VSL sklep I Cpg 545/2010

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor tožene stranke zoper plačilni nalog z dne 18. 02. 2010 zavrne (1. tč. izreka); da se predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse z dne 27. 02. 2010 zavrže (2. tč. izreka); ter, da tožena stranka sama nosi ugovorne stroške (3. tč. izreka).

Zoper sklep sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka zoper prvostopenjsko sodbo opr. št. Pg 38/2009-13 z dne 09. 12. 2009 vložila pritožbo, za katero pa ni plačala sodne takse. Zgolj na naslovni strani pritožbe je navedla „podan predlog za taksno oprostitev“, v obrazložitvi pritožbe pa tega predloga nikakor ni obrazložila. Prvostopno sodišče jo je zato s plačilnim nalogom z dne 18. 02. 2010 pozvalo k plačilu sodne takse za pritožbo, zoper plačilni nalog pa je tožena stranka vložila pravočasen ugovor kot tudi predlog za taksno oprostitev. V slednjem je navedla, da se nahaja v slabem premoženjskem stanju, zaradi česar sodne takse ni zmožna plačati, poleg tega pa je že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo podala predlog za taksno oprostitev, o kateri pa sodišče še vedno ni odločilo. Ker je najprej potrebno odločiti o predlogu za taksno oprostitev, plačilni nalog z dne 18. 02. 2010, po mnenju tožene stranke, nima zakonske osnove.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor tožene stranke zoper plačilni nalog kot neutemeljen zavrnilo, njen predlog za oprostitev plačila sodne takse z dne 27. 02. 2010 pa je kot prepoznega zavrglo. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s takšno odločitvijo.

Pritožba sicer pravilno opozarja, da tudi Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) v 1. odstavku 67. člena določa, da vloge, samo zato, ker je nepopolna ali nerazumljiva, ni dovoljeno zavreči, temveč mora organ v roku 5 delovnih dni zahtevati, da se pomanjkljivosti odpravijo in določiti vložniku rok, v katerem jo mora popraviti. Vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča zgolj stavek na prvi strani pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo - “podan predlog za taksno oprostitev“ - ne predstavlja vloge. Z vlogami so namreč mišljene zahteve, predlogi, prijave, prošnje pritožbe, ugovori in druga dejanja, s katerimi se posamezniki ali pravne osebe obračajo na organe (1. odst. 63. čl. ZUP), biti pa mora razumljiva in obsegati vse, kar kar je treba, da se lahko obravnava. Predvsem mora obsegati zahtevek oziroma predlog (1. odst. 66. čl. ZUP). Ker Zakon o sodnih taksah (ZST-1) v 11. členu podrobno predpisuje pogoje, pod katerimi lahko sodišče stranko oprosti plačila sodnih taks, bi tožena stranka v svojem predlogu te pogoje torej morala navesti. Zgolj vsebinsko prazna izjava „podan predlogu za taksno oprostitev“ tako ne more predstavljati vloge, zaradi česar prvostopno sodišče tožene stranke pravilno ni pozivalo na njeno dopolnitev. Vloge za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo namreč sploh ni bilo.

Upoštevaje povedano pritožbeno sodišče soglaša s pravilno odločitvijo prvostopnega sodišča o zavrnitvi ugovora tožene stranke zoper plačilni nalog z dne 18. 02. 2010. V skladu s 5. odstavkom 34. člena ZST-1 je zoper plačilni nalog dopustno vložiti ugovor zgolj iz razloga, da je sodna taksa že plačana, oziroma, da jo je sodišče napačno odmerilo. Tožena stranka pa po ugotovitvah pritožbenega sodišča v ugovoru zoper plačilni nalog ni uveljavljala nobenega izmed teh razlogov.

Kot je pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče, ZST-1 v 1. odstavku 13. člena določa, da sklep o oprostitvi plačila sodne takse učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev in velja za vse vloge in dejanja, za katere je nastala taksna obveznost tega dne ali pozneje. Taksna obveznost za plačilo sodne takse za pritožbo nastane ob njeni vložitvi (1. tč. 2. odst. 5. čl. ZST-1). Ker tožena stranka ob vložitvi pritožbe predloga za taksno oprostitev ni podala, kot že pojasnjeno, je prvostopno sodišče, upoštevajoč omenjene določbe ZST-1, predlog tožene stranke z dne 27. 02. 2010 za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo pravilno zavrglo.

Glede na povedano je pravilna tudi odločitev prvostopnega sodišča o stroških ugovornega postopka.

Ker so se izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je po 2. odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP).