UPRS sodba I U 983/2011

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Celje tožniku odmeril in naložil v plačilo davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za davčna obdobja oktober, november in december 2005 ter januar, februar in marec 2006. Pri tem je še odločil, da mora biti odmerjeni davek s pripadajočimi obrestmi v skupnem znesku 264.329,13 EUR plačan v 30 dneh. V obrazložitvi pojasnjuje, da je pri zavezancu opravil davčni inšpekcijski nadzor obračunavanja in plačevanja davka na dodano vrednost v davčnih obdobjih od 1. 10. 2005 do 31. 3. 2006. Pri davčnem nadzoru je davčni organ preverjal izpolnjevanje določb Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV), Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju PZDDV) ter Slovenskih računovodskih standardov (v nadaljevanju SRS). Zavezanec za davek je svoje prihodke v inšpiciranem obdobju v večini ustvarjal s prodajo tovornih vozil oziroma delovnih strojev. V tem času je nabavljal vozila oziroma stroje tako neposredno pri dobaviteljih iz tujine, kot tudi pri dobaviteljih iz Slovenije. Kot tak dobavitelj se pri zavezancu za davek pojavlja tudi podjetje A. d.o.o., na osnovi računov, ki jih je zavezanec evidentiral v knjigo prejetih računov. Na tej podlagi je tudi v obračunu DDV po posameznih davčnih obdobjih uveljavljal znesek vstopnega DDV. Davčni organ je v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora inšpiciral upravičenost odbitka vstopnega DDV po omenjenih računih. Po izvedenem postopku je ugotovil, da je zavezanec za davek poslovanje listinsko speljal preko nedelujočega gospodarskega subjekta A. d.o.o. Na ta način si je formalno zagotovil dokumentacijo, na podlagi katere je odbijal vstopni DDV, ki bi ga v primeru, da bi posel izpeljal sam, ne mogel uveljavljati, ker je šlo za pridobitve iz EU. Dejanski posel je izvedel zavezanec za davek sam, oziroma v njegovem imenu zaposleni delavec B.B., ki je bil istočasno tudi izvenzakonski partner direktorice zavezanca. A. d.o.o. v teh primerih predstavlja le ekonomsko nepotrebnega posrednika, dejanski pridobitelj ter preprodajalec vozil pa je bil zavezanec za davek. Računi, po katerih je zavezanec za davek utemeljeval znesek vstopnega DDV v skupni višini 243.289,93 EUR, izkazujejo navidezne in neresnične posle. Davčni organ je poslovanje podjetja A. d.o.o. z registriranim sedežem v Ljubljani opredelil kot poslovanje missing traderja, saj je pri inšpiciranju ugotovil vse lastnosti in nepravilnosti, ki kažejo izključno na navidezno oziroma fiktivno poslovanje družbe, ki je ustanovljena izključno z namenom neplačevanja DDV. Po ugotovitvah davčnega organa je zavezanec za davek podjetje A. d.o.o. uporabil pri davčni utaji tipa „vrtiljak“, ki je definirana kot sistemska utaja DDV z načinom pogostih nakupov ali prodaj (resničnih ali fiktivnih) med sodelujočimi zavezanci za davek. Utaja DDV deluje na principu zahtevkov za vračilo DDV, ki v verigi ni bil nikoli plačan. Cilj je doseči hitri dobiček z neplačevanjem DDV in z uporabo DDV zakonodaje v povezavi z mednarodnimi trgovanjem, vključno s posebnimi pravili za dobave znotraj skupnosti. A. d.o.o. je družba tipa missing traderja (manjkajoči trgovec), ki je, tako kot vse druge družbe tega tipa, ustanovljena za namene davčne utaje. Pri tem izdaja račune in na njih kupcem zaračunava DDV, vendar zaračunanega davka ne plača v proračun. Za njo se izgubi tudi vsaka sled in je izterjava nemogoča. Sodišče Evropske skupnosti je v sodbi št. C-439/04 in C-440/04 odločilo, da je v primeru, če davčna uprava ugotovi, da je bila pravica do odbitka izvedena z