138. člen ZDavP-2

Po presoji sodišča roki za predložitev poslovnih listin, ki jih je določil davčni organ, niso bili prekratki oziroma so bili na tožničin predlog podaljšani, zato njena pravica do izjave v postopku ni bila kršena. Tožnica davčnemu organu ni predložila listin, s katerimi bi dokazno podprla zatrjevane poslovne dogodke. Tožnica tudi po dodatno izvedenem dokaznem postopku ni uspela dokazati obstoja posojil niti domnevnega plačila pogodbene kazni s strani B. B., s tem pa ni dokazan obstoj terjatev, ki so bile kompenzirane decembra 2017. Posledično je bila s kompenzacijo družbeniku zagotovljena korist, ki jo je davčni organ pravilno obdavčil kot prikrito izplačilo dobička v skladu s 7. točko 74. člena ZDDPO-2 in z 90. členom ZDoh-2. Pač pa je sodišče kot verodostojno ocenilo pričanje A. A. v delu, ki se nanaša na plačilo več računov za tožnico, s čimer naj bi družbenica tožnici posodila svoja sredstva, ki jih je v letu 2017 kompenzirala s svojo (delno) obveznostjo iz naslova plačila kupnine za stanovanje v ... Njene trditve o tem, da je za družbo iz svojih sredstev plačevala različne račune v obdobju, ko je imela družba blokiran bančni račun, so življenjsko verjetne in prep

Za odvetniško dejavnost se pri izračunu davčne osnove za davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) in med prihodke poslovnega leta upošteva tudi ocenjena vrednost odvetniških storitev, ki jih je odvetnik nesporno opravil v davčnem letu tudi v postopkih, ki v tem letu še niso bili zaključeni, in za katere še ni dobil plačila. Odvetniška družba, je kot pravna oseba po prvem odstavku 3. člena ZDDPO-2 zavezanec za DDPO. V skladu s tretjim odstavkom 12. člena ZDDPO-2 se za ugotavljanje dobička priznavajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v izkazu poslovnega izida oziroma letnem poročilu, ki ustreza izkazu poslovnega izida in prikazuje prihodke, odhodke in poslovni izid, na podlagi zakona in v skladu z njim uvedenih računovodskih standardov, če zakon ne določa drugače. Poslovni subjekti so dolžni svoje računovodske in knjigovodske listine voditi skladno z veljavnimi računovodskimi standardi, ki se lahko (kot strokovna pravila in dognanja računovodske stroke) po ustaljenih stališčih Vrhovnega sodišča uporabijo tudi kot pripomoček pri razlagi zakona, v zvezi s presojo materialnih pogojev za priznanje prihodkov in odhodkov. Neutemeljeno je stališče revidenta, da bi njegova davčna

Privilegij zoper samoobtožbo se na davčni postopek ne razteza. Pojasnilna in sodelovalna dolžnost davčnega zavezanca je v davčnem postopku upravičena.

V skladu s prvim odstavkom 6. člena ZOPOKD je pravna oseba, ki je v stečaju, lahko kazensko odgovorna ne glede na to, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno pred uvedbo stečajnega postopka ali med njim, vendar se ji ne izreče kazen, temveč le odvzem premoženjske koristi in varnostni ukrep odvzema predmetov. Trditev, da dejanje ni kaznivo dejanje, če v njegovem opisu ni vključena označba dopolnilne norme, ni skladna z ustaljeno sodno prakso. Drugače je le v primeru, ko dopolnilna norma nadomešča tudi del opisa dejanja kot dogodka v stvarnosti, ko mora biti jasno označeno, katera je ta dopolnilna norma, saj spreminjanje njene označbe lahko že pomeni spreminjanje opisa konkretnega dejanja iz obtožbe. Prvostopno sodišče do konca glavne obravnave ni odločilo o dokaznih predlogih in tudi ni ne v zapisniku o glavni obravnavi ne v sodbi obrazložilo svoje odločitve o tem, da jih ne bo izvedlo. Na tak način je sodišče kršilo določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP, po kateri mora sodišče v obrazložitvi sodbe navesti tudi, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank. Res je bil dokazni predlog podan še preden se je glavna obravnava znova pričela, ko se sicer

