VSRS Sodba I Ips 26360/2010-201

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

1Z uvodoma navedeno sodbo je prvostopenjsko sodišče obsojenega R. S. in J. B. spoznalo za kriva dveh kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), v zvezi s členom 25 KZ ter obsojenemu R. S. izreklo kazen dve leti in osem mesecev zapora, obsojeni J. B. pa tri leta zapora. Na podlagi 95. člena KZ in 98. člena KZ je obsojencema in družbi I. d. o. o. odvzelo premoženjsko korist v znesku 29.210,48 EUR. Odločilo je tudi, da sta obsojena na podlagi 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžna plačati stroške kazenskega postopka, in sicer vsak eno polovico, razen stroškov sodnega izvedenca V. F., ki v celoti bremenijo obsojeno J. B. Drugostopenjsko sodišče je pritožbi zagovornic obsojenih R. S. ter J. B. zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča, obsojencema pa naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka.

2Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zagovornik obsojenega R. S. ter uveljavlja razloge in 1., 2. ter 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenega oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti kot neutemeljene. Navaja, da se je drugostopenjsko sodišče do vsake v pritožbi zatrjevane kršitve opredelilo ter pri tem ni zagrešilo novih kršitev, kakor tudi, da obramba pod videzom zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka dejansko uveljavlja drugačno presojo dejanskega stanja, ki v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljen razlog.

4Obsojenec ter njegov zagovornik se do odgovora vrhovne državne tožilke, ki jima je bil poslan, nista izjavila.

5Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7Obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je glede okoliščine, ali sta obsojenca oškodovancema za podpis pogodbe obljubljala plačilo, podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo prvostopenjske sodbe, da v spisovnih podatkih ni podlage za zaključek, da je bil denar, ki ga je soobsojena B. dvignila z računa oškodovanca J. Š., nakazan na račun obsojenega S., niti za nadaljnji zaključek, da sta bili odločbi DURS o odmeri davka od kapitalskega dobička vročeni odvetniški družbi ne pa oškodovancema; ne strinja se z zaključki drugostopenjskega sodišča, da se navedene kršitve ne nanašajo na odločilna, pravno relevantna dejstva in okoliščine. Za nesprejemljivo ocenjuje razlogovanje drugostopenjskega sodišča, da se oškodovanca zaradi duševne nerazvitosti oziroma ostarelosti ter bolezni nista zavedala pomena podpisane pogodbe oziroma oceno sodišča o psihofizičnem stanju obeh oškodovancev.

8Pritožbeno sodišče je v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bilo podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, nasprotje med razlogi sodbe in protispisnost, ki jih zagovornik obsojenega ponavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, zavrnilo z utemeljitvijo, da se zatrjevane kršitve ne nanašajo na odločilna, pravno relevantna dejstva.

9V zvezi z zatrjevanim nasprotjem med izrekom in obrazložitvijo prvostopenjske sodbe je pritožbeno sodišče pod točko 7 izpodbijane sodbe pritrdilo pritožbenim navedbam obrambe, da iz izreka prvostopenjske sodbe izhaja, da sta oba obsojena točno neugotovljenega dne v mesecu juniju 2006 do 23. 10. 2006, zagotavljala oškodovancema, da jima bo družba I. d. o. o. izročila kupnino v višini 7.000.000,00 SIT, če bosta na družbo I. d. o. o. prenesla vsak svojo polovico lastništva na nepremičnini, medtem ko iz razlogov sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje sprejema izpovedbo obeh oškodovancev, da nikoli ni bilo govora o nikakršni kupnini, saj nista imela namena nepremičnine prodati, ampak sta mislila, da si s podpisom pogodbe zagotavljata dosmrtno oskrbo s strani obdolžene B. Ker je v obravnavanem primeru izvršitveno ravnanje goljufije podano z lažnivim prikazovanjem obsojene B., kot pravilno navaja pritožbeno sodišče, da bo za oškodovanca dosmrtno skrbela, je pravilen zaključek pritožbenega sodišča, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, saj se zatrjevano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo ne nanaša na kakšno odločilno, pravno relevantno dejstvo. Ker okoliščina, ali sta obsojena oškodovancema za podpis pogodbe obljubljala kakšno plačilo, tudi po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi ni odločilna, je pritrditi pravilnemu stališču in sprejemljivi argumentaciji pritožbenega sodišča.

