VSRS Sodba I Ips 43776/2010-50

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Okrajno sodišče v Piranu je s sodbo z dne 10. 5. 2011 v zvezi s popravnim sklepom z dne 16. 8. 2011 spoznalo obsojenega J. H. za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 12. 1. 2012 ob reševanju pritožbe obsojenčeve zagovornice, sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da se iz opisa dejanja v izreku sodbe izpustita prva in druga alineja, znesek 625,00 EUR pa nadomesti z zneskom 296,00 EUR in v pogojni obsodbi določena kazen zniža na štiri mesece zapora; pritožbo obsojenčeve zagovornice pa zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik pravočasno dne 4. 6. 2012 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti po 358. členu ZKP.

3Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 11. 7. 2012, predlaga zavrnitev zahteve. Sodišče prve in druge stopnje sta pravilno zaključili, da oškodovanka z namestitvijo kamere na javnem kraju in na mestu, kjer je bilo parkirano njeno vozilo, ni posegla v zasebnost obsojenca, zato ne gre za nezakonito pridobljene dokaze. Zahteva v bistvu izpodbija dejansko stanje, ko meni, da ni podana pravilna analiza izvedenskega mnenja. Z odgovorom državne tožilke sta bila obsojenec dne 16. 7. 2012 in zagovornik dne 13. 7. 2012, seznanjena.

B.

4Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja z navedbo, da oškodovanka za namestitev video kamere ni imela uradnega dovoljenja in da ni na vidnem mestu označila, da je del garaže pod video nadzorom. Ker je bila s tem kršena obsojenčeva zasebnost, so posnetki nezakonito pridobljen dokaz ter je pravno pomotno stališče sodišča druge stopnje, da oškodovanka s svojim ravnanjem (namestitvijo kamere v garažni hiši na mestu kjer je bilo parkirano njeno osebno vozilo) ni posegla v zasebnost obsojenca.

5V času storitve dejanja oziroma v času namestitve kamere (avgust 2001 do 27. 5. 2003) veljavna zakonodaja ni vsebovala določb o izvajanju zasebnega varovanja z video nadzorom, na katere nakazuje vložnik v zahtevi (dovoljenje za namestitev kamere, nalepka o video nadzoru), saj so določbe o tem bile vnesene šele v Zakon o zasebnem varovanju (Ur. l. RS, št. 126/2003 z dne 18. 12. 2003), ki pa je začel veljati dne 2. 1. 2004. Zato je Vrhovno sodišče navedbe v zahtevi, da je video nadzor nedopustno posegel v zasebnost obsojenca presojalo na podlagi v času namestitve kamere oziroma storitve dejanja veljavnih predpisov, zlasti Ustave Republike Slovenije.

6Ustava vsakomur zagotavlja pravico do zasebne lastnine, do osebne varnosti in do zasebnosti.(1), ki se tako kot druge človekove pravice uresničujejo neposredno na podlagi Ustave, omejene pa so s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava.(2) V konkretnem primeru sta sodišči v izpodbijani sodbi ugotovili, da je bilo oškodovankino vozilo parkirano na njenem parkirnem mestu v garažni hiši večkrat poškodovano, da je oškodovanka poškodovanja vozila prijavila policiji in zavarovalnici, vendar policija storilca ni izsledila, zatem pa je v letu 2001 oškodovanka z namenom varovanja svojega premoženja in izsleditve storilca, v garažni hiši namestila video kamero tako, da je omogočala nadzor nad njenim parkirnim mestom v garažni hiši, to je nad mestom kjer je imela oškodovanka parkirano svoje vozilo. Ob tako ugotovljenih konkretnih okoliščinah Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišč v izpodbijani pravnomočni sodbi, da s takšno namestitvijo kamere oškodovanka ni posegla v zasebnost obsojenca, ker obsojenec na tem mestu, ki ga je pokrivala video kamera, ni mogel uživati varstva zasebnosti.(3) Video kamera, ki je bila nameščena nad prednjim delom oškodovankinega vozila, je bila nameščena tako, da je bila vidna in opazna vsakomur, ki se je v garažni hiši približal parkiranemu oškodovankinemu vozilu, kar nenazadnje izhaja tudi iz zagovora obsojenca (list. št. 134), video nadzor pa je obsegal le nadzor nad vozilom parkiranim na oškodovankinem točno določenem parkirnem mestu v garažni hiši, kar ustreza namenu zagotavljanja pravice do varnosti oškodovanke (ki obsega tudi varnost posameznikovega premoženja) in se mora v takem primeru varstvo obsojenčeve zasebnosti umakniti pravici do osebnega varstva oškodovanke.(4)

7Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik v zahtevi uveljavlja z navedbami, da „je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe, z vsebino listin in izpovedbah v postopku in tudi med samimi temi listinami, predvsem gre za izvedensko mnenje, ki ga po mnenju obrambe sodišče ni pravilno analiziralo“. Ker zagovornik te kršitve zakona v zahtevi ni konkretiziral in substanciral, Vrhovno sodišče tako posplošenih navedb o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka ni moglo preizkusiti.(5) Zagovornik v zahtevi kršitev kazenskega zakona uveljavlja z navedbami, da obsojenec ni poškodoval oškodovankinega vozila; s temi navedbami pa izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno vložiti.

8Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je obsojenčev zagovornik uveljavljal v zahtevi za varstvo zakonitosti, zahteva pa je delno vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

9Izrek o stroških postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.

---

Op. št. (1): Členi 33., 34. in 35. Ustave Republike Slovenije.

Op. št. (2): Člen 15. Ustave RS.

Op. št. (3): Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-32/94 z dne 13. 4. 1995.

Op. št. (4): Enako tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 375/2007 z dne 15. 5. 2008.

Op. št. (5): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008.