VSL sklep III Cp 3047/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dovoli se izbris zaznambe zavrnitve vpisa.

OBRAZLOŽITEV:

Na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 72/2010, je bila zadeva na podlagi 105a. člena Zakona o sodiščih dodeljena Višjemu sodišču v Ljubljani v pritožbeno obravnavanje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor predlagatelja z dne 17. 9. 2009 in potrdilo sklep zemljiškoknjižnega referenta, s katerim je zavrnil predlog predlagatelja za vknjižbo služnostne pravice po pogodbi z dne 26. 5. 2009, ki je bila sklenjena med Republiko Slovenijo in predlagateljem ter odredilo zaznambo zavrnitve predloga za vknjižbo služnostne pravice pri parc. št. 1740 k.o. S.H..

Pritožnik vztraja pri navedbah, ki jih je podal v ugovoru ter navaja, da Zakon o javnih cestah (1) določa, da so državne ceste v lasti Republike Slovenije, občinske ceste pa v lasti občin. Drugi odstavek 2. člena ZJC določa, da so javne ceste javno dobro, tretji odstavek istega člena pa, da se na javni cesti lahko pridobi služnost za določene napeljave, med katerimi so naštete tudi električne napeljave. Drugi odstavek 3. člena ZJC določa, da se državne ceste kategorizirajo na avtoceste, hitre ceste, glavne ceste ter regionalne ceste. Vse avtoceste so državne ceste in so zato na podlagi zakona javno dobro v lasti države. Lastninska pravica pridobljena na podlagi samega zakona predstavlja poseben pridobitveni način, zato je vpis v zemljiško knjigo zgolj dekleratorne narave. Nepremičnina predstavlja avtocesto, zato je v lasti Republike Slovenije.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (2), neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da je prvo sodišče napačno uporabilo materialno pravo.

Iz podatkov zemljiške knjige izhaja, da je nepremičnina v zemljiški knjigi vpisana kot družbena lastnina v splošni rabi in da nima statusa javnega dobra. Pritožba ne prereka ugotovitev sodišča prve stopnje, da predlagatelj ni predložil listin, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je lastnica nepremičnine Republika Slovenija, zato je zemljiškoknjižno sodišče predlog za vpis služnostne pravice utemeljeno zavrnilo, saj služnostni zavezanec ni vknjižen kot lastnik nepremičnine. Tudi vsa ostala pojasnila zemljiškoknjižnega sodišča predlagatelju so pravilna, saj bi po Zakonu o graditvi objektov (3) nepremičnina pridobila status grajenega javnega dobra državnega pomena z ugotovitveno odločbo, ki jo na podlagi sklepa Vlade Republike Slovenije izda pristojno ministrstvo, v katerega delovno področje sodi takšen objekt. Tudi če je Republika Slovenija postala lastnica nepremičnine na podlagi ZJC oziroma na podlagi ZGO, to ne pomeni, da se lastninska pravica Republike Slovenije v teh primerih vpisuje v zemljiško knjigo po uradni dolžnosti (4). Služnostni zavezanec ni bil vpisan kot lastnik nepremičnine po stanju vpisov v zemljiški knjigi v trenutku začetka zemljiškoknjižnega postopka (primerjaj 147. in 148. člen Zakona o zemljiški knjigi (5)), zato je zemljiškoknjižno sodišče utemeljeno zavrnilo predlog predlagatelja za vknjižbo služnostne pravice na nepremičnini.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, zato je na podlagi 2. točke tretjega odstavka 161. člena ZZK-1 dovolilo izbris zaznambe zavrnitve vpisa.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo, zato je izrek o povrnitvi pritožbenih stroškov odpadel.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -- - - -- - -

(1) V nadaljevanju ZJC.

(2) V nadaljevanju ZPP.

(3) V nadaljevanju ZGO.

(4) Glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 479/2010.

(5) V nadaljevanju ZZK-1.