10V zvezi z zatrjevano protispisnostjo, ker je prvostopenjsko sodišče napačno razlagalo prilogo C-1, to je izpis prometa na TRR obsojenega S., za katerega je zmotno štelo, da dokazuje, da je bil denar, ki ga je obsojeni S. vplačal na TRR oškodovanega J. Š. potem, ko ga je obsojena B. dvignila z oškodovančevega TRR, nakazan nazaj na TRR obsojenega S., je pritrditi stališču in razlogom pritožbenega sodišča pod točko 8 izpodbijane sodbe, da navedeno za pravilno oceno dejanskega stanja, in sicer, da obsojeni S. nikoli ni imel namena plačati kupnine, ampak jo je po predhodnem dogovoru z obsojeno B. nakazal na TRR J. Š. zgolj z namenom, da prikrije goljufivo ravnanje, ni odločilno. Prvostopenjsko sodišče je namreč zaključek, da je obdolžena B. nakazano kupnino na TRR J. Š., dvignila tako v svojo korist kot tudi v korist obsojenega S. in njegove gospodarske družbe, sprejelo na podlagi dokazov o usklajenem delovanju obeh obsojenih, ki kaže, da je bilo vnaprej dogovorjeno in usmerjeno v isto posledico, to je pridobitev protipravne premoženjske koristi na škodo M. in J. Š. Z nestrinjanjem z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, da obsojenec ni imel namena plačati kupnino, ampak jo je po predhodnem dogovoru z obsojeno B. nakazal na TRR oškodovanca zgolj z namenom, da prikrije goljufivo ravnanje ter z povzemanjem vsebine posameznih denarnih transakcij na obsojenčevem TRR, obramba izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje ter pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

11Višje sodišče je pod točko 10 izpodbijane sodbe sicer pritrdilo pritožbenim izvajanjem obrambe, da v spisovnih podatkih ni podlage za zaključek prvostopenjskega sodišča, da sta bili odločbi DURS z dne 29. 12. 2006 o (ne)odmeri dohodnine od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine vročeni odvetniški družbi ne pa oškodovancema. Ker za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja goljufije, ki je dokončano, ko oškodovanec v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali dopusti, torej v obravnavanem primeru s podpisom in overitvijo prodajne pogodbe s strani obeh oškodovancev, dejstvo, da jima je bila po sklenitvi kupoprodajne pogodbe vročena odločba o dohodnini, ni pravno relevatno, je pritrditi stališču ter argumentom pritožbenega sodišča pod točko 10 izpodbijane sodbe.

12Z navajanji, da naj bi tekom postopka ostalo nedokazano, da naj bi bil oškodovani J. Š. duševno manj razvit in nesposoben razumevanja, M. Š. pa starejša in slabotna oseba, ki ni mogla razumeti, kaj se dogaja z nepremičnino, uveljavlja obramba nedovoljen razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi navajanja o nesprejemljivosti razlogovanja pritožbenega sodišča pod točko 14 sodbe, da na podlagi izpovedbe uslužbenke pri notarju, ki se konkretnega poteka overitve podpisov na kupoprodajni pogodbi ni spomnila, ni mogoče sklepati, da sta oškodovanca pomen podpisane in overjene pogodbe tudi razumela, izraža obramba nestrinjanje z dokazno oceno sodišča. Za uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa gre tudi v primeru navajanj, da naj bi se tekom postopka pojavljalo kup nejasnosti v zvezi s pooblastili odvetnici A. K. za sestavo kupoprodajne pogodbe, saj naj bi po zatrjevanjih obrambe ostalo nejasno, kdo naj bi, če sploh je, ponaredil oškodovankin podpis na izvirniku kupoprodajne pogodbe.

13V zvezi z uveljavljano kršitvijo kazenskega zakona pa obramba izhaja iz drugačnega dejanskega stanja kot sta ga ugotovili obe sodišči, in sicer, da je obsojenec kot direktor gospodarske družbe kot kupec sklenil kupoprodajno pogodbo z oškodovancema ter v celoti poravnal kupnino oziroma, da je zakonske znake obravnavanega dejanja izvršila obsojena B. Sodišče krši kazenski zakon, če na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenskega zakona ne uporabi ali pa ga uporabi napačno. Ker pa v obravnavanem primeru ugotovljeno dejansko stanje ustreza opisu kaznivega dejanja po prvem odstavku 217. člena KZ in so v ravnanju obsojenca vsi znaki tega kaznivega dejanja, kazenski zakon ni bil kršen.

14Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo na podlagi 425. člena ZKP, saj je ugotovilo, da zatrjevane kršitve procesne ter materialnopravne zakonodaje niso podane, ter da je je vložena pretežno zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

15Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.