goljufijo, pooblaščena, da z učinkom za nazaj zahteva vračilo odbitkov zneskov. Naloga nacionalnega sodišča je, da zavrne pravico do odbitka, če ugotovi, glede na objektivne elemente, da se je pravica uveljavljala z goljufijo. Temeljna podlaga za uporabo pravnih predpisov je v Sloveniji določena v tretjem odstavku 3.a člena Ustave RS. Sodna praksa sodišča ES pomeni razlago predpisa, s čimer ta postane del tega predpisa. V nadaljevanju davčni organ tudi navede objektivne okoliščine, ki dokazujejo in na katere davčni organ opira svojo odločitev, da je zavezanec za davek vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje v transakcijah, ki so del utaje DDV. Odbitek vstopnega DDV je uveljavljal v nasprotju z določili 40. člena ZDDV, kar pomeni, da ga je uveljavljal neupravičeno. Če davčni organ ugotovi, da gre za navidezne pravne posle, ki po tretjem in četrtem odstavku 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ne vplivajo na obdavčenje, je za obdavčenje merodajen prikriti pravni posel. V tem primeru se ugotovi davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij na podlagi gospodarskih dogodkov. Davčni organ zato zavezancu za davek od nabave tovornih vozil, po računih, ki jih je prejel od podjetja A. d.o.o. v skupni višini 243.289,93 EUR, ni priznal odbitka vstopnega DDV. Zavezanec za davek je namreč vedel, da je sodeloval pri transakcijah, ki so bile del utaje DDV in je bila s tem pravica do odbitka davka na dodano vrednost izvedena z goljufijo.

Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo št. DT 499-16-254/2008-3 z dne 11. 4. 2011 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da v tej zadevi ostaja sporno vprašanje nepriznavanje odbitka vstopnega DDV zavezancu za račune, ki mu jih je izstavila pravna oseba A. d.o.o. Davčni organ je v zvezi z nakupom tovornih vozil preko podjetja A. d.o.o. ugotovil, da je bila imenovana družba pravzaprav nedelujoč gospodarski subjekt, ki jo je zavezanec uporabil zgolj formalno, zaradi zagotovitve dokumentacije, na podlagi katere je odbijal vstopni DDV. Omenjena družba ni imela nikoli namena resnično opravljati ekonomske dejavnosti in je tudi ni opravljala. Namen obravnavanih navideznih pravnih poslov je bilo izključno doseganje neupravičenega odbitka DDV oziroma nezakonite koristi od neplačanega DDV. Gre za simulirane posle, katerih cilj ni bilo izvajanje gospodarske dejavnosti, ampak davčna zatajitev in s tem pridobitev protipravne premoženjske koristi iz naslova uveljavljanja odbitka vstopnega DDV. Da gre za družbo tipa missing trader, ki je bila ustanovljena izključno z namenom neplačevanja DDV, je davčni organ med drugim ugotovil tudi na podlagi dejstev, da je družba A. d.o.o. nastala iz speče družbe dne 10. 8. 2005 s spremembo sedeža ter ustanoviteljico in direktorico, ki ni poznala konkretnih podatkov. Družba se nahaja na naslovu v stanovanjskem bloku, brez ustreznih poslovnih prostorov, kjer ni nobene označbe o tej družbi in se na tem naslovu ne izvaja nobene aktivnosti. Hkrati pa deluje na področju tveganih dejavnosti, ki jih sicer ne oglašuje in nima nobenih referenc na svojem področju. Družba po uradnih podatkih tudi ne zaposluje delavcev, direktorica pa nima nobenih izkušenj in znanj z dejavnostmi družbe. Predvsem pa je pri družbi potekalo poslovanje z gotovino, tako da je ob gotovinskem plačilu sledil gotovinski dvig visokih zneskov. Družba davčnemu organu tudi ni predložila nobenih poslovnih knjig. V obračunu DDV je znesek vstopnega DDV skoraj identičen znesku izstopnega DDV, kar pomeni, da se obveznost iz naslova DDV povsem izniči. Pritožbeni organ tudi ne dvomi, da zavezanec ne bi bil sposoben samostojno, brez kakršnihkoli posrednikov, izvršiti pridobitve vozil oziroma strojev iz držav članic EU. Zato je toliko bolj nerazumljivo, da ob tem ni uspel dokazati ekonomskih in razumnih razlogov za sklepanje transakcij, za katere je davčni organ ugotovil, da so del utaje DDV. Prejeti računi od A. d.o.o. tako predstavljajo neverodostojne listine. Pooblaščenec tožeče stranke je sicer predlagal ponovno zaslišanje ter soočenja zaradi razjasnitve dejanskega stanja. Po sklepanju pritožbenega organa pa to ne bi spremenilo ugotovljenih dejstev, glede na to, da si je davčni organ že med inšpekcijskim postopkom pridobil od drugih pravnih oseb pisno dokumentacijo, ki izkazuje dejansko stanje in s tem potrjuje, da so v inšpekcijskem postopku pri zavezancu bile pridobljene neresnične in nasprotujoče izjave, tako s strani direktorice, kot tudi zaposlenega delavca.

Drugostopni organ zavrača tudi ugovor zavezanca, da je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke, ker ni sodeloval v postopku inšpiciranja pri družbi A. d.o.o. V zvezi s pritožbenimi navedbami ugotavlja, da je davčni organ že v zapisniku o inšpekcijskem pregledu navedel okoliščine, ki se nanašajo na izdajanje računov oziroma neplačujoče gospodarske subjekte, in dejstva, ki jih je pri navedenih pravnih osebah ugotovil. S temi okoliščinami je bil torej zavezanec v inšpekcijskem postopku seznanjen in je imel možnost dajanja pripomb, s tem pa tudi sodelovanja v postopku ter predložitve vse listinske dokumentacije iz 138. člena ZDavP-2. Slednje je zavezanec tudi storil. Zato pritožbeni organ v zatrjevani smeri ne vidi očitanih kršitev. Pritožbeni organ pri tem še zaključuje, da zavezanec kljub obširnim navedbam ni izkazal dobrovernosti pri poslovanju z navedeno družbo. Pri zavezancu so bili podani objektivni elementi, ki napotujejo k ugotovitvi, da je vedel ali bi moral vedeti, da s plačanimi storitvami omenjeni družbi sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV. Dokazno breme trditev, s katerimi zavezanec uveljavlja odbijanje vstopnega DDV, je bilo na zavezančevi strani, tako po 95. členu ZDavP-1 kot po 76. členu ZDavP-2. Ker je prvostopni davčni organ podvomil, da v postopku predložene listine odražajo resnično dejansko stanje, je zavezanec tisti, ki bi moral za svoje trditve predložiti dokaze, česar pa ni storil. V konkretnem primeru tudi ne gre za kršitev načela nevtralnosti. Pravica do odbitka vstopnega DDV je res sestavni del mehanizma DDV in se načeloma ne sme omejiti, vendar pravica do odbitka, ko enkrat že obstaja, ostane pridobljena samo takrat, kadar ne gre za goljufijo ali zlorabo ter s pridržkom morebitnih popravkov v skladu z pogoji, določenimi s pozitivno zakonodajo, ki ureja področje DDV. Takšno je tudi stališče sodišča Evropskih skupnosti, na primer v zadevi C-255/02 z dne 21. 2. 2006. Ugotovitev o obstoju zlorabe temelji na tem, da ima sporna transakcija za rezultat pridobitev davčne ugodnosti, čeprav so bili pogoji, predvideni z določbami 6. Direktive in nacionalne zakonodaje, ki prenaša to direktivo, formalno izpolnjeni. Da kupec oziroma prejemnik računa ni upravičen do odbitka vstopnega DDV že samo zato, ker bi razpolagal s prejetim računom, je odločilo tudi sodišče Evropske skupnosti, na primer v sodbi v zadevi C-342/97. Sporni računi ne temeljijo na resničnih transakcijah in ta ugotovitev je zadosten razlog za to, da se zavezancu, v skladu z določili 40. člena ZDDV, ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV. Fiktivni računi ne morejo biti podlaga za odbijanje vstopnega DDV.

