VSRS Sklep X Ips 482/2011

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je tožeča stranka (revident) po odvetniku vložila revizijo. Glede dovoljenosti se sklicuje na vse tri točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglasil je tudi stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper sklep Urada za intelektualno lastnino RS (v nadaljevanju Urad), št. 31227-1/2008-152 z dne 29. 11. 2010. Z navedenim sklepom je tožena stranka: zavrgla revidentovo zahtevo za vročitev odločbe Urada, št. 31227-1/2008-129 z dne 11. 10. 2010 (1. točka izreka); zavrnila revidentovo zahtevo za pregled dokumentov v zadevi izdaje dovoljenja A. (2. točka izreka); in odločila o stroških postopka (3. točka izreka). V zvezi s tožbo zoper 1. točko izreka sklepa je sodišče prve stopnje obrazložilo, da revidentovi zahtevi ni možno ugoditi že zato, ker določba drugega odstavka 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), na katero se revident sklicuje v svoji zahtevi, ureja le pravico do pritožbe zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, torej v primerih dvostopenjskega upravnega postopka, obravnavani postopek pa je enostopenjski. Tudi 17. člen ZUS-1 osebi, ki ni bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta, ne omogoča vložitev tožbe v upravnem sporu. To, da revident ni bil stranski udeleženec v obravnavanem upravnem postopku (kar tožena stranka navaja kot nadaljnji razlog za zavrženje zahteve), pa med strankama ni sporno.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. V obravnavani zadevi ne gre za zadevo, v kateri je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, saj je Urad z izpodbijanim sklepom zavrgel zahtevo za vročitev odločbe in zavrnil zahtevo za pregled dokumentov.Zato revizija ni dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

6Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

7Revident zatrjuje neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje glede vprašanja, kdo je lahko stranka v upravnem postopku izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorskih pravic, ki je bistveno za odločitev in o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo. Navaja, da sodišče prve stopnje, razen odločitve v zadevi I U 146/2010, položaj stranskega udeleženca oziroma pravni interes priznava le tistemu udeležencu, ki prvi vloži vlogo. Citira odločbe Ustavnega sodišča RS (Up-88/94, U-I-153/01, Up-2411/06) v zvezi z vprašanjem položaja stranskega udeleženca v inšpekcijskih postopkih in postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Zatrjuje tudi, da gre v obravnavanem primeru za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju razlage drugega odstavka 229. člena ZUP in v zvezi s tem za vprašanje, ali je revident svojo zahtevo za vročitev odločbe res oprl na napačno pravno podlago. Kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja tudi vprašanje, ali revident v postopku podeljevanja dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorskih pravic ni izkazal pravnega interesa, na podlagi katerega bi se mu priznale pravice stranskega udeleženca.

8Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

9O vprašanju revidentovega položaja stranskega udeleženca v postopku izdaje dovoljenja A. za kolektivno upravljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov na avdiovizualnih delih, vročitev katerega revident zahteva v obravnavanem primeru, je Vrhovno sodišče že odločilo s sodbama X Ips 203/2010 z dne 26. 1. 2012 in X Ips 97/2012 z dne 19. 9. 2012 in potrdilo zavrnitev obeh zahtev za priznanje položaja stranskega udeleženca, vloženih na različnih trditvenih podlagah (kot imetnik začasnega dovoljenja za kolektivno upravljanje s temi pravicami in kot vlagatelj zahteve za spremembo začasnega dovoljenja za kolektivno upravljanje v trajnega).

10Vprašanje revidentovega položaja stranskega udeleženca v postopku izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje, vročitev katerega zahteva v obravnavanem primeru revident na podlagi drugega odstavka 229. člena ZUP, je torej v praksi Vrhovnega sodišča že rešeno vprašanje. Zato zatrjevana neenotnost prakse sodišča prve stopnje v zvezi z vprašanjem položaja stranskega udeleženca v postopku izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje ni razlog za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je ta razlog za dovoljenost revizije vezan le na primer, če Vrhovno sodišče o pravnem vprašanju, ki je bistveno za odločitev, še ni odločalo.

11Revident zatrjuje tudi, da gre v obravnavanem primeru za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju razlage drugega odstavka 229. člena ZUP. Odločitev o zahtevi za vročitev odločbe na podlagi drugega odstavka 229. člena ZUP je po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (X Ips 906/2004, X Ips 154/2006) pogojena s predhodno presojo, ali bi oseba, ki zahteva vročitev odločbe, morala biti udeležena v tem postopku kot stranski udeleženec. Ker se zahtevi za vročitev odločbe na podlagi drugega odstavka 229. člena ZUP lahko ugodi le ob predpostavki priznanega položaja stranskega udeleženca v tem postopku (ta pa revidentu tudi po revizijski presoji Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 203/2010 in X Ips 97/2012 ni bil priznan), od odločitve Vrhovnega sodišča glede vprašanja uporabe drugega odstavka 229. člena ZUP v enostopenjskih upravnih postopkih ni odvisna odločitev v obravnavanem primeru in zato to vprašanje glede na vsebino obravnavane zadeve ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

12Po presoji Vrhovnega sodišča pa revizija tudi ni dovoljena po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

13Izpolnjevanja tega pogoja pa revident ni izkazal zgolj s sklicevanjem na zakonsko besedilo 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. V okviru pojasnjenega trditvenega in dokaznega bremena (4. točka obrazložitve) bi namreč moral revident konkretno in določno pojasniti in utemeljiti izpolnjevanje tudi tega uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije.

14Ker revident ni izkazal izpolnjevanja nobenega od uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

15Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.