33. člen ZDDV-UPB4

Vprašanje, ali je v obtožbi opisano dejanje kaznivo dejanje, v kolikor so napačno navedeni blanketni (dopolni) predpisi, je odvisno od tega, ali so v konkretnem opisu navedeni znaki blanketnih norm, ki zakonske znake kaznivega dejanja dopolnjujejo. Zato sama navedba napačne blanketne norme ne pomeni, da očitano dejanje nima v opisu vseh znakov kaznivega dejanja.

Ker je tožeča stranka zavezanka za plačilo DDV-ja, je treba pri ugotovitvi višine njene terjatve za plačilo opravljenih del upoštevati tudi 8,5 % DDV.

Če nastane dvom v verodostojnost računa, mora tisti, ki uveljavlja odbitek vstopnega DDV, dokazati, da se račun nanaša na dejansko opravljeno storitev ali prodajo blaga ter da ga je izdal upravičeni izdajatelj. Davčna uprava je pooblaščena, da v primerih, ko ugotovi, da je bila pravica do odbitka vstopnega DDV izvedena z goljufijo, z učinkom za nazaj zahteva vračilo odbitih zneskov.

Račun, ki ga izda oseba, ki zaračunane storitve ali dobave ne opravi, ne more biti podlaga za odbitek vstopnega DDV.

Račun, ki ga izda oseba, ki zaračunane storitve ali dobave ne opravi, ne more biti podlaga za odbitek vstopnega DDV.

V konkretni zadevi niso podani pogoji za popravek davčne osnove iz 10. odstavka 21. člena ZDDV, ki določa, da če se davčna osnova naknadno spremeni zaradi vračila, preklica naročila, popustov, nezmožnosti plačila ali znižanja cene po dobavi, lahko davčni zavezanec, ki je opravil promet blaga ali storitev, popravi (zmanjša) znesek DDV. Davčni zavezanec lahko popravi oziroma zmanjša znesek DDV, če davčni zavezanec, kateremu je bil opravljen promet blaga oziroma storitev, popravi (zmanjša) odbitek vstopnega DDV in če o tem pisno obvesti dobavitelja.

Tožnik je sporne račune evidentiral v svoje poslovne knjige kot prejete račune za opravljene prevozne storitve, čeprav je iz CMR, ki se nanj sklicujejo računi, razvidno, da prevoznih storitev ni opravila oseba, ki je izdala račune, temveč jih je opravila tretja oseba. Računi, v katerih so zaračunane prevozne storitve, ne izkazujejo resničnega stanja poslovnih dogodkov, zato gre za neverodostojne knjigovodske listine. Ker gre za račune, ki so neverodostojni in ne izkazujejo resničnega dogajanja, saj je dobava blaga oziroma storitev tožniku potekala drugače, kot izkazujejo sporni računi, mu ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV.

Institut popravka oziroma zmanjšanje davčne osnove je v pozitivni zakonodaji predviden po določenem postopku, pred tem pa mora biti opravljen popravek odbitka vstopnega DDV in obvestilo dobavitelja. Ob teh pogojih se potem popravek lahko izvrši pri dobavitelju v davčnem obdobju, v katerem je prejel pisno obvestilo prejemnika, da je popravil vstopni DDV.

Vračilo preveč plačanega DDV ne poteka po prvem odstavku 95. člena ZDavP, če ni izkazano, da je bil davek preveč plačan glede na pravnomočno odmerno odločbo ali glede na davčni obračun, temveč poteka po 42. členu ZDDV, če so za to izpolnjeni pogoji, kar pa v tem primeru niso.

Če račun, ki je priložen zahtevku za vračilo DDV po 54. členu ZDDV nima vseh predpisanih sestavin, niso izpolnjeni pogoji za vračilo DDV. Manjkajoče sestavine računa ne more nadomestiti sklicevanje na pogodbo, sklenjeno med zavezancem in izstavljalcem računa.

Iz določbe 95. člena ZDavP ne izhaja, da bi se v primeru obračuna DDV ravnalo drugače, saj zakon uporablja le termin davčni obračun in ne izključuje oz. ne uporablja termina dokončni obračun. Gre za splošno določbo, ki po vsebini ne izključuje posameznih vrst davkov, ne glede na to, da so po specialnih predpisih lahko predpisani tudi posebni postopka vračila davkov (npr. popravki DDV po 10. odstavku 21. člena ZDDV), ki pridejo seveda v poštev kadar in v kolikor so za to po specialnem predpisu izpolnjeni pogoji. Ker gre v obravnavanem primeru izključno za zahtevek za vračilo po 95. členu ZDavP, je po presoji sodišča bistveno za odločitev ugotovitev, ali je tožnik plačal več, kot je bil dolžan plačati po davčnem obračunu.

Delitev "skupnega neto prihodka" iz naslova zaračunane pogovornine med pravdni stranki v razmerju 30% : 70 % (oz. 40 % : 60 %) že po logiki stvari same predpostavlja, da sta njuna deleža enako (na enak način) obremenjena z DDV. Če naj bo 30 % (oz. 40 %) delež, kolikor pripada tožeči stranki z gledišča obremenitve z DDV "neto" (ona namreč zaračunava 19 % DDV na skupaj dogovorjeno ceno storitve končnim uporabnikom storitev ene in druge pravdne stranke), ni logično, da bi bil preostali delež, ki gre toženi stranki, v tem pogledu "bruto", kar trdi tožena stranka.