Tožeča stranka vlaga tožbo, s katero v davčnem postopku sprejeto odločitev izpodbija. Ponavlja, da je edina obveznost, ki jo zavezanec za davek ima v zvezi z dobavitelji, da ugotovi, ali so vpisani v register davčnih zavezancev za DDV in ali vsebujejo računi, ki jih ti dobavitelji izdajo, vse predpisane podatke v skladu z določilom 34. člena ZDDV. Osnovni namen, tako ZDDV kot tudi ZDDV-1, je zagotoviti davčnim zavezancem za DDV nevtralnost pri njihovem poslovanju. Za vse storitve oziroma vse dobavljeno blago, ki mu ga je družba A. d.o.o. na podlagi izstavljenega računa dobavila, je tožnik poravnal tako neto ceno kot DDV. Tožnik ni bil seznanjen z omenjenimi fiktivnimi posli, poleg tega fiktivnosti proti tretji pošteni osebi ni mogoče uveljavljati. V postopku davčnega nadzora družbe A. d.o.o. ni sodeloval, zato se do ugotovitev iz tega postopka v pripombah na zapisnik, niti ni mogel posebej opredeliti. Gre za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, to je kršitev načela zaslišanja stranke iz 22. člena Ustave RS. Tožnik je pri svojem poslovanju v celoti ravnal v dobri veri in mu dejstvo, da gre za tako imenovano missing trader družbo, ni bilo znano. Davčni zavezanec je v celoti posloval z verodostojno dokumentacijo. Vse storitve, ki so bile tožniku zaračunane, so bile zanj tudi dejansko opravljene. V nasprotnem primeru tožnik računa ne bi plačal in bi ga zavrnil. Ostro zanika tudi trditve davčnega organa, da naj bi šlo v obravnavanem primeru za navidezne posle. Glede na določilo 50. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) navideznosti pogodbe ni mogoče uveljavljati proti tretji pošteni osebi. Računi, izstavljeni s strani izvajalca storitve, imajo vse z zakonom predpisane sestavine. Naloga davčnega organa je, da od družbe, ki je izstavila račun tožniku, davčne obveznosti izterja in doseže, da bo navedena družba svoje davčne obveznosti poravnala. Prevalitev dokaznega bremena na davčnega zavezanca iz 76. člena ZDavP-2 ne pomeni, da mora to prevalitev davčni zavezanec trpeti avtomatično. Gre le za obveznost, ki nastane v primerih, ko se davčni zavezanec ne strinja z ugotovitvami davčnega organa. Davčni zavezanec pri navideznih poslih ni sodeloval. Tudi ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da družba A. d.o.o. ne plačuje DDV in ne oddaja obračunov DDV. Davčni organ bi moral zajeziti tako poslovanje z odvzemom davčne številke. Odgovornost za pasivnost državnih organov pa, ne glede na sodbe Evropske skupnosti, ni mogoče prevaliti na davčnega zavezanca. V nadaljevanju se sklicuje še na 146., 9. in 188. člen ZUP ter 22. člen Ustave. Meni, da je odločitev davčnega organa napačna oziroma brez razumne pravne obrazložitve. Glede na navedeno sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo v zvezi z odločbo organa druge stopnje odpravi, tožena stranka pa, naj tožeči povrne nastale stroške upravnega spora, skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožeče stranke ter vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Na tožbene navedbe, ki se nanašajo na drugega davčnega zavezanca, pa ne more odgovoriti, ker ni predmet tega postopka. Zato sodišču predlaga naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Ker dejanske okoliščine, relevantne za presojo tega upravnega spora, niso sporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno, ali lahko tožeča stranka uveljavlja pravico do odbitka DDV na podlagi računov gospodarske družbe A. d.o.o. ali ne. Iz relevantnega dejanskega stanja izhaja, da je prvostopni organ pri davčnem inšpekcijskem nadzoru, usmerjenem na preveritev upravičenosti do odbitka vstopnega DDV za davčno obdobje od 1. 