VSL sklep III Ip 1186/2012

I. Pritožba se v delu, v katerem upnik izpodbija odločitev v I. točki izreka sklepa, zavrne in se sklep v tem delu potrdi, v preostalem delu (glede odločitve o predlogu tretjih za odlog izvršbe v II. točki izreka sklepa) pa se pritožba zavrže.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom:

- v I. točki izreka: zavrnilo ugovor tretjih, A. A. in B. B. z dne 29. 10. 2010 (1. točka), in sklenilo, da lahko tretji v roku 30 dni od pravnomočnosti tega sklepa začneta pravdo za ugotovitev, da v predmetni izvršilni zadevi izvršba na 2316/10000 solastni delež pri nepremičnini parc. št. 360/2, k.o. x, ni dopustna (2. točka);

- II. točki izreka: ugodilo predlogu tretjih A. A. in B. B. za odlog izvršbe z dne 29. 10. 2010 in izvršbo na 2316/10000 solastni delež pri nepremičnini parc. št. 360/2, k.o. x, odložilo do pravnomočne odločitve o ugovoru tretjih.

2Zoper ta sklep je upnik vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je nesporno dejstvo, da sta tretji vsaka do 1/2 postali solastnici nepremičnine parc. št. 360/2, k.o.x, (v nadaljevanju: sporna nepremičnina) z vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo 15. 6. 2010. Prav tako je nesporno, da je upnik na podlagi zaznambe sklepa o izvršbi pri solastnem deležu sporne nepremičnine pridobil hipoteko že 4. 12. 2009, torej pred pridobitvijo lastninske pravice tretjih. Skladno s petim odstavkom 64. člena ZIZ sodišče šteje ugovor tretjega za neutemeljen tudi v primeru, ko tretji ne izkaže za verjetno, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Lastninska pravica sama po sebi v vseh primerih izvršbe ne preprečuje in takšna situacija je podana v konkretnem primeru. Lastninska pravica tretjih namreč ne preprečuje izvršbe na solastni delež sporne nepremičnine, ker je upnik pred pridobitvijo lastninske pravice tretjih na navedenem idealnem deležu nepremičnine pridobil hipoteko, ki učinkuje tudi proti tretjima (drugi odstavek 170. člena ZIZ). Dolžnost izvršilnega sodišča je, da ugovor tretjega preuči v luči dejstva, ali je tretji verjetno izkazal, da ima pravico na predmetu izvršbe, ki preprečuje izvršbo. Če bi sodišče opravilo takšno presojo, bi ugotovilo, da tretji tovrstne pravice nimata, in bi moralo njun ugovor šteti za neutemeljen v smislu petega odstavka 64. člena ZIZ. Prav tako bi sodišče moralo zavrniti njun predlog za odlog izvršbe, saj ta v tem primeru ne bi bil smiseln. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor tretjih zavrne kot neutemeljen v smislu petega odstavka 64. člena ZIZ in zavrne njun predlog za odlog izvršbe ter jima naloži v plačilo njegove stroške v zvezi z ugovorom, odgovorom na predlog za odlog izvršbe ter pritožbene stroške, vse s pripadki.

3Pritožba je deloma neutemeljena, deloma pa nedovoljena.

Glede odločitve o ugovoru tretjih:

4Izpodbijana odločitev o ugovoru tretjih je pravilna.

5Ne drži pritožbeni očitek, da tretji nista z verjetnostjo izkazali obstoja svoje pravice, ki preprečuje izvršbo na solastnem deležu sporne nepremičnine, ker je bila njuna lastninska pravica na sporni nepremičnini vpisana v zemljiško knjigo šele po zaznambi sklepa o izvršbi in vknjižbi hipoteke v upnikovo korist v tej izvršilni zadevi.

6Za učinkovit prenos in pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla morajo biti kumulativno izpolnjeni štirje pogoji: 1) obstoj veljavnega zavezovalnega pravnega posla, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico, 2) odsvojitelj mora imeti razpolagalno sposobnost, 3) obstoj razpolagalnega pravnega posla, 4) izpolnjeni morajo biti drugi, z zakonom določeni pogoji. Dodaten zakonski pogoj za pridobitev lastninske pravice je vpis v zemljiško knjigo (33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR, in 40. in 49. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Vendar pa Ustavno sodišče, enako kot novejša pravna teorija, vknjižbi lastninske pravice na nepremičnini, pridobljeni s pravnim poslom, ne pripisuje več absolutnih učinkov. Iz odločbe Ustavnega sodišča Up-591/10 z dne 2. 12. 2010 namreč izhaja, da začne prenos lastninske pravice na nepremičnini v razmerju med prenositeljem in pridobiteljem učinkovati že s tem, ko prenositelj izstavi (in izroči) pridobitelju zemljiškoknjižno dovolilo z vsebino, določeno v 23. členu SPZ, na katerem je prenositeljev podpis notarsko overjen (41. člen Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1). Že pred vknjižbo začne, ob upoštevanju namena in vsebine načela zaupanja v zemljiško knjigo, učinkovati prenos lastninske pravice tudi do tretjih oseb, ki vedo, da je bil razpolagalni posel med zemljiškoknjižnim lastnikom in pridobiteljem že opravljen (nedobroverne osebe), pri čemer se na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero ne more sklicevati upnik, ki je zastavno pravico pridobil šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 475/2008 z dne 5. 4. 2012).(1)

7Tretji sta v ugovoru zatrjevali, da se na podlagi prodajne pogodbe z dne 5. 9. 2000, po kateri sta kupili solastninska deleža na sporni nepremičnini, nista mogli vknjižiti na sporni nepremičnini kot solastnici, zato sta 28. 9. 2009 sklenili še pogodbo o ureditvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, na podlagi katere pa sta se uspeli vpisati v zemljiško knjigo kot lastnici nepremičnine. Svoje ugovorne navedbe sta tretji tudi podkrepili z dokaznimi predlogi (predlagali sta tako zaslišanje sebe kot dolžnika ter predložili obe pogodbi, na kateri sta se sklicevali). Iz ugovornih navedb tretjih torej izhaja, da sta tretji ob zaznambi sklepa o izvršbi in vknjižbi hipoteke na sporni nepremičnini v upnikovo korist, to je 4. 12. 2009, na nepremičnini že imeli lastninsko pravico v pričakovanju, to pa je pravica, ki preprečuje izvršbo, glede na razloge v 6. točki obrazložitve. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ocenilo, da sta tretji z verjetnostjo izkazali obstoj svoje pravice, ki preprečuje izvršbo na solastnem deležu sporne nepremičnine, ugovor tretjih pa je nato upoštevajoč določbo drugega odstavka 65. člena ZIZ zavrnilo, ker je upnik ugovoru tretjih nasprotoval.

8Ker pritožbeni razlogi v delu, v katerem je upnik izpodbijal odločitev v I. točki izreka sklepa, niso utemeljeni, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in sklep v I. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).

Glede odločitve o predlogu tretjih za odlog izvršbe:

9Že ob predhodnem preizkusu pritožbe je višje sodišče ugotovilo, da pritožba v delu, v katerem je izpodbijana odločitev glede predloga tretjih za odlog izvršbe (v II. točki izreka sklepa), ni dovoljena.

10Sodišče prve stopnje je namreč na predlog tretjih predmetno izvršbo na solastnem deležu sporne nepremičnine odložilo le do pravnomočne odločitve o ugovoru tretjih, odločitev o ugovoru tretjih pa je postala pravnomočna prav s predmetno odločitvijo višjega sodišča. Tudi v primeru, da bi višje sodišče ugotovilo, da izpodbijana odločitev o odlogu izvršbe na predlog tretjih ni bila pravilna, in bi bilo posledično upnikovi pritožbi (tudi) v tem delu ugodeno, pritožnik ne bi mogel doseči izboljšanja svojega pravnega položaja, saj je bila predmetna izvršba z izpodbijano odločitvijo odložena le do sprejema odločitve višjega sodišča. Ker upnik z vložitvijo pritožbe zoper odločitev o predlogu tretjih za odlog izvršbe torej ne more doseči izboljšanja svojega pravnega položaja, pa nima pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper omenjeni del sklepa. Glede na to, da ima pomanjkanje pravnega interesa (kot ene od procesnih predpostavk za dovoljenost pritožbe) za posledico nedovoljenost pritožbe (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi z določbo 15. člena ZIZ), je zato višje sodišče upnikovo pritožbo v tem delu zavrglo kot nedovoljeno (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Glede odločitve o pritožbenih stroških:

11Odločitev o upnikovih stroških pritožbenega postopka temelji na določbi šestega odstavka 38. člena ZIZ.

-----------------------------------------

(1) Vrhovno sodišče in Ustavno sodišče sta že večkrat pojasnila, da se na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero lahko sklicuje le tisti upnik, ki je pridobil pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini.