VDSS sodba Psp 184/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„1. Odločbi tožene stranke, Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, Območne enote ..., opr. št. ...z dne 4. 7. 2011, in odločba Centrale na sedežu št. ... z dne 22. 9. 2011, se odpravita.

2Tožena stranka je dolžna tožniku plačati razliko med nadomestilom za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu po ZPIZ/92, skladno z odločbo št. ... z dne 31. 3. 2003 z upoštevanjem nadaljnjih predpisanih uskladitev in prejetim nadomestilom za invalidnost po ZPIZ-1, za čas od vključno 22. 3. 2011 dalje, s tem, da je do dneva pravnomočnosti te sodbe zapadle mesečne zneske razlike dolžna plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega prvega dne v mesecu za tekoči mesec do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.“

Obenem je odločilo, da tožnik trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bistvo sporne zadeve v tem, da je imel tožnik status invalida III. kategorije že po prejšnjih predpisih. Z odločbo št. ... z dne 31. 3. 2003 je bila tožniku priznana pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu od 10. 1. 2003 dalje. Dne 4. 11. 2004 je tožnikov osebni zdravnik zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja tožnika zaradi prebolelega infarkta, trožilne koronarne bolezni in vstavitve štirih by-passov predlagal ponovno invalidsko oceno. Namesto prve kategorije je bilo z odločbo št.... z dne 24. 3. 2006 odločeno, da je tožnik še nadalje invalid III. kategorije invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: delo naj se opravlja izmenoma stoje in sede, bremena naj ne presegajo 5 kg, brez nočnega dela in dela na višini, na na vročini, v bližini vibracij in izven ropota nad 65 dBA, od 1. 7. 2005 dalje. Obenem je bilo odločeno, da bo o višini nadomestila za invalidnost določeno s posebno odločbo. Z dne 24. 3. 2006 je tožnik vodil socialni spor pri naslovnem sodišču pod opr. št. Ps 1451/2006. S prvostopno sodbo z dne 11. 12. 2007 je bil njegov tožbeni zahtevek zavrnjen, takšna odločitev pa potrjena s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 146/2008, prav tako pa je bila zavrnjena revizija s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. VIII Ips 445/2008 z dne 21. 6. 2010, ustavno sodišče Republike Slovenije pa ustavne pritožbe ni sprejelo. Med tem je tekel še socialni spor pod opr. št. Ps 3144/2006, v katerem je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 19. 3. 2008 odpravilo odločbi toženca, s katerima je bilo tožniku ustavljeno izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo. Takšno odločitev pa je potrdilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo opr. št. VIII Ips 66/2009 z dne 21. 3. 2011 tako, da mu je bilo pravnomočno priznano nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo po odločbi z dne 31. 3. 2003 do 25. 4. 2006 dalje z nadaljnjimi uskladitvami. V konkretnem sporu pa je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je po njegovem mnenju toženec utemeljeno priznal tožniku pravico do nadomestila za invalidnost skladno z določbami sedaj veljavnega ZPIZ-1 in da naj bi navedeno izhajalo tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 445/2008. Tožnik se s takšnim razlogovanjem v dejanskem in pravnem pogledu ne strinja. Meni, da se sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo do celotne tožbene trditvene podlage, niti se ni opredelilo do vseh oz. vsaj ključnih argumentov tožnika. Tožnik je v tožbi najprej uveljavljal, da je iz prvostopne odločbe toženca razvidno, da naj bi bila odločitev o pravici do nadomestila za invalidnost v odmerjeni višini sprejeta, ker je zavarovanec po odločbi št. ... z dne 24. 3. 2006 invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do premestitve na novo delovno mesto z omejitvami od 22. 3. 2011 dalje s polnim delovnim časom. Ta konstatacija je bila povsem napačna, saj je bila pravica do nadomestila za invalidnost po citirani dokončni in pravnomočni odločbi priznana tožniku že za čas od 1. 4. 2006 dalje in ne od 22. 3. 2011, kot je bilo navedeno v izpodbijani prvostopni odločbi. Tožnik je že v pritožbi uveljavljal, da je izpodbijana prvostopna odločba posegla v pravnomočno odločitev sodišča in sicer sodbe Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 66/2009 z dne 21. 3. 2011, s katero je bila tožniku priznana pravica do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev od 25. 4. 2006 dalje. Prvostopna sodba se je gornjim ugotovitvam izognila in izhajala iz nepravilnega podatka, da je bila pravica do nadomestila za invalidnost priznana zavarovancu od 22. 3. 