10. 2005 do 31. 3. 2006 ugotovil, da je tožeča stranka na podlagi računov, ki ji jih je z obračunanim DDV izdala družba A. d.o.o., uveljavila odbitek vstopnega DDV v skupnem znesku 234.289,93 EUR. A. d.o.o. od prejetih zneskov ni odvedla vstopnega DDV. Ta družba ni imela zaposlenih delavcev, ki bi lahko opravljali zaračunane storitve za tožečo stranko, njene poslovne aktivnosti pa so bile usmerjene le na gotovinske dvige prelitih denarnih sredstev. Prav tako ni imela poslovnih prostorov, sedež pa je imela v stanovanjskem bloku. Tudi direktorica s strokovnim znanjem, ki je potrebno za dejavnost nabavljanja tovornih vozil, ni razpolagala, niti se ni dejavnost firme nikjer oglaševala. Za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal na ozemlju Slovenije v zvezi z blagom oziroma s storitvami, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec, mora imeti davčni zavezanec račun. Takšna ureditev izhaja tudi iz točke a tretjega odstavka 22. člena 6. Direktive, ki določa, da mora vsak davčni zavezanec za vsako dobavo blaga in storitev, ki jih opravi drugemu davčnemu zavezancu, izdati račun ali drug dokument, ki se prizna kot račun. Po šestem odstavku 33. člena ZDDV lahko račun izda davčni zavezanec, ki opravi dobavo, lahko pa ga izda tudi kupec blaga ali naročnik storitev oziroma tretja oseba v imenu in za račun davčnega zavezanca, če so izpolnjeni pogoji, ki jih določi minister, pristojen za finance. Samo račun, ki ima v formalnem smislu ključne podatke (34. člen ZDDV) in temelji na poslovnem dogodku, to je opravi storitve ali prometu blaga, je lahko verodostojna knjigovodska listina in podlaga za plačilo obveznosti oziroma za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV. Račun, ki ga izda oseba, ki zaračunane storitve ali dobave blaga ne opravi (pa pri tem ne gre za osebo iz šestega odstavka 33. člena ZDDV), ne predstavlja podlage za odbitek vstopnega DDV.

Iz relevantnega dejanskega stanja, kot je opisano v izpodbijani odločbi izhaja, da ni izkazano, da je družba A. d.o.o. opravila tožniku zaračunane storitve. Zato izdani računi ne izkazujejo poslovnega dogodka in s tem podlage za njihovo plačilo oziroma uveljavitev odbitka DDV. Tožnik je bil tudi seznanjen z ugotovitvami inšpekcijskega postopka, da družba A. d.o.o. iz razlogov, ki so v njej navedeni, ni bila zmožna opraviti zaračunanih storitev. Teh ugotovitev davčnega organa niti v pripombah na zapisnik niti v nadaljevanju tožnik ni izpodbil. Zato je utemeljen zaključek, da ni izkazal, da je omenjena družba zaračunane storitve tudi opravila. Gre za družbo, ki je neplačujoč gospodarski subjekt v smislu 2. člena Uredbe Komisije ES, št. 1925/2004 z dne 29. 10. 2004 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe Sveta (ES) št. 1798/2003 o upravnem sodelovanju na področju davka na dodano vrednost.

