega sodišča eden od vsebinskih zakonskih pogojev za zahtevano začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje tako ni izpolnjen, zato je sodišče prve stopnje zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo.

12Vrhovno sodišče je s sklepom pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, ker je spoznalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1).

13Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in 22. členom ZUS-1).