2011, to je prvi dan po izdaji sodbe Vrhovnega sodišča, kar ni res. Ta okoliščina ni imela nobene pravne teže in ni mogla vplivati niti na prenehanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo, niti na priznanje nadomestila za invalidnost. Nadalje uveljavlja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bilo o spornem vprašanju, ali je bila v tem primeru dopustna ukinitev nadomestila za čakanje na zaposlitev po ZPIZ/92 ob istočasnem priznanju pravice do nadomestila za invalidnost po ZPIZ-1, že pravnomočno odločeno. Sklicevanje sodišča prve stopnje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 445/2008 z dne 21. 6. 2010 je nepravilno, saj je v tem sporu šlo za izpodbijanje odločbe o ugotovitvi III. kategorije invalidnosti z novimi omejitvami, tožbeni zahtevek pa je glasil na priznanje pravic kot invalidu I. kategorije invalidnosti oz. podredno II. kategorije invalidnosti. Tak zahtevek je bil pravnomočno zavrnjen. Vprašanje, ali je bilo tožniku upravičeno ukinjeno nadomestilo za čakanje na zaposlitev, ni bilo predmet tega spora in meje pravnomočnosti sodnih odločb se ne raztezajo še na to vprašanje. Tožnik je v tožbi opozarjal, da je v predhodnem revizijskem postopku pod opr. št. VIII Ips 66/2009, kjer pa se je obravnaval sporni odvzem nadomestila za čas čakanja na zaposlitev, bilo sicer razbrati, da vrhovno sodišče stoji na stališču, da je takšna situacija, da se nadomestilo za čakanje na zaposlitev po ZPIZ/92 nadomesti z nadomestilom za invalidnost po ZPIZ-1, mogoča. Toda tožnik meni, da je treba upoštevati, da je v citirani sodbi vrhovno sodišče odločilo le o tem, ali je mogoče ukiniti nadomestilo za čakanje na zaposlitev, brez da bi bilo hkrati priznano nadomestilo za invalidnost po ZPIZ-1. Zato ne gre za vsebinsko meritorno odločitev o tem ključnem spornem vprašanju. Tožnik meni, da zato ni mogoče trditi, da obstaja ustaljena sodna praksa vrhovnega sodišča o tem spornem vprašanju. Tožnik vztraja, da je odločitev o ukinitvi pravnomočno priznanega nadomestila za čakanje na zaposlitev po ZPIZ/92 in nadomestitvijo z bistveno nižjim nadomestilom za invalidnost po ZPIZ-1 tudi v primeru, če pride zgolj do spremembe omejitve v okviru III. kategorije invalidnosti, protiustavna. Citira določbo 3. odstavka 397. člena ZPIZ-1 in meni, da je za presojo pravilnosti odločitve o ukinitvi nadomestila za čakanje na zaposlitev in priznanju nadomestila za invalidnost pomemben tudi 1. odstavek 163. člena ZPIZ-1. Vztraja, da tožnik z dnem 24. 4. 2006 ni pridobil nobenih novih pravic iz invalidskega zavarovanja, še naprej je ostal invalid III. kategorije, še vedno je imel pravico do premestitve na drugo ustrezno delo. Spremenjene so bile le omejitve na drugem ustreznem delu in sicer so bile le nekoliko večje, izmenoma stoje in sede, brez nočnega dela, brez dvigovanja bremen nad 5 kg. Meni, da je ta sprememba le prazna pravica. Tožnik je tudi opozarjal, da je bilo v odločbi z dne 31. 3. 2003 izrecno navedeno, da ima zavarovanec pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo po 193. členu do izpolnjevanja pogojev za starostno upokojitev. Vztraja, da gre za zlorabo prava in za kršitev temeljnih, z ustavo zajamčenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vsebovanih v 22. členu, 50. in 52. členu Ustave RS. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev in do kršitve določb Ustave Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z bistvenimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

V obravnavanem primeru sta predmet presoje dokončna odločba toženca št. ... z dne 22. 9. 2011 in prvostopna odločba št. ... z dne 4. 7. 2011, s katero je toženec tožniku, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti odmeril nadomestilo za invalidnost v znesku 192,91 EUR na mesec od 22. 3. 2011 dalje. Sporno pa je, ali je tožnik še nadalje upravičen do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo po ZPIZ/92 oz. do razlike med tem nadomestilom in nadomestilom za invalidnost. Takšen tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo in potrdilo izpodbijani odločbi toženca kot pravilni in zakoniti. S tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik z odločbo št. ... z dne 20. 3. 2001 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni. Na podlagi s to odločbo priznane pravice do razporeditve oz. zaposlitve na drugo ustrezno delo je toženec tožniku najprej z odločbo z dne 17. 7. 2001 priznal nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Kasneje pa je z odločbo z dne 31. 3. 2003 na podlagi 124. člena ZPIZ/92 tožniku priznal nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo od 10. 1. 2003, ker je tožniku dne 9. 1. 2003 prenehalo delovno razmerje zaradi izteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Citirana odločba je pravnomočna.

