VSL sodba I Cp 1077/2012

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba glede stroškovne odločitve (4. točka izreka) spremeni tako, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da zniža krošnje treh orehovih dreves, ki rastejo na njeni parceli št. 1455 k.o. x. ob meji s tožnikovo parcelo št. 1460/2 k.o. x., na v izreku sodbe natančno opisano višino (točka 1 izreka), toženki pa še naložilo, da tožniku plača 28,00 EUR s pripadki (točka 2 izreka). Zahtevek tožnika za odstranitev orehovih dreves ter plačilo višje odškodnine od dosojene je sodišče prve stopnje zavrnilo (točka 3 izreka) ter toženki še naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v znesku 1.063,93 EUR s pripadki v primeru zamude (točka 4 izreka).

2Zoper sodbo se zaradi bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodba v izpodbijanem delu nepravilna in nima opore v veljavnih predpisih. Navaja, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za zavrnitev zahtevka, s katerim je tožnik zahteval odstranitev orehovih dreves (štirih orehovih dreves, skrčeno na tri orehova drevesa), glede spremenjenega zahtevka pa toženki ni bila dana možnost, da bi se o njem izjasnila, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopkovnih določb. Sicer pa tudi sodba nima razlogov niti o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka, niti niso navedeni razlogi, zaradi katerih je ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku. Izvedenec je sicer v svojem izvedenskem mnenju, na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev, glede odmika sajenja dreves od meje navedel, da bi bilo glede odmika sajenja dreves od meje smiselno uporabljati izračun, ki ga je opravil, ni pa takšne zaveze v nobenem veljavnem zakonu ali drugem prisilnem predpisu. Izvedenec je torej dal zgolj napotilo, ne pa obvezo, da bi tožena stranka bila dolžna tako ravnati. Toženka je ves čas ravnala v skladu z določbo 73. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in svojo lastninsko pravico ves čas izvrševala pošteno in z nobenim ravnanjem ni storila ničesar, kar bi bilo na škodo tožnika glede uporabe njegove nepremičnine. Tako je ravnala tudi ob sajenju in gojenju orehovih dreves, ki jih je posadila na približno štiri metre od meje tožnikove parcele, kot je pravilno ugotovil tudi izvedenec. Orehova drevesa so starosti najmanj 10 do 25 let, dočim so trte tožnikovega vinograda posajene šele pred 8. leti, kar pomeni, da je tožnik vinske trte sadil precej kasneje, kot so bila posajena orehova drevesa, kar je v obravnavani zadevi odločilno. Zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da to ni pravno pomembno. V kolikor bi se tožnik pri sajenju vinskih trt odmaknil od meje toženkine nepremičnine toliko, kolikor so od meje odmaknjena toženkina orehova drevesa, ne bi bilo nobenega razloga za medsebojno vznemirjanje pravdnih strank. Tožnik je moral torej vedeti, da sadi trte v senco orehovih dreves, ki rastejo na sosednji nepremičnini. Po 73. členu SPZ je potrebno upoštevati interese obeh lastnikov sosednjih nepremičnin, in ne kot to razume sodišče, ki upošteva le interese tožnika, češ da se njemu zaradi toženkinega ravnanja dela škoda. Škoda, ki naj bi tožniku nastajala zaradi orehovih dreves, je neznatna (28,00 EUR letno), ki glede na določilo 75. člena SPZ, ki govori o znatnejši škodi, pravno ni upoštevna. Gre za zanemarljivo majhno škodo. Sicer pa je napačna tudi stroškovna odločitev, saj sodišče ni upoštevalo, da je tožnik v bistvu uspel le z manjšim delom svojega zahtevka, upoštevajoč da s primarnim zahtevkom za odstranitev orehovih dreves ni uspel, glede višine škode pa le v višini 9 %. Zato bi bila smotrna le obratna stroškovna odločitev oziroma odločitev, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške.

