UPRS sklep I U 624/2012

Tožba se zavrže.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo zahtevo za podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti iz odločbe št. 06113-281/2010-2 (8102) z dne 19. 5. 2010. Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je rok za izpolnitev obveznosti materialni rok, zato vloge za njegovo podaljšanje ni mogoče obravnavati v okviru tretjega odstavka 99. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se nanaša na podaljšanje procesnih rokov. Pravilnosti in zakonitost določenega izpolnitvenega roka je mogoče izpodbijati le s pravnimi sredstvi zoper odločbo.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil.

Tožnik v tožbi navaja, da je toženka na podlagi 99. člena ZUP dvakrat ugodila njegovemu predlogu za podaljšanje roka za zagotavljanje izvajanja vzdrževanja in varovanja zaprtega odlagališča ter meritve emisij v okviru obratovalnega monitoringa. S tem ko je tudi v obravnavanem primeru predlagal podaljšanje roka, je uveljavljal svojo pravico ali pravno korist, saj odločbe zaradi objektivnih razlogov ni mogel izpolniti. Predlaga, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni dovoljena.

Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Po drugem odstavku istega člena je upravni akt v smislu ZUS-1 upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

Navedeno pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko odločitev o tožnikov materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, če pa gre za akte, ki pomenijo procesno odločitev, so ti premet presoje le, če tako določa zakon. Tako je po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 dovoljeno v upravnem sporu izpodbijati tiste sklepe, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Sodišče ugotavlja, da je v tem upravnem sporu izpodbijani sklep o zavrženju tožnikove zahteve za podaljšanje roka za izpolnitev naloženega inšpekcijskega ukrepa, ki je bil določen v odločbi z dne 19. 5. 2010 (izvršilni naslov) upravni akt procesne narave, vendar ne predstavlja sklepa, s katerim bi bil inšpekcijski postopek obnovljen, ustavljen ali končan. Poleg tega z navedenim sklepom ni bilo odločeno o nobeni tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, določeni v materialnem predpisu. Tako je Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 455/2008 z dne 1. 10. 2009, na katerega se sklicuje tudi prvostopenjski upravni organ, zavzelo stališče, da rok za izpolnitev obveznosti iz inšpekcijske odločbe ni procesni rok, ker se ne nanaša na opravljanje dejanj v postopku, ampak je o njem odločeno že z inšpekcijsko odločbo, saj se nanaša na samo obveznost, naloženo z inšpekcijskim ukrepom. Tako določen rok je zato mogoče izpodbijati le v okviru pravnih sredstev zoper odločbo, torej zoper izvršilni naslov, njegovega podaljšanja pa ni mogoče doseči na podlagi določb 99. člena ZUP, saj se te nanašajo na podaljševanje procesnih rokov. Navedeno pomeni, da je mogoče vplivati na izpolnitveni rok le še v izvršilnem postopku, če so za to izpolnjeni pogoji iz 3. odstavka 293. člena ZUP za odlog izvršbe.

Ob tem sodišče dodaja, da tožnik posega v svoje pravne koristi ne zatrjuje z navedbami o drugačni razlagi 99. člena ZUP, na podlagi katere je prvostopenjski organ pred tem že ugodil dvema njegovima zahtevama za podaljšanje izpolnitvenega roka v isti zadevi.

Ker je tožba vložena zoper upravni akt, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, jo je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Kadar sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).