VSL sodba II Cp 882/2010

I. Pritožbi prve toženke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje (v zvezi s popravnim sklepom) glede prve toženke spremeni:

a) v 1. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek zoper prvo toženko (v višini 18.089,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi),

b) v 3. točki izreka pa tako, da mora tožnica v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti prvi toženki njene stroške prvostopenjskega postopka v znesku 753,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

II. Pritožba tožnice ter pritožba druge toženke in tretje toženke se zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti prvi toženki njene pritožbene stroške v znesku 419,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

:

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožnici od zahtevanih 36.648,49 EUR prisodilo 18.089,21 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi in 3.896,46 EUR pravdnih stroškov z obrestmi, kar je naložilo v solidarno plačilo vsem trem toženkam. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. S popravnim sklepom je znesek prisojenih pravdnih stroškov v izreku sodbe in njeni obrazložitvi nadomestilo s pravilnim zneskom 3.354,72 EUR.

2Zoper navedeno sodbo so se pritožile tožnica in vse tri toženke. Tožnica in prva toženka uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata spremembo sodbe, tožnica takšno, da bo njenemu zahtevku v celoti ugodeno, prva toženka pa takšno, da bo zahtevek zoper njo zavrnjen. Druga in tretja toženka v skupni pritožbi predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe. Očitata ji zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotno uporabo materialnega prava.

3Tožnica meni, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni prepričljivo obrazložilo. Ponavlja, da je ravnala skrbno, obuta je bila primerno, hodila je previdno in tam, kjer so hodili vsi, ni pa vedela in tudi ni mogla pričakovati, da je pod snegom ledena površina, saj je na to ni nihče opozoril. Druga toženka bi ji morala prepovedati uporabo sporne poti, če je že ni očistila, vendar tudi tega ni storila. Tožnici zato ni mogoče pripisati nikakršnega prispevka k nezgodi. Poleg tega je sodišče kršilo materialno pravo, ker tožnici ni prisodilo celotne zahtevane odškodnine.

4Prva toženka poudarja, da je odgovornost za redno vzdrževanje občinskih cest z Odlokom o občinskih cestah (Ur. list RS, št. 54/1999) prenesla na drugo toženko kot izvajalko gospodarske javne službe. Sodišče prve stopnje je torej napačno zavrnilo njen ugovor pasivne legitimacije. Tožničinega prispevka k nastanku škode ni pravilno ocenilo. Tudi vzročne zveze in višine škode ni ustrezno obrazložilo.

5Druga in tretja toženka navajata, da je bil tožničin padec naključje, za katerega ne odgovarjata. Površina, ki jo je za hojo uporabila tožnica, ni pešpot, ampak parkirišče, ki ni bilo v prioritetnem planu čiščenja, zahtev po predčasnem čiščenju pa s strani uporabnikov parkirišča ni bilo. Ker se je tožnica kljub poznavanju razmer odločila za hojo po neočiščeni površini, čeprav je imela na razpolago urejen in varen pločnik, je sama kriva za nastalo škodo. Sodišče ji je prisodilo previsoko odškodnino, saj se je njeno stanje po drugi operaciji izboljšalo, zaradi prestanega strahu pa se ni zdravila. Toženki se upirata tudi plačilu prisojenih zamudnih obresti, saj sta za svojo obveznost izvedeli šele iz sodbe. Končno tudi stroški za sestavo odškodninskega zahtevka pred pravdo niso pravdni stroški, ker vložitev takega zahtevka pri zavarovalnici ni procesna predpostavka za tožbo.

6Tožnica je odgovorila na obe pritožbi nasprotnic in predlaga njuno zavrnitev. Na tožničino pritožbo pa je odgovorila samo prva toženka, ki prav tako predlaga njeno zavrnitev.

7Pritožba prve toženke je utemeljena, ostali dve pritožbi pa ne.

8Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tudi prvi toženki pripisalo odgovornost za obravnavano škodo. Dejstvo, da se je tožnica poškodovala na javni površini, ki je v upravljanju prve toženke, še ne zadošča za njeno odškodninsko odgovornost. Res je vsak lastnik dolžan vzdrževati svojo stvar, tako da drugim ne povzroča škode. Ni pa mogoče spregledati, da so javne ceste vključno s parkirišči, kot je tisto, kjer je padla tožnica, javno dobro. Lastninska pravica prve toženke na njem je torej omejena s splošno rabo. Za presojo odgovornosti za škodo, ki nastane pri uporabi javnega dobra, je zato odločilno, kdo opravlja gospodarsko javno službo, s katero se zagotavlja trajna in nemotena uporaba javnega dobra. Tudi vzdrževanje javnih cest je po 8. členu Zakona o javnih cestah (Ur. list RS, št. 29/97, do 109/09)) obvezna gospodarska javna služba. Občina v skladu z 82. členom navedenega zakona sprejeme odlok o občinskih cestah, v katerem med drugim uredi vzdrževanje občinskih cest ter nadzorstvo nad njimi in določi način opravljanja njihovega rednega vzdrževanja. Prva toženka je to svojo obveznost izpolnila, ko je v Odloku o občinskih cestah (Ur. list RS, št. 54/99) vzdrževanje občinskih cest zagotovila kot obvezno gospodarsko javno službo. Ni sporno, da to dejavnost opravlja druga toženka, ki je po 2. odst. 25. člena navedenega odloka odgovorna za izvajanje rednega vzdrževanja občinskih cest kot javne službe. Brez podlage je torej tožničina trditev, da prva toženka "ni poskrbela", da bi bila javna površina, kjer je tožnica padla, v zimskem času primerno očiščena. Prva toženka zato upravičeno oporeka svoji pasivni legitimaciji, saj po navedenem ni odgovorna za izvajanje rednega vzdrževanja občinskih cest, ampak le za ustrezno izbiro izvajalca in primeren nadzor nad njim; morebitne kršitve teh obveznosti pa ji tožnica ne očita. Zmotno je stališče izpodbijane sodbe, da gre v tem primeru za nedopustno izključitev oziroma prenos odgovornosti za povzročeno škodo. Kot je že bilo obrazloženo, je prva toženka upravljavka in ne vzdrževalka občinskih cest. Z odlokom je na drugo toženko prenesla naloge, ki se po predpisih opravljajo kot javna služba, ne pa svoje odgovornosti.

9Sodišče prve stopnje bi torej ob pravilni uporabi materialnega prava moralo tožbeni zahtevek zoper prvo toženko zavrniti. Sodišče druge stopnje je zato njeni pritožbi ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. list RS, št. 73/07-UPB3 in 45/08) izpodbijano sodbo glede prve toženke ustrezno spremenilo. Na njene ostale pritožbene trditve ni odgovarjalo, ker glede na zavrnitev tožbenega zahtevka niso več relevantne.

10Druga toženka ne zanika dejstva, da parkirišča, kjer je tožnica padla in se je poškodovala, poprej ni očistila snega in ledu. Druga toženka se zato v nobenem primeru ne bi mogla v celoti razbremeniti svoje odškodninske odgovornosti. Ni pomembno, če preko parkirišča ne vodi "uradna" pot za pešce. Jasno je namreč, da parkirišče ni namenjeno samo vožnji in parkiranju vozil, pač pa tudi hoji pešcev. Bistveno je pač, da je bila neočiščena površina parkirišča nevarna za hojo. Razumljivo je sicer, da druga toženka kot izvajalka zimske službe ne more vseh javnih površin očistiti hkrati in takoj. Četudi sporno parkirišče ni določeno med površinami, ki se čistijo prioritetno, je vendar treba upoštevati, da gre za parkirišče v centru mesta. Predvsem pa druga toženka ni obrazloženo zanikala tožničine trditve, da je prenehalo snežiti že vsaj tri dni pred škodnim dogodkom, niti ni dokazala nasprotnega. V tem času pa bi druga toženka tudi po presoji pritožbenega sodišča že lahko očistila sporno parkirišče. Če zaradi parkiranih vozil ni mogla opraviti strojnega čiščenja, bi lahko parkirišče očistila ročno, ali vsaj posula s soljo in peskom. Tako pa se glede na ugotovljene okoliščine ne more uspešno sklicevati na dejstvo, da nihče ni zahteval predčasnega čiščenja parkirišča. Upravičen je le njen očitek tožnici, da je brez potrebe izbrala pot preko neočiščenega parkirišča, čeprav je imela na voljo drugo pot, ki je vodila po očiščenem in kopnem pločniku. Tožnica se v zvezi s tem neutemeljeno brani, da prehod preko parkirišča ni bil prepovedan in da ni bilo opozorila o nevarnosti zaradi snega in ledu. Takšno posebno opozorilo ni bilo potrebno, saj hoja v zimskem času oziroma po zasneženi površini terja od pešca povečano previdnost. Tožnica bi tako že ob običajni skrbnosti morala pričakovati, da so pod snegom na parkirišču lahko tudi ledene ploskve in da se s hojo po taki površini izpostavlja nevarnosti poškodbe. Kljub temu pa tožničin delež odgovornosti za nastalo škodo glede na okoliščine, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v dokaznem postopku, ne more biti enak ali celo višji od deleža druge toženke. Po presoji pritožbenega sodišča je tako porazdelitev odgovornosti v izpodbijani sodbi (40 % za tožnico in 60 % za drugo toženko) pravilna in tudi prepričljivo obrazložena. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zato ni podan.

11Dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe o naravi in teži tožničine poškodbe, njenem zdravljenju in posledicah v pritožbenem postopku niso sporne. Pač pa pritožnice oporekajo odmeri odškodnine, vendar je sodišče prve stopnje pri tem pravilno uporabilo materialno pravo. Tožničine telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je ovrednotilo z zneskom 17.000,00 EUR, tožničin strah z zneskom 2.500,00 EUR in njene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti z zneskom 9.000,00 EUR, tako da tožničina celotna nepremoženjska škoda znaša 28.500,00 EUR. Po presoji pritožbenega sodišča ta znesek predstavlja pravično zadoščenje za tožničino trpljenje, upoštevaje stopnjo in trajanje prestanih in bodočih telesnih in duševnih bolečin ter strahu. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo tudi vse ostale okoliščine primera, zlasti zapletenost in dolgotrajnost tožničinega zdravljenja, njeno starost ob poškodbi ter obseg tožničine funkcionalne prizadetosti in s tem povezane omejitve, ki jih mora trpeti v vsakdanjem življenju. Prisojena odškodnina tako ustreza predpisanim merilom iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. list RS, št. 97/07-UPB1). Še višja zahtevana odškodnina bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Končno tožnica v svoji pritožbi ne navaja nobenega konkretnega razloga, ki bi po njenem opravičeval višjo odškodnino od prisojene. Po presoji pritožbenega sodišča tudi ni razlogov za morebitno znižanje prisojene odškodnine. Dejstvo, da se je tožnici njeno zdravstveno stanje po drugi operaciji vendarle delno izboljšalo, je namreč sodišče prve stopnje že upoštevalo v zadostni meri. Prisojena odškodnina za strah je resda med višjimi, ni pa pretirana glede na ugotovitve izvedenca o številnih resnih in dolgotrajnih zapletih med zdravljenjem, zaradi katerih je bila tožnica hudo zaskrbljena za njegov izid kar dva meseca, nato sedem mesecev srednje hudo, še pet mesecev za lažje. Predvsem ugotovljena stopnja in izrazita dolgotrajnost prestanega sekundarnega strahu opravičujeta takšno odškodnino, čeprav se tožnica zaradi strahu ni posebej zdravila. Nenazadnje pa je treba presojati primernost skupne odmere pravične denarne odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo. Ta v tožničinem primeru predstavlja protivrednost 30 povprečnih neto plač, kar ustrezno odraža razmerje med manjšimi, srednjimi, večjimi in katastrofalnimi škodami, obenem pa ne odstopa od odškodnin, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih.

12Pravilna je tudi odločitev o zamudnih obrestih od prisojene odškodnine. Odškodninska obveznost po 165. členu OZ zapade s trenutkom nastanka škode. Druga in tretja toženka sta zato v skladu z 299. členom OZ prišli v zamudo, ko sta bili pozvani k plačilu odškodnine in je potekel v ta namen določeni izpolnitveni rok. Sicer pa jima je tožnica pred pravdo posredovala obrazložen odškodninski zahtevek, zato je nesprejemljivo njuno pritožbeno stališče, da vrednosti tožničine terjatve do izdaje sodbe nista poznali. Končno bi tožnici lahko že pred sodbo izplačali nesporni del svoje obveznosti in se s tem vsaj delno izognili plačilu zamudnih obresti.

13Brez podlage pa je tudi njuno nasprotovanje stroškovni odločitvi. Po 151. členu ZPP namreč pravdni stroški niso samo izdatki, ki nastanejo med postopkom, ampak tudi izdatki, ki nastanejo zaradi postopka. Mednje gotovo sodijo stroški za uveljavljanje odškodninskega zahtevka pri zavarovalnici pred pravdo. Posebno plačilo za takšne zahtevke je predvideno tudi v Odvetniški tarifi. Tako se toženki povrnitvi teh tožničinih stroškov ne moreta uspešno upirati.

14Pritožbeni razlogi, ki so jih uveljavljale tožnica, druga in tretja toženka, torej niso podani. V postopku na prvi stopnji tudi ni bilo procesnih ali materialnih kršitev, na katere je treba v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Sodišče druge stopnje je zato njuni pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v nespremenjenem delu potrdilo prvo sodbo.

15Delna sprememba izpodbijane sodbe pa je terjala tudi drugačno odločitev o stroških prvostopenjskega postopka, in sicer glede prve toženke, ki je v pravdi uspela. Tožnica ji zato v skladu s 1. odst. 154. člena ZPP dolguje povračilo njenih pravdnih stroškov, ki so v postopku na prvi stopnji, upoštevaje Odvetniško tarifo, znašali skupaj 753,08 EUR. Njihova specifikacija je razvidna iz stroškovnika.

15Tožnica, druga in tretja toženka so v pritožbenem postopku propadle, zato niso upravičene do povračila svojih pritožbenih stroškov. Odločitev o teh je vključena v zavrnilni del izreka sodbe. Pač pa mora tožnica po 1. odst. 154. člena ZPP v zvezi z 2. odst. 165. člena istega zakona prvi toženki povrniti tudi njene stroške za pritožbo. Sodišče jih je odmerilo glede na doseženi uspeh prve toženke v pritožbenem postopku in na podlagi Odvetniške tarife. Skupaj znašajo 419,98 EUR, obsegajo pa sestavo pritožbe (750 točk), 20 % DDV in 2 % administrativne stroške. Stroški prve toženke za odgovor na tožničino pritožbo pa niso bili potrebni za odločitev o tej pritožbi, zato jih mora prva toženka kriti sama.