390. člen ZPIZ-1

Delna pokojnina je samostojna pravica in kot taka je opredeljena v 58. členu ZPIZ-1. Za pridobitev te pokojnine so določeni posebni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da se taka pravica zavarovancu lahko prizna. Tožnica je enega od pogojev za priznanje pravice do delne pokojnine izpolnila šele v času, ko je že veljal ZPIZ-2, zato ni zakonske podlage, da bi se tožnici priznala pravica do delne pokojnine po določbah ZPIZ-1.

Tožnica je delovni invalid III. kategorije invalidnosti od 11. 3. 2010 dalje s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami s polnim delovnim časom. Pri tožnici ni prišlo poslabšanja zdravstvenega stanja glede na izvide iz leta 2010 niti do popolne nezmožnosti za delo. Zato ni podlage za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja oziroma za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

ZPIZ-1 v 390. členu uživalcem pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so uveljavili pravice do uveljavitve tega zakona (tožnica je vložila zahtevek za priznanje pravice do družinske pokojnine že 21. 5. 1998 in ji je bila družinska pokojnina priznana od 1. 1. 1998 dalje), tudi po uveljavitvi ZPIZ-1 zagotavlja te pravice najmanj v obsegu, določenem s predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona (na podlagi ZPIZ/92), s tem da so te pravice za naprej (od 1. 1. 2000) usklajujejo po določbah ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je zato tožnici tudi po 1. 1. 2000 utemeljeno priznalo pravico do družinske pokojnine, uveljavljeno na podlagi 3. alineje prvega odstavka 72. člena ZPIZ/92, čeprav ZPIZ-1 za vdovo pravice do družinske pokojnine ni več priznaval in urejal. Vdova, prejemnica družinske pokojnine na podlagi 3. alineje prvega odstavka 72. člena ZPIZ/92, ki ji pravica do družinske pokojnine preneha po 45. letu pa pred dopolnitvijo 50. leta starosti, pa v skladu s 4. odstavkom 427. člena ZPIZ-1 ohranja pravico, da po dopolnitvi 50. leta starosti ponovno pridobi oziroma uveljavi pravico do družinske pokojnine (ob izpolnjenih drugih pogojih). Zato je sodišče prve stopnje p

Določba je povsem jasna in iz nje ne izhaja, da bi morala vdova že do uveljavitve novega zakona oziroma ZPIZ-1, torej do 31. 12. 1999 izpolniti pogoj starosti 45 let. Citirano zakonsko besedilo je treba razlagati tako kot se glasi, in sicer, da se pogoj starosti 45 let za nastop čakanja nanaša na datum prenehanja pravice do družinske pokojnine. To pomeni, da je odločilna starost ob prenehanju pravice in ne starost ob uveljavitvi novega zakona dne 31. 12. 1999.

Za uporabo pravilne materialne pravne podlage je bistven datum vložitve zahteve za uveljavitev pravice, ne glede na to, da tožnik zahteva priznanje pravice za nazaj. Zato se v reviziji zmotno zavzema, da bi se morala njegova zahteva presojati po določbah ZPIZ in ne po določbah ZPIZ-1. ZPIZ-1 ne pozna več nadomestila plače zaradi čakanja invalida III. kategorije na ustrezno zaposlitev. V obravnavani zadevi ne gre niti za primer, ki ga ZPIZ-1 ureja v 390 členu, saj tožnik ni uveljavil pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev do začetka veljavnosti ZPIZ-1. Tudi določba 391. člena ZPIZ-1 ne pride v poštev, saj se postopek za uveljavljanje te pravice ni začel pred uveljavitvijo ZPIZ-1. naknadno ugotovljeni

Ker je tožnica izrecno uveljavljala pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, revident pa je odločil v tem okviru, in je tudi tožbo na sodišče vložil le za priznanje te pravice, izven tega okvira ni bilo mogoče naložiti revidentu, da glede na njen predlog oziroma tožbo ugotavlja, ali bi ji morda pripadala katera od drugih pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja, ki jih ureja ZPIZ-1.

Namen priznanja nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu je bil v tem, da se delovnim invalidom II. ali III. kategorije invalidnosti, ki so bili na podlagi priznane pravice do razporeditve razporejeni oziroma so opravljali manj plačano delo, zagotoviti ustreznejši socialni položaj in po izpolnitvi pogojev za upokojitev tudi ustrezno pokojnino, vendar ta pravica ne predstavlja pravice iz delovnega razmerja oziroma dela plače, ki bi jo izplačeval delodajalec. V ZUTD ni podlage za to, da bi se tožnici denarno nadomestilo za primer brezposelnosti odmerjalo z upoštevanjem njene plače in (kumulativno) tudi nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ne glede na to, če se kasneje to nadomestilo upošteva tudi pri pokojninski osnovi.

Tožnik je zahtevo za priznanje nadomestila za invalidnost vložil v času veljavnosti ZPIZ-2, zato je sodišče prve stopnje o nadomestilu za invalidnost pravilno odločilo na podlagi ZPIZ-2 in ne na podlagi ZPIZ/92. ZPIZ-2 v prehodnih in končnih določbah ne daje podlage za uporabo predpisov, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. Ob ugotovitvi, da tožnik (invalidu III. kategorije) izpolnjuje pogoje določene v 85. členu ZPIZ-2, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožniku priznalo pravico do nadomestila za invalidnost.