Tožeča stranka je inšpektorjema na njuno zahtevo dala zahtevani podatek o vsoti gotovine v blagajni in jima denar tudi izročila oziroma jima ga dala na razpolago, s čimer je izpolnila svojo dolžnost dajanja podatkov in sodelovanja v postopku DIN. V primeru, da sta inšpektorja dvomila v resničnost oziroma pravilnost danega podatka, sta skladno s pooblastili po ZFU imela pooblastilo ta podatek tudi pregledati oziroma preveriti (in ne samo zahtevati), kar je navsezadnje bistvo pregleda oziroma nadzora. V konkretnem primeru sta torej inšpektorja imela pooblastilo prešteti denar iz blagajne in s tem preveriti pravilnost podatka o dejanski vsoti gotovine v blagajni, ki jima ga je sporočila tožeča stranka (oziroma njen zakoniti zastopnik), le-ta pa je imela dolžnost, da jima to omogočiti (torej omogoči nadzor oziroma preveritev), in sicer dolžnost jima dati na razpolago denar iz blagajne. Glede na ugotovljeno nesporno dejansko stanje sodišče ugotavlja, da sta inšpektorja v konkretnem primeru vsekakor imela možnost preveriti vsoto gotovine v blagajni, in sicer prešteti denar, saj jima ga je tožeča stranka dala na razpolago, a tega nista storila. Inšpektorja sta se torej sama odločila, d

Osebe, ki so dolžne voditi poslovne knjige in evidence v skladu z zakonom ali na njegovi podlagi izdanim predpisom, drugim zakonom ali računovodskim standardom, so le-te dolžne voditi tudi za namene izvajanja zakonov o obdavčenju in tega zakona.

Tretji odstavek 135. člena ZDavP-2 dovoljuje davčnemu organu, da v primeru, če bi bil ogrožen namen davčnega inšpekcijskega nadzora, postopek davčnega inšpekcijskega nadzora ne začne s predhodno izdanim sklepom o začetku postopka, temveč neposredno z opravo kakršnega koli dejanja z namenom opravljanja davčnega inšpekcijskega nadzora. Navedeno je pomembno za primere, ko davčni organ izvaja nadzor s točno določenim namenom, ko je za učinkovitost oziroma uspešnost nadzora pomemben nenajavljen obisk davčnega inšpektorja, kot je bilo tudi v konkretnem primeru. Davčni organ ni vdrl v računalnik, kot to navaja tožnik. V določbah 18. člena ZDS-1, ki določajo pooblastila inšpektorja, je imel podlago tako za pregledovanje podatkov v elektronski obliki, kot tudi za njihovo kopiranje in nadaljnjo obdelavo oziroma analizo (točke 6.a do 6.c petega odstavka 18. člena ZDS-1). Davčni organ torej ni prekoračil pooblastil, ki mu jih daje zakon. Za pregled in kopiranje blagajniških podatkov tudi ni potreboval posebne odredbe sodišča, saj ne gre za kazenski postopek, niti soglasja zavezanca za davek. Ravno nasprotno, zavezanec za davek je v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora dolžan pred

Davčni inšpektor ima v določbah 138. člena ZDavP-2 in 18. člena ZDS-1 pooblastilo za vstop v poslovne prostore in pregled poslovne dokumentacije. Neutemeljeno je zato tožnikovo sklicevanje na določbe ZOdv in ZKP glede hišne preiskave. Iz upravnih spisov ne izhaja, da bi uradni osebi pri izvajanju davčnega inšpekcijskega nadzora opravljali kakršna koli preiskovalna dejanja, zato po mnenju sodišča posebna odločba sodišča ni bila potrebna. Davčni organ je od tožnika zahteval predložitev poslovne dokumentacije, ki je pomembna za obdavčenje, zato po mnenju sodišča v pravico do zaupnosti med odvetnikom in njegove stranke ni bilo poseženo. V zaupnem razmerju med odvetnikom in njegovo stranko se namreč ščiti vsebina odvetnikovega spisa, ne pa dokumenti, ki omogočajo vpogled v poslovanje odvetnika kot zavezanca za davek. Po določbi tretjega odstavka 12. člena ZDDPO-2 se za ugotavljanje dobička priznavajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v izkazu poslovnega izida na podlagi zakona in v skladu z njim uvedenimi računovodskimi standardi. Uporaba SRS je torej obvezna in velja za vse gospodarske subjekte, tudi za tiste, ki opravljajo dejavnost odvetništva. Skladno z računovodskimi standa

