599. člen OZ

Omenjeni primer nemožnosti rabe ni povsem identičen z v tej zadevi obravnavanim, saj: 1. ukrepov, ki so bili razlog za omejitve rabe lokala, ni sprejel tretji, temveč tožeča stranka kot najemodajalka in 2. se ukrepi ne nanašajo na gostinsko dejavnost samo, temveč je bilo njeno opravljanje zaradi omejitve obiskov onemogočeno oziroma omejeno. Je pa primerljiv, zlasti z vidika ravnanj, ki omejujejo rabo za namen, zaradi katerega je bila najemna pogodba sklenjena, in ki niso protipravna. Primera se torej v lastnostih, ki so ratio legis zgoraj navedene določbe OZ, ujemata. Zato ima tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča ob analogni uporabi tretjega odstavka 599. člena OZ pravico do znižanja najemnine.

ZPSPP daje najemniku možnost, da ima v primeru, če najemodajalec ne izroči najemniku poslovnega prostora v takem stanju, v kakršnem bi ga mora izročiti, poleg ostalega tudi pravico do odstopa (15. člen ZPSPP). Ker je izgubljeni dobiček dobiček, ki bi ga oškodovanec dosegel ob odsotnosti oškodovalčevega dejanja ali opustitve (tretji odstavek 168. člena OZ), ima najemnik tudi po določbi 15. člena ZPSPP pravico do odškodnine v obliki izgubljenega dobička le tedaj, če izkaže, da bi dobiček dosegel, če ne bi bilo škodnega dogodka. ZPSPP se uporablja za pogodbe, sklenjene na njegovi podlagi pred 19. 6. 2021 (52. člen Stvarnopravnega zakonika – SZ-1e).

Določba 31. člena ZPSPP sicer res varuje položaj najemnika pred nenadnim prenehanjem najemnega razmerja, vendar ne v vseh primerih - med drugim tudi ne tedaj, ko najemna pogodba preneha po samem zakonu (ex lege).

Za veljavnost najemne pogodbe ni potrebno, da bi bil najemodajalec lastnik predmeta najema, zato ni podlage za materialnopravni zaključek, da je najemna pogodba razdrta že na podlagi zakona.

Vprašanje lastništva garaže ne vpliva na veljavnost najemne pogodbe oziroma obstoj najemnega razmerja med pravdnima strankama (ob tem, da toženka ni trdila, da bi kdo tretji kot lastnik oziroma imetnik kakšne pravice na garaži uveljavljal svojo pravico do toženke v smislu 580. člena ZOR oziroma 599. člena OZ).

Dokazni predlogi za zaslišanje so nesubstancirani, tovrstnih dokazov pa sodišče ni dolžno izvesti. Domnevna sporočila upniku o neizpolnjevanju obveznosti, sploh v primeru, ko so obvestila nedokazana in navedbe o njih dokazano nekonsistentne, ne predstavljajo poziva upniku v skladu z dikcijo določbe 1026. člena OZ. Odtujitev predmeta leasinga, pri čemer nobena stranka ne zatrjuje, da je imel odtujitelj kakršnokoli pravico na predmetu leasinga, ne predstavlja pravno varovane pravice tretjega na stvari in posledično pravne napake predmeta leasinga, zato pogodba s samo odtujitvijo predmeta leasinga s strani tretje osebe ni razdrta že po zakonu.

Nelegalna oziroma neskladna gradnja v konkretnem primeru predstavlja omejitev javnopravne narave, ki je opredeljena kot pravna napaka (494. člen OZ). Ker tožnik zaradi omejitev javnopravne narave ni mogel uresničiti namena pogodbe - njegova pravica zakupa je bila najmanj omejena (s pravico tretjega - države), je od pogodbe upravičeno odstopil in ima pravico do povrnitve nastale škode (tretji odstavek 599. člena OZ in tretji odstavek 117. člena OZ), ki ji je toženec zgolj pavšalno ugovarjal.

Ker tožena stranka o zatrjevanih napakah ni obvestila tožeče stranke, tako kot ji nalagata določili prvega in drugega odstavka 596. člena OZ, je izgubila pravico do povračila škode in izgubljenega dobička, vsakokrat po 2.832,04 EUR, zato v pobot uveljavljena terjatev ne obstaja.

Zapis glede predmeta zakupa in lastninske pravice zakupnika v zakupni pogodbi, da objekti, trajni nasadi in naprave na zemljiščih niso last Republike Slovenije, temveč zakupnika, nasprotuje prisilnemu predpisu 4. odstavka 26. člena ZKZ in 8. člena SPZ.

Ko oziroma ker je prejšnja zakupna pogodba z zakupnikom, ki je na zemljiščih postavil objekte in trajne nasade, prenehala, je prišlo do situacije iz 38. člena ZKZ. Ob (novem) sklepanju pogodbe je bilo zato v skladu s četrtim odstavkom 26. člena ZKZ mogoče oddati samo zemljišče skupaj s pripadajočimi trajnimi nasadi in napravami, ki so ob prenehanju prejšnje zakupne pogodbe pripadle toženi stranki. Določba 26. člena ZKZ je kogentni predpis, ki ga s pogodbo ni mogoče obiti.

Ko jemalec lizinga enkrat izbere premoženje, ki ga bo vzel v najem, ter dobavitelja, dajalec lizinga jamči, da lizingojemalčeve mirne posesti ne bo motila nobena oseba, ki ima močnejši pravni naslov ali pravico, ali ki zatrjuje, da ima močnejši pravni naslov ali pravico in ravna z odobritvijo sodišča, toda le, če tak pravni naslov, pravica ali zahtevek izvira iz lizingodajalčevega malomarnega ali naklepnega ravnanja ali opustitve.

Če odpovedno tožbo vloži najemnik, sodišče ne izda naloga za izpraznitev, pač pa tožbo zgolj vroči najemodajalcu.

Kljub nekaterim določbam pogodbe, v katerih je najti elemente zakupne pogodbe, dogovor pravdnih strank, da riziko pravnih napak na stvari nosi leasingojemalec, izhajajoč iz tega, da leasingodajalec ni sodeloval ne pri izbiri predmeta, ne njegovega dobavitelja, bistvo njegove zaveze pa je v zagotovitvi finančnih sredstev in ne uporabe stvari, ni mogoče šteti kot ničen. Predpostavka veljavnosti sklenjene leasing pogodbe pogodbenima strankama nalaga izpolnjevanje v njej dogovorjenih obveznosti, konkretno toženi stranki plačilo do konca glavne obravnave že zapadlih obrokov. Te mora skladno z določbo 2. odstavka 313. člena ZPP in tožbenim zahtevkom tožeče stranke poravnati v 15-ih dneh, plačilo preostalih obrokov pa bo tožena stranka zavezana poravnati ob njihovi dospelosti, ob odsotnosti prostovoljne izpolnitve tudi ob ustreznem tožbenem zahtevku, saj ti niso zajeti z objektivnimi mejami pravnomočnosti te sodbe.

Toženec mora izpolniti prevzete pogodbene obveznosti, zato ni pomembno, ali predstavlja sporno parkirno mesto javno dobro ali ne. Zaradi manjka ustreznega upravnega akta o kategorizaciji predmetnega zemljišča kot javne ceste, sporno zemljišče, ki je zemljiškoknjižno označena kot cesta, nima statusa javnega dobra. V skladu s SPZ šele zakon določi, katera stvar je javno dobro in kakšni so pogoji za njegovo uporabo.

Res pazi sodišče na ničnost tudi po uradni dolžnosti (92. čl. OZ), vendar zmeraj ob ustrezni trditveni podlagi. 181. čl. ZPP. Samo ugotovitveni zahtevek pa v primeru, ko bi morala tožeča stranka postaviti dajatveni zahtevek, ni na mestu.

V zadevi ni podana pasivna legitimacija in je bilo treba zahtevek na restitucijo oziroma vrnitev groba zavrniti, saj je upravljavec pokopališča oddal grob novi stranki, ki je tam pokopala umrlega svojca. Ni mogoče naperiti dveh posebnih tožb proti upravljavcu pokopališča in proti novemu najemniku groba z zahtevkom na vzpostavitev prejšnjega stanja oziroma izkop drugega pokopanega in vrnitev groba v posest tožeči stranki. Kljub temu pa je upravljavec pokopališča odškodninsko odgovoren zaradi kršitve najemne pogodbe in mora zato plačati tožniku duševne bolečine zaradi pietete do starih staršev, ki so bili pokopani v grobu, katerega je neutemeljeno prekopala prvotožena stranka.

Za pravno napako na predmetu leasinga odgovarja leasingodajalec.