VSRS Sklep I Up 96/2012

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje zavrglo dopolnitev tožbe, ki jo je tožeča stranka (v nadaljevanju pritožnica) vložila 13. 12. 2011 in z njo je dopolnjevala tožbo z dne 10. 2. 2011, vloženo zoper odločbo Davčnega urada Novo mesto, št. DT 0610-125/2010-6-1204-20 z dne 28. 7. 2010, ter zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov postopka. S sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo.

2Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da dopolnitve tožbe z dodatno postavljenim odškodninskim zahtevkom ni dopustilo, saj je vložitev tožbe vezana na rok 30 dni od vročitve odločitve o pritožbi, ki je v obravnavanem primeru nedvomno potekel. O stroških upravnega spora pa je glede na tožnikov neuspeh v sporu odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

3Pritožnica v pritožbi med drugim navaja, da je pritožba zoper sklep (2. točka izreka sodbe in sklepa) vsebinsko neločljivo povezana s 1. točko izreka (sodba, s katero je bila tožba zavrnjena). Poudarja, da je izrek nerazumljiv in ne vsebuje odločitve o zahtevku. Davčni organ ni vpogledal vseh listin, niti sodišče ni pregledalo celotnega spisa, zato je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ves čas postopka je skušala pojasniti svoj način vrednotenja zalog, a ji ni bila dana možnost izjave. Šele v dopolnitvi tožbe je lahko opozorila na prikrivanje listinske dokumentacije s strani delavcev prvostopnega davčnega organa, saj ji prej to ni bilo znano, zato tudi ni mogla vložiti pravnega sredstva, sodišče pa zato ne more zavreči dela tožbenega zahtevka. Pri tem sodišče prve stopnje prihaja v nasprotje, ko trdi, da so listine, predložene na naroku, tožbene novote, v naslednjem stavku pa, da so sporne listine že ves čas v spisu. Vrhovnemu sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi pritožbi ugodi tako, da tožbi v celoti ugodi oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožnica je vložila pritožbo zoper sklep (2. točka izreka sodbe in sklepa) sodišča prve stopnje in v tem obsegu je Vrhovno sodišče pritožbo tudi presojalo. Omejilo se je torej na presojo pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na sklep, in se ne opredeljuje do pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na vsebinsko odločitev o tožbi, torej na sodbo, s katero je bila tožba zavrnjena (1. točka izreka sodbe in sklepa), saj zoper sodbo pravno sredstvo (glede na 83. člen ZUS-1 bi to morala biti revizija) ni bilo vloženo.

7Pritožnica v pritožbi ni navedla konkretnih razlogov, iz katerih izpodbija odločitev o zavrženju dopolnitve tožbe in odločitev o stroških. Njeni pritožbeni ugovori se dejansko nanašajo na razloge sodbe, s katero je bila tožba zavrnjena. Če stranka v pritožbi ne navede razlogov, iz katerih izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča, pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti preizkusi, ali je pravilno uporabljeno materialno pravo in ali so podane bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu.

8V skladu z 28. členom ZUS-1 je treba tožbo vložiti v 30-dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. Rok za vložitev tožbe je procesni in prekluzivni rok. S pretekom prekluzivnega roka, ki velja za vložitev tožbe, tožnik izgubi pravico tudi do nadaljnjih tožbenih navedb oziroma dopolnjevanja in spreminjanja tožbenega zahtevka (tako stališče izhaja tudi iz sodbe X Ips 638/2008). Glede na navedene zakonske določbe ter podatke, ki so razvidni iz sodnega spisa, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča dopolnitev tožbe bila vložena po roku, ki ga določa ZUS-1 v 28. členu, in jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo, za kar je imelo podlago v določbi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

9Po presoji Vrhovnega sodišča se je sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških pravilno oprlo na določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

10Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede razumljivosti izreka izpodbijane sodbe in sklepa. V skladu z določbami ZUS-1 sodišče s sodbo tožbo kot neutemeljeno zavrne (prvi odstavek 63. člena ZUS-1) oziroma s sklepom odloči o tožbi (36. člen ZUS-1). Tožba v upravnem sporu o zakonitosti upravnega akta je namreč v širšem smislu pravno sredstvo zoper dokončno upravno odločbo in praviloma ne vsebuje tožbenih zahtevkov v smislu odločanja o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi, kot je to v pravdi. Zato se v upravnem sporu o zakonitosti izpodbijanega akta ne odloča o zahtevkih (saj teh praviloma v tožbi ni, temveč se tožba praviloma glasi na odpravo akta), kot to določa Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Glede na navedeno se torej tožba neutemeljeno sklicuje na uporabo ZPP, saj je v prvem odstavku 22. člena ZUS-1 določeno, da se v upravnem sporu ZPP uporablja le primerno glede vprašanj postopka, ki v ZUS-1 niso urejena. Da se v upravnem sporu o zakonitosti akta odloča o tožbi, ne pa o tožbenih zahtevkih, pa je v ZUS-1 jasno določeno.

11Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka izreka sodbe in sklepa).

12Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.