Davčni zavezanec, ki je pridobil večje premoženje, ki ne izvira iz dohodkov, ki jih je prijavil davčnim organom, se je torej moral in mogel zavedati, da bo takšna pridobitev lahko imela učinke tudi na davčnem področju in da bosta izvor in čas pridobitve dohodkov oziroma premoženja lahko v prihodnosti predmet dokazovanja. Določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2 ne zahteva, da se obdavči celotno premoženje, ki ga je davčni zavezanec kadarkoli pridobil oziroma posedoval. Ugotovljena vrednost premoženja je omejena z davčnim obdobjem, v katerem se povečanje premoženja lahko ugotavlja. Določba 69. člena ZDavP-2 daje davčnemu organu pooblastilo, da sme fizično osebo pozvati, naj opravi popis premoženja, s katerim razpolaga. Zakonska določba davčnemu organu ne nalaga, da mora pozvati fizično osebo na prijavo premoženja.

Izpodbijana odločitev ne temelji na ugotovljeni neskladnosti zaračunanih licenčnin z neodvisnim tržnim načelom (16. člen ZDDPO-2), temveč, ko gre za razvojno licenčnino, na ugotovljeni neskladnosti prejetih računov s sklenjeno Licenčno pogodbo za uporabo rezultatov razvoja, ko gre za prodajno licenčnino, pa na ugotovljeni neskladnosti prejetih računov s Pogodbo o prenosu in uporabi industrijske tehnologije in torej na ugotovljeni neverodostojnosti prejetih računov (12. členu ZDDPO-2), ki je po presoji sodišča zadostna podlaga za davčno nepriznanje odhodkov.

Izplačilo plače kot tudi avtorskega honorarja z davčnega vidika samo po sebi ni sporno, je pa ta okoliščina tista, ki narekuje pozorno preučitev pogojev za izplačilo avtorskega honorarja, saj ostaja verjetnost prikritega izplačila plač preko avtorskih honorarjev, ki so davčno gledano za delodajalca in delavca bolj ugodna. Navedeno terja hkrati posebno skrbnost izplačevalca pri dokazovanju utemeljenosti opredelitve izplačil kot avtorskih honorarjev. V obravnavani zadevi davčni organ utemeljeno ugotavlja, da vsaka posamezna ugotovitev sama zase še ne pomeni, da posamezno delo ni avtorsko delo oziroma, da posamezni avtor ni bil upravičen do avtorskega honorarja, vendar pa celota posameznih ugotovitev kaže na to, da je tožeča stranka preprosto izbirala in določala, kaj bo v okviru opravljenega dela na podlagi pogodbe o zaposlitvi izplačala kot avtorski honorar in v ta namen sklenila avtorsko pogodbo in da je torej pri sklepanju avtorskih pogodb zasledovala zgolj davčni prihranek. Breme dokazovanja pogojev za opredelitev izplačil kot davčno ugodnejših avtorskih honorarjev in resnične vsebine zatrjevanih poslovnih dogodkov, je skladno z določbami ZDavP-2 na tožeči stranki. V po

Po zbranih podatkih je tožnik prejel skupno 468.501,00 EUR, od tega 120.000,00 EUR v gotovini, 78.000,00 EUR na račun, odprt pri banki v Sloveniji ter 270.501,00 EUR na račun, odprt v Avstriji. Po podatkih davčnih evidenc in odločbe o odmeri dohodnine tožniku za leto 2009 tožnik glede omenjenih sredstev ni vložil napovedi. Prav tako ni v postopku nadzora predložil verodostojne dokumentacije, iz katere bi bilo mogoče ugotoviti drugega prejemnika sredstev. Glede na to predstavljajo sredstva, ki jih je prejel tožnik, drug dohodek iz 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2, od katerega je potrebno obračunati in plačati akontacijo dohodnine v skladu s prvim odstavkom 131. člena po stopnji 25% iz 108. člena ZDoh-2. Z ozirom na izčrpno obrazložitev izpodbijane in drugostopne odločbe, ki jo sodišče povzema v sodbi, je tožbeni očitek o pomanjkljivi vsebini odločbe in s tem o kršitvi določb 25. in 22. člena Ustave, brez podlage. Obrazložitev odločbe obsega vse elemente, ki so predpisani z 214. členom ZUP, in kot takšna nedvomno omogoča uporabo pravnega sredstva, kar nenazadnje dokazuje tudi vložena pritožba (in tožba). Ne drži tožbeni očitek, da v zadevi ni bil izveden ugotovi

Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik na davčni organ predložil vse predpisane obrazce in obračun DDV, REK-1 in REK-2, vendar davkov in prispevkov ni plačeval. Tožnik je v letih od 2011 do 2013 nabavljal in prodajal blago, vendar pa DDV, ki mu ga kupci ob nakupu plačujejo, ni odvedel. Svojim zaposlenim je tožnik izplačeval plače, vendar obračunanih davkov in prispevkov na dan izplačila dohodka ni izplačal. Izpodbijana odločba v izreku ugotavlja, da tožnik od izplačanih plač za obdobje od januarja do marca 2013 ni plačeval davkov in prispevkov in tudi ni plačeval DDV. Takšen izrek je pravilen in v zadostni meri obrazložen ter skladen z ZUP.