Vendar dejstvo, da je citirana odločba z dne 31. 3. 2003 pravnomočna, za odločitev v sporni zadevi ni ključnega pomena. Bistveno je, da so bile tožniku v novem postopku z dokončno odločbo št. ... z dne 24. 3. 2006 zaradi ugotovljene potrebe po dodatnih omejitvah pri delu zaradi ugotovljenega poslabšanja zdravstvenega stanja (to pa navaja tudi pritožba) tožniku priznane nove pravice iz invalidskega zavarovanja in sicer v okviru že obstoječe III. kategorije invalidnosti na podlagi ZPIZ-1.

Ugotovljena potreba po dodatnih omejitvah pri delu, tudi po stališču pritožbenega sodišča, predstavlja poslabšanje invalidnosti in to ne glede na to, da gre za isto kategorijo invalidnosti (71. člen ZPIZ-1). To pa ima za posledico priznanje nove pravice iz invalidskega zavarovanja v smislu 3. odstavka 397. člena ZPIZ-1, ki je pogoj za priznanje pravic na podlagi ZPIZ-1 tudi tistim zavarovancem, ki so že pridobili pravice iz invalidskega zavarovanja na podlagi prejšnjih predpisov, konkretno ZPIZ/92. Takšno stališče, da priznanje dodatnih delovnih omejitev v okviru že obstoječe invalidnosti III. kategorije pomeni poslabšanje invalidnosti v smislu 3. odstavka 397. člena ZPIZ-1, je zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 445/2008 z dne 21. 6. 2010.

Toženec je tožniku z odločbo št. ... z dne 25. 7. 2005 priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto izven ropota 60 do 65 dBA, izven dela na višini ter vibracijah, ne na vročini, ne z nevarnimi stroji, brez dvigovanja ali prenašanja bremen nad 8 kg, deloma stoje ter brez nočnega dela, s polnim delovnim časom od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 7. 2005 in izrecno, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo.

Skladno s takšno pravnomočno odločbo je toženec tožniku pravilno, na podlagi 94. člena ZPIZ-1 in to kot jasno izhaja iz odločbe št. ... z dne 4. 7. 2011, od 22. 3. 2011 dalje in ne že od 1. 7. 2005 dalje, ko je tožnik pridobil pravico do premestitve, to je pravico na podlagi 91. člena ZPIZ-1. S takšno odločitvijo toženec nedvomno ni posegel v pravnomočno sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 66/2009 z dne 21. 3. 2011, druge pritožbene navedbe, v zvezi s priznanjem pravice do nadomestila za invalidnost in da je sodišče prve stopnje nepravilno izhajalo, da je bila tožniku pravica do nadomestila za invalidnost priznana od 22. 3. 2011, pa so nepomembne in protispisne.

Ne glede na to, da je nadomestilo za invalidnost nižje kot nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo, ni nikakršne podlage, da bi tožnik še nadalje užival nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo in to prav iz razloga, ker je v novem postopku za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi ugotovljenega poslabšanja, pridobil nove pravice iz invalidskega zavarovanja na podlagi ZPIZ-1. Gre za stanje določeno v 397. členu ZPIZ-1, ki ga je pravilo citiralo že sodišče prve stopnje. Zmotno je stališče, da je sodišče prve stopnje in pred tem toženec poseglo v pravnomočno odločbo z dne 21. 3. 2003, s katero je bila tožniku priznana pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. Stališče, da je toženec pravilno tožniku priznal nadomestilo za invalidnosti, ne pa nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo je zavzelo tudi že Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi opr. št. VIII Ips 445/2008.

V obravnavanem primeru se je sodišče opredelilo do vseh relevantnih in za odločitev pomembnih dejstev. Zmotno je stališče, da gre za zlorabo prava in za kršitev temeljnih z ustavo zajamčenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vsebovanih v 22. členu, 50. členu in 52. členu Ustave RS. Prav tako pa ne gre v tem primeru za kršitev konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na to, da je zavrnilo pritožbo, je v skladu z določbo 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.