VSRS Sklep X Ips 332/2012

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) po pooblaščencu vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti uveljavlja razloge iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Priglaša stroške postopka.

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Davčnega urada Ljubljana, št. 0610-0978/2010-08-0803-69 z dne 21. 1. 2011, s katero je bila revidentki odmerjena akontacija dohodnine od dohodka iz oddajanja premoženja v najem, in sicer za leto 2006 v znesku 1.542,94 EUR, za leto 2007 v znesku 2.573,68 EUR, za leto 2008 v znesku 2.775,75 EUR ter za leto 2009 v znesku 2.101,50 EUR, vse s pripadki. Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT 499-06-1/2011-2 z dne 19. 8. 2011, revidentkino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje.

6Revidentka v zvezi z dovoljenostjo revizije na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 navaja, da „iskalnik po sodni praksi za 77. člen ZDoh-2 prikaže le en zadetek – judikat, ki za predmetno zadevo ni relevanten. Pri 75. členu je judikatov več, in sicer šest, a ravno tako noben ni relevanten za predmetno zadevo,“ iz česar izhaja, da je po mnenju revidentke pomanjkanje sodne prakse v primerljivih zadevah zadosten razlog za dovolitev revizije.

7Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je pomanjkanje sodne prakse Vrhovnega sodišča sicer lahko razlog za dovoljenost revizije, vendar le, če o pravnem vprašanju, ki je bistveno za odločitev, v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti. Iz tega sledi, da se mora zatrjevano pomanjkanje oziroma neenotnost sodne prakse nanašati na konkretno pravno vprašanje, zato mora revident izpostaviti pravno vprašanje, glede katerega naj bi bila sodna praksa neenotna oziroma pomanjkljiva. Ker revidentka vprašanja sploh ni izpostavila, tudi ni izkazala izpolnjevanja tega uveljavljanega razloga za dovoljenost revizije.

8Pomembnega pravnega vprašanja tudi ni postavila z navedbo, da „o vprašanju davčnega nadzora brez ustreznega sklepa o predmetu inšpiciranja Ustavno sodišče RS še ni odločilo oziroma se ni konkretno izreklo, zato gre za pomembno pravno vprašanje, o katerem je potrebno zavzeti stališče,“ saj iz citiranega ne izhaja v zvezi čim konkretno pričakuje odločitev revizijskega sodišča.

9Nadalje navaja, da „odločitev Upravnega sodišča RS odstopa tako od zakonske ureditve kot tudi uveljavljene sodne prakse in prakse davčnega organa glede skupnega premoženja zakoncev oziroma ureditve solastnine,“ v zvezi s čimer še navede, da je med postopkom ugovarjala, da sta z možem skupna lastnika nepremičnine, ki je bila predmet oddajanja, zaradi česar vsi prejemki ne morejo davčno bremeniti le njo, ampak bi morali tudi moža, ter da se upravno sodišče o tem ni izreklo.

10Pravne posledice skupnega lastništva so lahko obravnavane kot pravno vprašanje, če je v postopku ugotovljeno, da je nepremičnina v skupni lasti, kar je stvar dejanskih ugotovitev postopka. Iz podatkov sodnega spisa obravnavane zadeve pa ne izhaja, da je bilo v obravnavanem primeru to ugotovljeno oziroma da bi revidentka pred vložitvijo revizije uveljavljala skupno lastništvo. Zato so njene navedbe nedovoljene revizijske novote (87. člen ZUS-1) in posledično ne morejo biti podlaga za dovoljenost revizije.

11Revidentka tudi ni izkazala pogoja za dovoljenost revizije po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

12Navaja, da ji je bilo v plačilo naloženo 8.993,387 EUR z zamudnimi obrestmi in ker je upokojenka, ki prejema pokojnino v povprečni višini 347,4 EUR mesečno (kar izkazuje s priloženimi TRR izpiski), takega zneska ne more plačati in bi ji lahko nastala nepopravljiva velika škoda ter bi utrpela velike posledice.

13Po presoji revizijskega sodišča zgolj podatek o višini revidentkine pokojnine, ob pomanjkanju vseh drugih podatkov o njenem premoženjskem stanju, ne omogoča presoje, ali je plačilo naloženega davka zanjo res zelo huda posledica.

14Glede na navedeno revidentka ni izkazala izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

15Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.