Tožniku je kot davčnemu zavezancu omogočeno, da pri dokazovanju (nižje) davčne osnove oziroma izvora premoženja v časovnem pogledu ni omejen. Neutemeljeno je tožbeno stališče, da davčni organ po končanem inšpekcijskem postopku na podlagi pripomb na zapisnik ne bi smel dodatno izvajati dokazov, saj takšna omejitev oziroma prepoved iz zakona ne izhaja. Davčni organ je pravilno presodil verodostojnost tožnikove izjave z dne 13. 4. 2010 in obdavčitve ni oprl le na njegove izjave, ampak je primerjava tožnikovih (različnih) izjav, danih tekom postopka, le še dodaten argument, s katerim davčni organ obrazloži, zakaj ne sledi tožnikovim trditvam glede obstoja gotovine na dan 1. 1. 2005.

Tožeča stranka ugovarja opredelitvi prostorov društva kot gostinskega lokala oziroma zaključku, da se je v njenih prostorih opravljala gostinska dejavnost, in s tem svojemu položaju zavezanca, ki se je dolžan ravnati po določbah 138. člena ZDavP-2. Omenjeni zaključek je pravilen, saj je ne le oprema prostorov, temveč zlasti ravnanje zastopnika tožeče stranke ob prihodu inšpektorjev, več kot zgolj kazalo na to, da se v prostorih tožeče stranke opravlja gostinska dejavnost. Zato je bil utemeljeno izdan sklep o začetku nadzora blagajniškega poslovanja in zato se je utemeljeno in skladno z določbami 76. člena ZDavP-2 od tožeče stranke zahtevalo, da svoje (nasprotne) trditve v postopku nadzora dokaže, česar pa ni uspela storiti. Uspeti tudi ne more z ugovorom, da inšpektorji niso imeli podlage za vstop, saj je bilo v postopku kot nesporno ugotovljeno, da je na naslovu dejansko registriran sedež društva in da torej ne gre za zasebne prostore zastopnika tožeče stranke. Ker tožeča stranka do izdaje odločbe ni zahtevala povrnitve stroškov, je v skladu s 116. členom ZUP pravico do povrnitve stroškov izgubila.

V danem primeru gre za „neplačujoče gospodarske subjekte“, kot jih opredeljuje Uredba komisije (ES) št. 1925/2004 z dne 29. oktobra 2004 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe sveta (ES) št. 1798/2003 o upravnem sodelovanju na področju DDV. Navedena Uredba v členu 2 pod „Opredelitve“ opredeljuje „neplačujoči gospodarski subjekt“ kot gospodarski subjekt, registriran kot davčni zavezanec za DDV, ki morebiti z goljufivim namenom pridobi blago ali storitve ali to simulira, brez plačila DDV in dobavlja to blago ali storitve z DDV, vendar ne plača dolgovanega DDV ustreznemu državnemu organu.

Pravica do vstopnega DDV je temeljna pravica in je jasno zapisana v Šesti direktivi Sveta in določbah ZDDV-1 ter je tesno povezana z nevtralnostjo DDV. Vendar v primeru kot je obravnavani te pravice ni možno priznati iz razlogov, kot jih navajata oba davčna organa, saj ne gre za tožniku izkazano (opravljeno) dobavo blaga prav s strani izdajateljev računov. Relevantna okoliščina je v ugotovitvi, da tožnik ni izkazal, da je šlo za njemu opravljeno dobavo blaga s strani izdajateljev računov, zato tudi ni nastala pravica do odbitka.

V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da jih je izdal neplačujoči gospodarski subjekti oz. „mising traderji“, tožniku pa predvsem očita, da nima verodostojne poslovne dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da so bile zaračunane storitve resnično opravljene s strani izdajateljev računov ter iz objektivnih okoliščin zaključuje, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu odbitek vstopnega DDV iz tega naslova ne gre.