Tudi ni na strani davčnih organov, da dokažejo, da račun, s katerim tožnik uveljavlja odbitek vstopnega DDV, ni verodostojna knjigovodska listina. Če nastane dvom v verodostojnost računa, mora tisti, ki uveljavlja odbitek vstopnega DDV, dokazati, da se račun nanaša na dejansko opravljeno storitev ali prodajo blaga in da ga je izdal upravičeni izdajatelj. Po prvem odstavku 76. člena ZDavP-2 mora davčni zavezanec za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze. Tožnik ni izkazal, da je navedena družba zaračunane storitve po spornih računih opravila in da izstavljeni računi odražajo resnično vsebino poslovnega dogodka. Pri tem ne gre za izkazovanje negativnih dejstev, temveč za zatrjevanje dejstev, da je sporne račune izdal upravičeni izdajatelj, ki je opravil zaračunane storitve. Ker ni izkazano, da je storitve dejansko opravila družba A. d.o.o., ki je izdala račune, sta po mnenju sodišča davčna organa utemeljeno štela, da je tožnik odbil vstopni DDV na podlagi računov, ki so bili izdani z namenom zlorabe sistema DDV. Na podlagi teh računov namreč ni mogoče brez vsakršnega dvoma spoznati narave in obsega poslovnih dogodkov. Iz sodbe SES v združenih zadevah C-439/04 in C-440/04 izhaja, da je naloga nacionalnega sodišča, da davčnemu zavezancu ne prizna pravice do odbitka, kadar se glede na objektivne elemente ugotovi, da je davčni zavezanec vedel, ali bi moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV. Davčna uprava pa je pooblaščena, da v primerih, ko ugotovi, da je bila pravica do odbitka izvedena z goljufijo, z učinkom za nazaj zahteva vračilo odbitih zneskov. 6. Direktivo je treba razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije plačani vstopni davek, kadar transakcija, na kateri temelji ta pravica, pomeni zlorabo.

Neutemeljen je tudi ugovor glede obrazložitve obeh izpodbijanih odločb in v zvezi s tem zatrjevane bistvene kršitve določb postopka. Po mnenju sodišča so vse relevantne okoliščine, ki so privedle do izpodbijane odločbe, v postopku jasno in dovolj natančno pojasnjene. Tožnik je imel možnost sodelovanja v postopku, kar je tudi izkoristil. S tem, ko ni sodeloval v postopku pri inšpiciranju družbe A. d.o.o., pa njegove pravice niso bile kršene, saj ni bil udeleženec v omenjenem postopku. V delu, ki se je nanašal na tožnikovo poslovanje, pa so bile bistvene ugotovitve v zvezi s poslovanjem tožnika povzete v davčnem inšpekcijskem zapisniku, ki se nanašajo na tožnika. Tožnik tudi nima prav, ko meni, da je njegova edina obveznost, da preveri, ali je davčni zavezanec, s katerim posluje, tudi zavezanec za DDV ali ne. Kolikor pride do situacije, kot je slednja, ko tožnik kljub drugačnemu stališču davčnega organa trdi, da je bil posel po spornih računih izpeljan, mora slednje tudi dokazati. Izdani račun ne zadostuje, sploh ob dejstvu, ker se je v nadaljevanju ugotovilo, da je direktorica podjetja A. d.o.o. gotovinske pologe dvigovala. S kakršnimikoli drugimi konkretnimi dokaznimi in verodostojnimi listinami, ki bi dokazovale ne zgolj denarnega toka, pač pa dejansko izvedbo posla, pa tožnik ni uspel. Sodišče glede na povedano tudi meni, da v danem primeru pravice iz 14. oziroma 22. člena Ustave RS tožniku niso bile kršene.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja prvostopni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče, v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.