Na podlagi prvega odstavka 390. člena ZPIZ-1 se uživalcem, ki so uveljavili pravice do uveljavitve tega zakona, od uveljavitve tega zakona dalje zagotavljajo te pravice najmanj v obsegu, določenem s predpisi, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1. To velja tudi za prenehanje tako uveljavljenih pravic. Zato se je tožena stranka v izpodbijani odločbi utemeljeno sklicevala na določbe 193. člena ZPIZ/92, ki je določal, da pravica do razporeditve oziroma zaposlitve invalida na drugem ustreznem delu preneha z dnem, ko zavarovanec - invalid izpolni pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine. Ker je bila pravica do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev iz prvega odstavka 94. člena ZPIZ/92 vezana na siceršnjo pravico do druge ustrezne zaposlitve oziroma razporeditve na ustrezno delo, je z izpolnitvijo pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine prenehala pravica invalida tudi do navedenega nadomestila.

S tem ko je bil tožnik izbrisan iz evidence brezposelnih oseb, ni več obstajala obveznost, da bi se kot brezposelna oseba javljal na zavodu za zaposlovanje, s tem pa tudi ni bilo več pogojev, da bi se mu izplačevalo nadomestilo plače. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se mu prizna pravica do izplačila nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu v vtoževanem obdobju, ni utemeljen.

Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru pri presoji, ali je toženec pravilno tožniku ustavil izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, zavzelo stališče, da je zakonita ustavitev izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu šele takrat, ko je zavarovancu istočasno priznana nova ali drugačna pravica iz naslova invalidnosti. Glede na navedeno je v konkretnem primeru, ne glede na to, da gre za nadomestilo, ki je višje od nadomestila za invalidnost in da so pogoji za pridobitev tega nadomestila v ZPIZ/92 drugačni kot pogoji za pridobitev nadomestila za invalidnost v ZPIZ-1, nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu pravilno ustavljeno z dnem 21. 3. 2011, ker je toženec tožniku pravico do nadomestila za invalidnost priznal od 22. 3. 2011.

Z dnem upokojitve tožnik ni bil več upravičen do izplačevanja nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo, zato mu je toženec izplačevanje tega nadomestila od priznanja pravice do starostne pokojnine dalje utemeljeno ustavil. Status upokojenca in status delovnega invalida, ki prejema nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno delo, se izključujeta.

Tožnik je pri tožencu v času veljavnosti ZPIZ-1 uveljavljal pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu po ZPIZ/92, ki je ZPIZ-1 ne ureja več, kar je toženec z izpodbijano odločbo zavrnil. Ker toženec o nadomestilu za invalidnost po ZPIZ-1 ni odločal, je sodišče izpodbijani odločbi utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo tožencu, da odloči o nadomestilu za invalidnost.

Iz določbe četrtega odstavka 427. člena ZPIZ-1 izhaja, da vdova, prejemnica družinske pokojnine na podlagi tretje alineje prvega odstavka 72. člena ZPIZ/92, ki ji pravica do družinske pokojnine preneha po 45 letu pa pred dopolnitvijo 50 leta starosti, ohranja pravico, da po dopolnitvi 50 leta starosti ponovno pridobi oziroma uveljavi pravico do družinske pokojnine (seveda ob izpolnjenih drugih pogojih). Ne gre za vdovsko pokojnino, kot sta zmotno šteli obe sodišči in tožena stranka, temveč za pravico do družinske pokojnine, ki jo ima vdova na podlagi navedene prehodne določbe ZPIZ-1.

Tožnica nima pravice do vdovske pokojnine, ker je starost 45 let dopolnila šele po 31. 12. 1999. Če bi dopolnila starost 45 let do 31. 12. 1999, bi se ji pokojnina priznala, ko bi dopolnila 50 let, kakor je bilo določeno v 2. odstavku 72. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do 31. 12. 1999.

Tožnik, invalid III. kategorije s pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu z omejitvami po ZPIZ, ob vložitvi zahteve za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev na drugo ustrezno delo v letu 2011 ni imel zakonske podlage za priznanje te pravice, saj je ZPIZ-1 ne ureja več. Tožbeni zahtevek na priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja je zato neutemeljen.

Ker ZPIZ-1 ne pozna več pravice do nadomestila za čas čakanja, tožnici, invalidki II. kategorije s pravico do dela s skrajšanim delovnim časom, te pravice, kot jo je uveljavljala najprej pri tožencu in nato pred sodiščem, ni mogoče priznati, ne glede na to, ali ji je delovno razmerje prenehalo neodvisno ali odvisno od njene volje.

Ker je bil tožnik izbrisan iz evidence oseb, prijavljenih pri zavodu za zaposlovanje, mu je toženec utemeljeno ustavil izplačevanje nadomestila za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev na drugo ustrezno delo. Nadomestilo, ki ga je prejel po ustavitvi izplačevanja, je prejel neupravičeno in ga je dolžan vrniti tožencu.

Ker ZPIZ-1 ne ureja več pravice do nadomestila za čas čakanja, je sodišče prve stopnje neutemeljeno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku in tožniku to pravico priznalo, zaradi česar o podrednem zahtevku na priznanje pravice do nadomestila za invalidnost kot pravici po ZPIZ-1 sploh še ni odločalo.

Tožnik je invalid III. kategorije invalidnosti s pravico do dela na drugem delovnem mestu od 31. 12. 2002 dalje, vendar ni pridobil pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev, zato te pravice na podlagi zahteve z dne 19. 7. 2011 ne more uveljaviti. Ob izpolnjenih pogojih in ustrezni zahtevi bi lahko uveljavil kvečjemu eno od pravic po ZPIZ-1 (nadomestilo za invalidnost), ki pravice do nadomestila plače za čas čakanja ne pozna več.