VSL sodba IV Cp 392/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec oče tožnice.

2Zoper takšno odločitev se laično pritožuje toženec. Navaja, da ni kategorično zavračal analize DNK, temveč je sodišču samo pojasnil opravičene zadržke ter se pri tem skliceval na 41. člen Ustave. Sodišče bi za izvedbo dokazov moralo preložiti obravnavo v skladu z določbo 115. člena ZPP. Le na podlagi trditev tožnice in pojasnil toženca ni možno določiti sorodstvenega razmerja.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po oceni pritožbenega sodišča je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Pri tem se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na jasne, prepričljive in utemeljene razloge izpodbijane sodbe, ki jih pritožba prav v ničemer ne omaje.

5Tožencu ni bila kršena njegova ustavna pravica do svobode vesti. Iz vsebine pritožbe pa tudi ni razumeti, v kakšni povezavi naj bi bila toženčeva ustavna pravica do svobode vesti v nasprotju s pravico tožnice, da sodišče po kontradiktorno speljanem postopku odloči o njenem tožbenem zahtevku na ugotovitev očetovstva. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi skrbne in prepričljive dokazne ocene oprta predvsem na izpovedbo tožničine matere, da je v času zanositve imela spolne odnose le s tožencem, ugotovila, da je toženec oče tožnice. Toženec je s svojim nesodelovanjem izvedbo dokaza z DNK analizo, ki jo je predlagala tožnica onemogočil, zato je sodišče pravilno v skladu z 262. členom ZPP ter 8. člena ZPP pravilno ocenilo, da glede na možnost, ki jo je toženec imel, ni udeležil niti zaslišanja niti vabila na odvzem DNK analizo. Sodišče pa je toženca z dopisom z dne 26.5.2011, ki ga je toženec prejel dne 27.5.2011, tožencu še izrecno pojasnilo, da odsotnost ene od strank z naroka samo po sebi ni razlog za preložitev naroka ter, da mora stranka, ki se naroka ne udeleži, svoj izostanek opravičiti. Hkrati pa je toženca še dodatno pozvalo, da naj svojo trditev, da mu vera, ki ji prisega, ne dovoljuje posegov v telo, dodatno konkretizira. Prav tako ga je tudi podučilo, da lahko ponudi tudi druge dokaze za nasprotovanje tožbenemu zahtevku, saj lahko poleg DNK analizi, opravi tudi krvna preiskava, antrapomorfološka preiskava ali pa preiskava tkivnih antigenov oziroma predlaga druge dokaze, ki v utemeljitev ugovornih navedb iz odgovora na tožbo.

6Sodišče prve stopnje je upravičeno prisodilo pomen njegove procesne neaktivnosti, tako glede neudeležbe na naroku, neudeležbe v preiskavi. Toženec pa za svoje pavšalne trditve za nasprotovanje tožbenemu zahtevku ne podaja nikakršnih dokazov. Na podlagi takšnih ugotovitev, pri čemer je sodišče upoštevalo tudi, da se toženec ni želel udeležiti preiskave z DNK genotipizacijo, prav tako pa se tudi ni udeležil glavne obravnave ter ni predlagal nasprotnih dokazov, je ugotovitev sodišča, da je toženec oče tožnice v skladu z 92. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki določa, da velja za očeta izven zakona narejenega otroka tisti, čigar očetovstvo se ugotovi s sodno odločbo. Sodišče prve stopnje se je zato pravilno sklicevalo na določbo 262. člena ZPP. Toženec se ni odzval vabilu na zaslišanje, pristopil tudi ni na obravnavo, kjer bi lahko sodeloval pri zaslišanju tožnice in njene matere ter kljub izrecnemu pozivu sodišča prve stopnje ni predlagal nobenih dokazov, ki bi njegovo očetovstvo lahko izključilo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je s tem, ko je zavrnil sodelovanje pri DNK analizi, dokazno breme glede njegovega nasprotovanja tožbenemu zahtevku, da ni oče tožnice, prešlo nanj. Kot je prvostopenjsko sodišče že pojasnilo, materialno pravo ne določa pravil o tem, s katerimi dejstvi se sme ugotavljati očetovstvo oziroma kateri dokazi morajo biti podani, da je lahko nekdo spoznan za naravnega očeta po sodni poti. Če sodišče nekega dokaza ne more izvesti, mora odločiti ob upštevanju ostalih dokazov in na podlagi uspeha celotnega postopka ter po pravilu dokaznega bremena, kar je prvostopenjsko sodišče tudi storilo (216. člen ZPP). Stranka se res ni dolžna odzvati sodnemu vabilu, da bi bila zaslišana oziroma odzvati za odvzem DNK zaradi odvzema za DNK analizo, vzorca za DNK analizo in je k temu tudi ni mogoče prisiliti. Vendar pa sme sodišče na vse okoliščine primera presoditi, kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na zaslišanje oziroma na odvzem vzorcev za DNK analizo. Res je tožnica tista, ki nosi dokazno breme in mora dokazati, da je toženec njen oče. Vendar pa je to tožnica hotela storiti s tem, ko je predlagala izvedbo dokaza z DNA analizo ter se je tudi ob dogovorjenem datumu zglasila na inštitutu za sodno medicino skupaj z materijo. Materialno pravo ne določa pravila o tem, kateri dokazi morajo biti podani, da je lahko nekdo spoznan za naravnega očeta po sodni poti. Toženec se na vabilo za izvedbo analize DNA ni odzval. Zakon o pravdnem postopku v 262. členu določa, da nobeni prisilni ukrepi niso dovoljeni zoper stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu na zaslišanje (prineseno na obravnavani primer: da bi dala vzorec v dokazne namene). Za takšna ravnanja ni predpisana neposredna sankcija, sodišče pa glede na vse okoliščine primera presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na postavljeni izvedenski inštitut in se ni odzvala sodnemu vabilu na zaslišanja. Uporaba tega pravila v očetovskih pravdah ni izključena (primerjaj z odločbo Vrhovnega sodišča RS, II Ips 331/2005). Sodišče je tako pravilno to okoliščino štel v prid tožnici in je pravilno v povezavi z drugimi dokazi ocenilo, da je tožnica uspela dokazati, da je njen oče toženec. Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi s katerimi toženec izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.