VDSS sodba Psp 197/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 15. 1. 2009 in št. ... z dne 2. 3. 2009, s katerima je tožena stranka dokončno zavrnila zahtevo za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Zavrnilo je tudi zahtevo, da je tožena stranka tožniku dolžna priznati pravico do omenjenega nadomestila ter ga s posebno odločbo odmeriti od 28. 10. 2008 dalje.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US in 107/10 - Odl. US) , predvsem pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavo, oziroma jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika ugodi. Navaja, da bi v skladu z napotilom v sklepu Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 449/2010 z dne 4. 11. 2010 prvostopenjsko sodišče, ko je presojalo, ali je tožniku delovno razmerje pri delodajalcu A. d.o.o. prenehalo po njegovi volji ali krivdi moralo ugotoviti, ali je poslabšanje tožnikovih pravic iz delovnega razmerja potem, ko je začel delati pri omenjenem delodajalcu posledica delavčeve privolitve oziroma dogovora med delodajalcem in delavcem z namenom pridobitve socialnih pravic. Po navodilu višjega sodišča bi prvostopenjsko sodišče moralo pridobiti podatke o tožnikovi plači, splošne akte, ki so bili podlaga za izračun plače, dokumentacijo o poslovanju delodajalca prevzemnika v spornem obdobju, zaslišati direktorja delodajalca in ugotoviti druge okoliščine v zvezi s finančnim poslovanjem družbe prevzemnika. Tožnik je sodišču poslal vse dokaze, s katerimi je razpolagal ter predlagal zaslišanje prič, za katere je ocenil, da lahko največ izpovejo v zvezi poslabšanjem pravic iz pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu. Vse zaslišane priče, ki jih je tožnik predlagal so izpovedale, da so se delovne razmere, kot so bile opredeljene v pogodbi o zaposlitvi, poslabšale. Tožniku delovno razmerje ni prenehalo po njegovi volji ali krivdi, na kar je odločitev zmotno oprla tožena stranka. Prvostopenjsko sodišče je zmotno ocenilo, da v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ni materialnopravne podlage za priznanje pravice tožniku. Razvrščen je bil v III. kategorijo invalidnosti, delovno razmerje mu je prenehalo iz razlogov na strani delodajalca, bile so mu priznane pravice na podlagi zavarovanja za primer brezposelnosti, nekaterim njegovim sodelavcem so bile ob enakem dejanskem stanju v sodnem postopku pravice iz invalidskega zavarovanja priznane. Sklicuje se na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 293/2011 z dne 20. 10. 2011. Opozarja na določbo 94. člena ZPIZ-1 po kateri mu pravica do nadomestila za invalidnost pripada v primeru, da mu je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje oziroma krivde.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožba morebitnih kršitev postopka ni podrobneje opredelila, v okviru preizkusa po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da v postopku ni bilo bistvenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Višje delovno in socialno sodišče je v razveljavitvenem sklepu opr. št. Psp 449/2010 dne 4. 11. 2010 sodišču prve stopnje naložilo ugotovitev dejanskega stanja in izvedbo dokazov po potrebi tudi z uporabo preiskovalnega načela in načela materialne resnice, s katerima bi sodišče ugotovilo, ali so obstajali razlogi za tožnikovo odpoved pogodbe o zaposlitvi po tretjem odstavku 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02, 79/06 - ZZZPB-F, 46/07 - Odl. US, 103/07, 45/08 - ZArbit, 83/09 - Odl. US in 40/12 - ZUJF). Po izdaji sklepa drugostopenjskega sodišča je Vrhovno sodišče Republike Slovenije z sodbama v zadevah opr. št. VIII Ips 203/2009 z dne 5. 4. 2011 in opr. št. VIII Ips 246/2009 z dne 9. 5. 2011 sprejelo materialnopravno razlago določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo, 112/06 - Odl. US, 114/06 - ZUTPG, 17/07, 5/08, 10/08 - ZVarDod, 73/08, 8/09, 53/09, 98/09 - ZIUZGK, 7/10, 27/10 - Odl. US, 38/10 - ZUKN, 56/10, 79/10 - ZPKDPIZ, 94/10 - ZIU, 3/11, 57/11, 94/11 - Odl. US, 105/11 - Odl. US, 61/10 - ZSVarPre, 40/11 - ZSVarPre-A in 110/11 - ZDIU12), po kateri v primerih, kot je tožnikov, pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja ni mogoče priznavati po določbah prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami), čeprav je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti po odločbi tožene stranke št. 4042088 z dne 4. 3. 1996 že od 7. 11. 1995 dalje. V navedenih sodbah je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da pri odločanju od od 1. 1. 2003 dalje 446. člen ZPIZ-1 ne more biti podlaga za uporabo določb ZPIZ o nadomestilu plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Tožnik namreč do odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 28. 11. 2006 ni bil uživalec nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, zato takšne pravice ne more uveljaviti niti na podlagi prehodnih določb v 390. in 397. členu ZPIZ-1. Tudi določbe 391. člena ZPIZ-1 ni mogoče uporabiti, ker se postopek za uveljavljanje pravic ni začel pred uveljavitvijo ZPIZ-1. Le v takšnem primeru se pravice na podlagi invalidnosti določijo po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti.

Tožnik je z zahtevo pri toženi stranki dne 3. 10. 2008 izrecno uveljavljal pravico do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, tožena stranka je odločila v tem okviru, in je tožnik tudi tožbo vložil le za priznanje te pravice. Izven tega okvira toženi stranki ni mogoče naložiti, da na tožnikov predlog oziroma po tožbi ugotavlja, ali bi tožniku morda pripadala katera od drugih pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja, ki jih ureja ZPIZ-1, za kar se smiselno zavzema tožnik v zadnjem odstavku obrazložitve pritožbe. Tožnik ob vložitvi zahteve ni imel zakonske podlage za pridobitev pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, temveč kvečjemu ene od pravic po ZPIZ-1, ki pa nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, kot pravice po tem zakonu, ne pozna več. Navedeno je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno obrazložilo, ko je utemeljevalo zavrnitev tožbenega zahtevka, pravilno pa je tudi tožnika poučilo, da glede na status invalida, pri toženi stranki vloži zahtevo za priznanje ustreznih pravic po ZPIZ-1. Posebnost nove ureditve je, da je invalid upravičen do nadomestila za invalidnost, kot je opredeljeno v 94. členu ZPIZ-1, sicer v nižjem znesku, tudi v primeru, ko mu zaposlitev oziroma delovno razmerje preneha po njegovi volji ali krivdi, kar pomeni, da veljavna zakonska ureditev popolneje varuje pravice delovnih invalidov iz obveznega zavarovanja.

Prvostopenjska sodba je pravilna in zakonita, neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.