VSL sodba II Cp 2009/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

O B R A Z L O Ž I T E V:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi svoj sklep o izvršbi opr. št. I 1062 I 16212/2007-6, z dne 26.8.2008 glede glavnice 269,69 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 258,23 EUR od 12.12.2007 dalje do plačila in od zneska 11,46 EUR od 13.12.2007 dalje do plačila in izvršilnih stroškov v znesku 81,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožencu je naložilo, da plača tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 97,99 EUR v 8 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo toženec. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in posledično zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in predlaga, naj sodnik posameznik zadevo odstopi v odločitev senatu, ki naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo toženčevih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila oz. podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da tožnica nima veljavnega pravnega naslova, ker ga nima niti njena najemodajalka. Ne drži, da iz pogodbe med tožnico in njeno najemodajalko izhaja, da naj bi bila njena najemodajalka lastnica sporne nepremičnine. Lastnica je M., kot to izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska za parc. št. 3781, k.o. X, čemur tožeča stranka niti ne oporeka. Tožeča stranka je torej oddala tožencu parkirno mesto, ki ni na zemljišču, ki bi bilo njeno oz. bi bilo last njene najemodajalke. Sodišče ne razume instituta javnega dobra. Javno dobro je stvar, ki je v splošni rabi in je izven pravnega prometa. Nepravilno je uporabljeno dokazno breme. Dokazno breme se je na toženo stranko preneslo najkasneje ob toženkinem predlogu za vpogled v predložen zemljiškoknjižni izpisek oz. ob njenem ugovoru lastninske pravice tožnice in njene najemodajalke. Zagrešene so tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Podana je kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnem dejstvu, da gre za javno dobro, nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in o vsebini listin in med listinami samimi (zemljiškoknjižnimi izpiski in mapnimi kopijami). Kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa je podana, ker se izpodbijana sodba ne da preizkusiti, saj so razlogi nejasni glede dejstev o veljavnem pravnem naslovu.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Predlog za odstop zadeve senatu ni utemeljen. V skladu z določbo 5. odstavka 458. člena ZPP lahko sodnik posameznik s sklepom odstopi zadevo v odločitev senatu, če oceni, da gre za zapleteno zadevo glede pravnih ali dejanskih vprašanj ali če je od odločitve o pritožbi mogoče pričakovati rešitev pomembnega pravnega vprašanja, zlasti če gre za pravno vprašanje, glede katerega ni sodne prakse. Takšni pogoji pa v konkretni zadevi niso izkazani. Gre za relativno pravno in dejansko nezahtevno zadevo, pri čemer so se za to pravdo ključna pravna stališča že izoblikovala oziroma ustalila v sodni praksi (glej razloge prvostopne in te pritožbene odločbe).

Predmetni spor, ko vrednost spornega predmeta ne presega zneska 2.000,00 EUR, je spor majhne vrednosti, v katerem pa sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče izpodbijati iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. odstavek 443. člena ZPP in 1. odstavek 458. člena ZPP). Kolikor torej pritožnik z očitkom, da ni bil on dolžan predlagati dokaza z vpogledom v zemljiškoknjižni izpisek oz. zemljiško knjigo glede spornega vprašanja, ali predmetno zemljišče predstavlja javno dobro, načenja vprašanje pravilne uporabe pravila o dokaznem bremenu, uveljavlja v tem sporu nedovoljena pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 215. členom ZPP in posledično tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, in ne zmotne uporabe materialnega prava, kot poskuša prikazati v pritožbi.

Očitanih drugih procesnih kršitev v izpodbijani sodbi ni. Nobena listina, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, ni v izpodbijani sodbi povzeta v nasprotju z njeno vsebino, in sicer tudi ne v zvezi z v pritožbi izpostavljenim vprašanjem, ali predstavlja sporno parkirno mesto javno dobro ali ne, prav tako so razlogi izpodbijane sodbe jasni, tudi glede vprašanja o veljavnosti sporne pogodbe, in se sodba da preizkusiti. Očitani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tako nista izkazani.

Materialno pravno zmotno je pritožbeno razlogovanje, da naj bi bilo za predmetno zadevo odločilno temeljno načelo civilnega prava, da nobeden ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima in da zato tožeča stranka, ki ni lastnica predmetnega zemljišča ni upravičena do pogodbeno dogovorjene uporabnine oz. najemnine. Odločilno je zgolj vzpostavljeno obligacijsko razmerje med strankama z dogovorjenimi pravicami in obveznostmi. Tožeča stranka mora upoštevaje določbo 587. člena Obligacijskega zakonika (OZ) dokazati, da je najemnik, ne pa tudi, da je lastnica v najem dane stvari. Zgolj to, da se izkaže, da ni lastnica stvari, ne privede do ničnosti pogodbe v sporu med strankama najemne pogodbe; najemnik ima v primeru, če se ugotovi, da ima tretji kakšno pravico, ki popolnoma izključuje najemnikovo pravico do rabe stvari, pravico s tožbo uveljavljati pravne napake na podlagi določbe 2. odstavek 599. člena OZ (glej tudi pravilne razloge sodišča prve stopnje, oprte na ustaljeno sodno prakso). V konkretnem primeru mora zato toženec izpolniti pogodbeno dogovorjene obveznosti in se ne more zgolj s trditvami sklicevati na dejstvo, da tožeča stranka ni lastnica zemljišča, ki je predmet sporne najemne pogodbe, ki jo je sklenil, in posledično tudi ne na njeno neveljavnost.

V skladu z zgoraj navedenim nosilnim pravnim izhodiščem, po katerem mora toženec v vsakem primeru izpolniti prevzete pogodbene obveznosti, nadalje niti ni pomembno, ali predstavlja sporno parkirno mesto javno dobro ali ne. Prvostopno sodišče pa sicer tudi pravilno ugotavlja, da zaradi manjka ustreznega upravnega akta o kategorizaciji predmetnega zemljišča kot javne ceste, sporno zemljišče, ki je zemljiškoknjižno označena kot cesta, upoštevaje določbo 2. člena Zakona o javnih cestah (ZJC) in določbo 213. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) nima statusa javnega dobra. Ker se pritožnik posredno sklicuje tudi na pojem javnega dobra, ki je opredeljen v 1. odstavku 19. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), pa ga je treba napotiti še na drugi odstavek istega člena, po katerem šele zakon določi, katera stvar je javno dobro in kakšni so pogoji za njegovo uporabo. Tudi glede na to določbo so torej razlogi izpodbijane sodbe pravilni.

Ob povedanem je bilo treba zavrniti pritožbo ter izpodbijano sodbo potrditi, saj tudi ni izkazanih kakšnih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesne ali materialno pravne narave (353. člen ZPP).

Ker je toženec propadel s pritožbo, mora sam nositi stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka pa sama nosi stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, ker ta ni pripomogel k rešitvi pritožbene zadeve.