3Na pritožbo je odgovoril tožnik s predlogom, da neutemeljeno pritožbo pritožbeno sodišče zavrne. V odgovoru opozarja, da je spremembo sodbe sodišče dopustilo; na obravnavi, kjer je prišlo do spremembe tožbe v smislu dopustitve podrejenega tožbenega zahtevka, je bil prisoten pooblaščenec toženke, ki je bil s spremembo seznanjen in v zvezi s spremembo ni imel nikakršnih pripomb. S tem je toženka privolila v spremembo tožbe in se spustila v obravnavanje glavne stvari, zato ni govora o kakšni bistveni kršitvi postopkovnih pravil. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o neobstoju razlogov o odločilnih dejstvih, saj je sodišče prve stopnje jasno ocenilo, do katere višine je treba znižati orehova drevesa, da ne bodo več imela negativen vpliv na tožnikovo nepremičnino. To je bil razlog za ugoditev podrejenemu zahtevku in zavrnitev primarnega zahtevka. Meni, da je sodišče pravilno svojo odločitev oprlo na določila 73. in 75. člena SPZ. Ob mejah s sosednjimi parcelami je še posebej pomembno, da se ne sadi preblizu meje, ko se drevesa lahko razrasejo in motijo sosednjo posest, kar se je zgodilo tudi v obravnavanem primeru. Opozarja, da je tožnik, ko so bila obravnavana drevesa sajena, na svoji parceli že imel vinograd, ki ga je pred več kot osmimi leti le obnovil, sicer pa je vinograd na istem mestu, kot je bil že pred tem. Toženka je opustila dejanja, ki bi jih morala storiti, da na tožnikovi nepremičnini ne bi nastajala škoda, kar je ugotovil tudi izvedenec, zato je toženkina trditev, da bi zaradi dreves tožnik moral odmikati svoj vinograd od meje, popolnoma nesprejemljiva. Škoda nastaja v zadnjih letih, ko so se orehova drevesa razrasla. Če bi sodišče upoštevalo vso dejansko nastalo škodo tudi za nekaj let nazaj, bi bila ta nedvomno večja, vsekakor pa toženkina drevesa predstavljajo nevarnost za nastanek bodoče škode, ki bi bila za tožnika neizogibna, če sodišče toženki ne bi naložilo odstranitve ali znižanja orehovih dreves, sploh upoštevajoč razraščanje orehovih dreves. Zato ni mogoče govoriti o zanemarljivi škodi, temveč o pravno relevantni škodi, ki jo utemeljuje tožnikov zahtevek. Tudi stroškovna odločitev je pravilna.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi glede odločitve o glavni stvari v nepravnomočnem obsegu (zavrnitev zahtevka za odstranitev orehovih dreves in plačilo višje odškodnine od dosojene 28,00 EUR s pripadki je pravnomočna) vse odločilne okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane niti kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb. Pri tem se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na razloge izpodbijane sodbe, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, da ugodi podrejenemu tožbenemu zahtevku, v celoti sklicuje, še posebej, ker je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da naj bi sodba glede izpodbijane odločitve ne imela razlogov o odločilnih dejstvih, kar nikakor ne drži. Sodba ima namreč glede navedenega povsem jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da je neutemeljen pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi postopkovnih določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To še posebej velja, ko je sodišče v celoti sprejelo strokovne ugotovitve sodnega izvedenca kmetijske stroke glede vpliva treh orehovih dreves na vinograd tožnika in ugotovitve glede višin, do katerih je potrebno znižati krošnje toženkinih orehov, da ne bi bilo negativnih vplivov na vinograd tožnika. Toženka strokovnim ugotovitvam sodnega izvedenca ni nasprotovala.

6Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da toženki ni bila dana možnost obravnavanja spremenjene tožbe, še posebej upoštevajoč konkretne okoliščine, ko je tožnik z naknadno uveljavljanim podrejenim zahtevkom v skladu z mnenjem izvedenca kmetijske stroke zahteval znižanje krošenj orehovih dreves, če bi se ugotovilo, da je zahtevek po odstranitvi dreves pretiran (gre za specifično obliko skrčenja zahtevka). Po spremenjeni tožbi (s podrejenim zahtevkom) se je toženka na naroku 13. 1. 2012 (po pooblaščencu) spustila v obravnavanje o glavni stvari, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi, v posledici česar se po drugem odstavku 185. člena ZPP šteje, da je privolila v spremembo tožbe, zato je neutemeljen njen očitek v pritožbi, da ji ni bila dana možnost, da se o spremembi tožbe izjasni (oziroma ji ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem), kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev postopkovnih določb iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Take kršitve postopkovnih določb ni bilo.

7Glede podlage zahtevka je sodišče prve stopnje navedlo, da ima obveznost toženke za znižanje krošenj orehovih dreves na v izreku sodbe sodišča prve stopnje navedeno (določeno) višino podlago v določbah 73. in 75. člena SPZ (nedovoljena imisija), pri čemer pritožbeno sodišče v povezavi z navedenim opozarja še na določbe 83. člena SPZ glede pravice odstraniti veje sosedovega drevesa (če ga motijo in če tega na njegov poziv ne stori lastnik predmetne nepremičnine), ki jih je smiselno uporabiti v obravnavanem primeru negatorne tožbe (prepoved vznemirjanja) med pravdnima strankama kot lastnikoma sosednjih nepremičnin. Navedene določbe sicer urejajo direktne imisije oziroma poseganja v sosednjo nepremičnino, a iz njih sledi, kakšno naj bi bilo razumno ravnanje v okvirih sosedskega prava in prepovedi medsebojnega vznemirjanja ter prepovedanih imisij (kar urejata že citirana 73. in 75. člen SPZ). In če se pri tem upošteva škoda, ki jo nesporno povzročajo orehova drevesa sosednji nepremičnini (vinogradu tožnika), ki se zaradi razraščanja orehovih dreves lahko s potekom časa ter v daljšem časovnem obdobju samo veča, na drugi strani pa, da je znižanje krošenj dreves enostavno opravilo, ki ne terja kakšnih znatnih stroškov sanacije stanja (gre za enostavno in običajno kmečko opravilo), se izpodbijana odločitev glede na okoliščine primera pokaže kot povsem utemeljena in pravilna v dejanskem in materialnopravnem pogledu ter neobremenjena s kakšno postopkovno kršitvijo.

8Temu pa ni tako glede stroškovne odločitve. Dejstvo je namreč, da je tožnik s primarnim zahtevkom glede odstranitve orehovih dreves v pravdi propadel (in na drugi strani toženka uspela), glede odškodninskega zahtevka pa je tožnik uspel zgolj z 9 %, toženka pa z 89 %. Upoštevajoč celokupen uspeh v postopku ter upoštevajoč vse okoliščine obravnavanega primera, je v obravnavani zadevi v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP smotrno, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, kot utemeljeno opozarja toženka v pritožbi.

9Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženke delno ugodilo in na podlagi prvega odstavka 351. člena v zvezi s 358. členom ZPP stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (4. točka izreka) spremenilo tako, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka, v preostalem delu pa na podlagi 353. člena ZPP pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10Na podlagi prvega in drugega odstavka 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Toženka namreč s pritožbo glede odločitve o glavni stvari ni uspela; uspela je le z odločitvijo o stranski terjatvi, glede katere kakšni posebni stroški niso nastali. Odgovor na pritožbo tožnika pa ni bil potreben, saj ni v ničemer doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča.