VSL sodba II Cp 1955/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna izročiti tožnici v soposest in souporabo nepremičnine parc. št. 935/1, 935/2 in 935/3, vse k.o. x., ki v naravi predstavljajo stanovanjsko hišo z dvoriščem in vrtom na naslovu V.. Hkrati je odločilo, da je tožnica dolžna tožencema povrniti njune pravdne stroške v znesku 1.000,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnica. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določila prvega odstavka 66. člena in 100. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ter 33. člena Ustave RS. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 462/2000, v kateri je navedeno, da dokler ima tožnica solastninsko pravico na nerazdeljeni hiši, jo ima pravico posedovati in upravljati skupaj s solastnikom – tožencem, sorazmerno njenemu delu. Nadalje se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 1128/2008, v kateri je navedeno, da lahko z vložitvijo petitorne tožbe eden od solastnikov na podlagi 100. člena SPZ uveljavi svoja upravičenja, ki so ogrožena zaradi enostranskega ravnanja drugega solastnika. Sklicuje se tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1292/08, v kateri je zavzeto stališče, da je v neskladju s 33. členom Ustave RS taka razlaga 100. člena SPZ, ki enemu od skupnih lastnikov ne dopušča, da bi z vložitvijo negatorne tožbe prisilno uveljavil svoja upravičenja, ki so ogrožena zaradi enostranskega ravnanja drugega skupnega lastnika. Meni, da gre v obravnavani zadevi za tak primer, saj sta toženca brez njenega soglasja, torej samovoljno in na silo začela vlagati v sporni objekt, ga adaptirati, nato pa se je brez njenega soglasja drugi toženec vanj še vselil. S tem sta toženca nasilno spremenila dotedanji način uporabe in posesti solastne nepremičnine. Z izpodbijano sodbo pa sta toženca za svojo samovoljo le nagrajena, tožnica pa je proti njima ostala brez pravnega varstva.

3Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov (prvi odstavek 66. člena SPZ). Za varstvo svoje pravice na delu stvari pa ima tudi pravico do tožbe (100. člen SPZ). Glede na definicijo solastninske pravice, določene v 65. členu SPZ, pa je razdeljena pravica, ne pa stvar sama. Idealni delež ne predstavlja materialnega dela stvari. Zato ima solastnik stanovanja oziroma enostanovanjske hiše proti drugemu solastniku na voljo vindikacijsko tožbo (92. člen SPZ) za varovanje svojega dela solastne stvari na podlagi 100. člena SPZ le, če je solastna stvar med solastniki glede njene uporabe in posesti razdeljena. Takšno je stališče sodne prakse (prim. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 195/2003 in II Ips 73/2000, odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 179/2010, II Cp 4922/2008, I Cp 4013/2008 in Višjega sodišča v Kopru I Cp 1662/2005).

6V obravnavani zadevi gre za solastninsko pravico tožnice in prvega toženca na počitniški hiši, veliki 60 m2, s shrambo, kopalnico in jedilnico s spalnim prostorom, ki jo uporablja drugi toženec. V skladu z napotki razveljavitvenega sklepa Višjega sodišča v Ljubljani z dne 28. 9. 2011, je sodišče prve stopnje ob tokratnem odločanju kot bistveno ugotovilo, da med solastnikoma ni urejen režim uporabe solastne nepremičnine oziroma uporaba solastne nepremičnine ni razdeljena, glede na opisano nepremičnino pa souporaba niti ni možna (teh zaključkov sodišča prve stopnje pritožba ne izpodbija). Ni mogoče ugotoviti, v katerem delu bi tožnica izvrševala svoja upravičenja glede na svoj solastninski delež. Ker ni opredeljen del solastne stvari, ki bi pripadal tožnici, slednja tudi ne more uživati varstva po 100. členu SPZ in zahtevati souporabe sporne hiše. Opisan položaj je rešljiv le z delitvijo nepremičnine v nepravdnem postopku. Tožnica zato z uveljavljanim tožbenim zahtevkom ne more uspeti in je odločitev sodišča prve stopnje, ki je njen tožbeni zahtevek zavrnilo, materialnopravno pravilna.

7Sodne odločbe, na katere se sklicuje pritožba, niso primerljive z obravnavno zadevo. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 462/2000 je razvidno, da v zadevi ni bil postavljen tožbeni zahtevek za izročitev nepremičnine v souporabo oziroma soposest, pač pa je bilo zahtevano plačilo denarnega zneska na podlagi določil o odškodnini. V zadevi Vrhovnega sodišča RS II Ips 1128/2008 je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku za izročitev nepremičnine v soposest, kljub temu, da sporna hiša ni bila razdeljena. Iz njene obrazložitve je razvidno, da sta se pravdni stranki s sodno poravnavo že dogovorili o načinu delitve solastnine, in sicer o prodaji nepremičnine in razdelitvi kupnine, ki pa je ostala nerealizirana in je zaradi poteka časa tudi ni bilo več mogoče prisilno izvršiti, zaradi česar je ostal položaj tožnice kot solastnice nerešljiv. Položaj tožnice v predmetni zadevi pa je rešljiv, saj je bil ob zaključku glavne obravnave že izdan (še nepravnomočen) sklep nepravdnega sodišča o delitvi sporne nepremičnine. Odločba Ustavnega sodišča Up-1292/08 pa obravnava pravico skupnega lastnika (in ne solastnika) z negatorno tožbo (99. člen SPZ) varovati svoja lastninska upravičenja, torej tudi ne gre za istovrstno zadevo.

8Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da uporaba solastne nepremičnine med solastnikoma ni razdeljena in ni možna souporaba dveh solastnikov, druga vprašanja, ki jih izpostavlja pritožnica (pritožbene trditve, da sta toženca nasilno spremenila dotedanji način uporabe), niso odločilna (ne morejo vplivati na pravilnost odločitve). Sodišče druge stopnje nanje zato ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9Ker uveljavljani pritožbeni razlog ni podan in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.