VSRS Sklep X Ips 170/2011

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno sodbo je tožnica (v nadaljevanju revidentka) po odvetnikih vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je predložila upravne spise, na revizijo pa ni odgovorila.

K I. točki izreka:

3Revizija ni dovoljena.

4Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. Bpp 603/2010-15 z dne 13. 1. 2011 (1. točka izreka), in zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka (2. točka izreka). Z navedeno odločbo je tožena stranka ugotovila, da je bila revidentki neupravičeno dodeljena brezplačna pravna pomoč, zato od tam navedenega datuma ni upravičena do brezplačne pravne pomoči, dodeljene z odločbo istega organa, št. Bpp 603/2010-11 z dne 22. 6. 2010 (1. točka izreka), da je revidentka dolžna vrniti neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč (2. točka izreka), ter da mora odmerjeni znesek plačati v 15 dneh od prejema sklepa (3. točka izreka).

5Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih razlogov za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče niti dovoliti niti začeti. Ustavno sodišče je že v več svojih odločitvah (npr. Up-858/08, Up-1057/08 in Up-1808/08) ugotovilo, da to stališče ni v nasprotju z Ustavo RS (v nadaljevanju URS).

6Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008, X Ips 433/2008, X Ips 655/2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007, X Ips 69/2009 in X Ips 189/2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišča prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7Revidentka zatrjuje, da gre v obravnavani zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju: „ali je 13. člen ZBPP protiustaven, če določa fiksni znesek, do katerega je posameznik upravičen do brezplačne pravne pomoči, pri tem pa ne upošteva osebnih okoliščin posameznika. Prosilec bi namreč v primeru, da ne presega cenzusa, dobil brezplačno pravno pomoč za vse storitve, če pa cenzus presega že za 1,00 EUR, pa take pomoči ne bo dobil za nobeno storitev, poleg tega pa zakon tudi ne razlikuje med višino stroškov storitev, za katere upravičenec prosi za brezplačno pravno pomoč“.

8Po presoji Vrhovnega sodišča v reviziji zastavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 5. točke te obrazložitve, saj je Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) glede cenzusa jasen, Vrhovno sodišče pa meni, da ni razlogov za začetek postopka skladnosti določbe 13. člena ZBPP z URS pred Ustavnim sodiščem. Ker je določba 13. člena ZBPP jasna in ne potrebuje dodatne razlage, bi odgovor Vrhovnega sodišča na zastavljeno vprašanje ne prispeval k pravni varnosti, enotni uporabi prava oziroma razvoju prava preko sodne prakse.

9V drugem odstavku 13. člena ZBPP je določeno, da se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene storitve (minimalni dohodek), to je Zakon o socialnem varstvu (ZSV). Ob tako jasni zakonski določbi, ki velja za vse prosilce za brezplačno pravno pomoč, nadaljnje razlage te določbe niso potrebne in bi odločitev o stvari po vsebini ne prispevala k pravni varnosti, enotni uporabi prava oziroma razvoju prava preko sodne prakse.

10Vrhovno sodišče meni, da ustavno načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena URS, po katerem smo vsi pred zakonom enaki, zahteva, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako. Vendar pa načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da zakonodajalec (kadar podlaga za različno urejanje niso okoliščine iz prvega odstavka 14. člena) ne bi smel različno urejati enakih ali podobnih položajev subjektov, pač pa, da tega ne sme početi samovoljno. Načelo enakosti zakonodajalcu torej ne preprečuje, da v mejah svoje pristojnosti določa kriterije, po katerih bo določena podobna dejanska stanja med seboj razlikoval in nanje vezal različne pravne posledice. Tovrstno razločevanje, s katerim zakonodajalec zasleduje dopustne cilje, je namreč bistvena sestavina zakonodajne pristojnosti. Glede izpolnjevanja pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči so vsi prosilci v izhodišču v enakem položaju. Kje pa je meja za razločevanje med prosilci za brezplačno pravno pomoč, ki izpolnjujejo pogoje za dodelitev te pomoči oziroma ne izpolnjujejo pogojev za tako pomoč, pa sodi v prosto polje presoje zakonodajalca. Vrhovno sodišče tudi glede na odločitev Ustavnega sodišča RS v zadevah U-I-70/04 in U-I-36/06 meni, da določba 13. člena ZBPP ni v nasprotju z URS. Zato tudi meni, da vprašanje, ki ga revidentka zastavlja, ni pomembno pravno vprašanje, saj je glede takšnih cenzusov, kot ga vsebuje 13. člen ZBPP, ustavnosodna praksa jasna.

11Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice so nedefiniran pravni pojem, ki ga je treba presojati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 201/2009) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude in to tudi izkazati.

12Revidentka zatrjuje, da so ji povzročene zelo hude posledice z izpodbijano odločitvijo tožene stranke, ker je bila že odobrena brezplačna pravna pomoč odvzeta, s tem pa ji je bilo onemogočeno izvajanje vseh dokazov v pravdnem postopku. Odvzem brezplačne pravne pomoči pomeni tudi poseg v njeno pravico do sodnega varstva.

13Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka s svojimi navedbami ni izkazala zelo hudih posledic. Z odvzemom brezplačne pravne pomoči ji je bila odvzeta polovica povračila stroškov za izvedenca finančne stroke, ne pa možnost predlaganja vseh dokazov, s katerimi bi v pravdnem postopku dokazovala svoje trditve. Revidentka niti ni navedla, katere konkretne posledice bodo njej nastale v primeru neizvedbe dokaza s finančnim izvedencem. Pa tudi sicer iz določb ZPP ali iz katerega drugega zakona niti ne izhaja, da bi ji bil brez angažiranja izvedenca finančne ali kakšne druge stroke onemogočen dostop do sodišča. Zaradi navedenega revizija ni dovoljena niti iz razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

14Vrhovno sodišče zavrača tudi revidentkine navedbe glede upoštevanja preživljanja otrok v obravnavanem primeru, saj je bila preživnina določena dne 30. 11. 2010, torej po odločitvi o odobritvi brezplačne pravne pomoči, in sicer s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru N 695/2010, pa še to na podlagi sporazuma staršev. Tedaj pa je revidentka že lahko vedela, da ne izpolnjuje več pogojev za odobritev brezplačne pravne pomoči.

15Vrhovno sodišče je revizijo kot dovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

16Revidentka z revizijo ni uspela. Zato na podlagi določbe prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.