UPRS sklep I U 452/2012

I. Tožbi se ugodi. Odločba Občine Šmartno pri Litiji št. 323-1/2006 z dne 11. 1. 2012 se izreče za nično.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 80 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 31. člena Zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv) ter 207. člena ZUP odločila, da stroške, povezane z odvzemom psov lastnika A.A. – tožnika po računu št. 556/2011 z dne 8. 12. 2010, za storitve, ki jih je opravil B. d.o.o. in so določeni na podlagi cenika omenjene pravne osebe v skupni višini 3 021,26 EUR, plača tožnik v roku 30 dni v korist proračuna tožene stranke.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je zavetišče za izgubljene živali B. d.o.o. (v nadaljevanju Zavetišče) decembra 2010 po pogodbi, sklenjeni med toženo stranko in omenjeno družbo, opravilo odvzem psov, ki so bili last tožnika ter nato toženi stranki izstavilo račun za storitev v višini 3 021,26 EUR, ki ga je tožena stranka tudi plačala. Ker iz določb 31. člena ZZZiv jasno sledi, da vse stroške v zvezi z zapuščeno živaljo plača dosedanji skrbnik živali in ker je v konkretnem primeru jasno, kdo je bil lastnik oziroma skrbnik živali, stroškov ne nosi imetnik zavetišča in tudi ne občina, pač pa se jih naloži v plačilo tožeči stranki.

3Župan tožene stranke je pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno. Pritožbeni ugovor, da je bila v isti zadevi že izdana odločba, zavrača kot zmoten ter navaja, da je tožena stranka v zadevi z dne 11. 7. 2011, na katero se sklicuje tožnik, izdala sklep in ne odločbe, z njim pa je tožniku naložila stroške asistence pri odvzemu psov s strani policije ter ta sklep vezala na sklep Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju MKGP). V konkretnem primeru pa gre za konkreten odvzem psov in za stroške, povezane z odvzemom, ki so bili zaračunani toženi stranki in ki jih je le-ta tudi plačala. Ne gre torej za odločanje v enaki stvari kot tudi ne za prevzem posamezne upravne stvari iz pristojnosti drugega organa, kot se zatrjuje v pritožbi, saj je tožena stranka izpodbijano odločbo oprla na povsem drugo pravno podlago, in sicer na 31. člen ZZZiv.

4Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo ponovno odločila povsem enako kot s sklepom z dne 11. 7. 2011, zoper katerega je vložena pritožba, o kateri še ni bilo odločeno. Zato je izpodbijana odločba nezakonita in jo je potrebno odpraviti. Podana pa tudi ni stvarna pristojnost tožene stranke za izpodbijano odločbo. Postopek (odvzema psov) je vodilo MKGP, ki je s sklepom št. 06172-1686/2008 z dne 6. 10. 2012 odločilo, da stroški odrejenega ukrepa odvzema psov bremenijo lastnika ter da bo o tem izdan poseben sklep, ki pa s strani pristojnega organa ni bil izdan. Tožena stranka nima pristojnosti izdajati odločb ali sklepov v tej zadevi, saj po določbah 18. člena ZUP noben organ ne more prevzeti posamezne upravne stvari iz pristojnosti drugega organa in jo rešiti sam, kot je bilo to storjeno v konkretnem primeru. Poleg tega je obrazložitev izpodbijane odločbe nejasna in v nasprotju s podatki in listinami, ki so v spisih in je zato ni mogoče preizkusiti. Trditev, da se prvotno izdani sklep nanaša le na asistenco policije, je v nasprotju s sklepom Veterinarske uprave. Nesprejemljiva je tudi trditev, da izdani sklep ni odločba, saj gre z ozirom na njegov izrek za odločitev, ta pa je v obeh primerih enaka. Gre torej za kršitev pravil postopka, zmotno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabo materialnega prava tako s strani prvostopnega kot drugostopnega organa, zato naj sodišče ravna po tožbenem predlogu.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka. V odgovor navaja, da so bili tožniku na podlagi izvršljive odločbe Veterinarske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju VURS) in sklepa istega organa odvzeti vsi psi, vključno z mladiči, ker tožnik kot skrbnik psov ni upošteval dogovora, da bo sam poskrbel za registracijo in cepljenje psov proti steklini. Zato je ulov in odvoz živali opravilo Zavetišče, ki je nato toženi stranki izstavilo račun za opravljene storitve. Tožena stranka je račun tudi plačala, kot izhaja iz potrdila o obremenitvi računa, z zahtevkom z dne 30. 4. 2011 pa tožnika pozvala k plačilu stroškov, vendar neuspešno. Zaradi neuspešnega poziva je tožena stranka tožniku res izdala sklep št. 323-1/2006 z dne 11. 7. 2012, ki pa ga je le delno oprla na odločbo in sklep VURS-a, in zoper katerega se je tožnik že pritožil. Pri tem tožena stranka poudarja, da sklep VURS-a s tem ni bil v celoti realiziran. Realiziran je bil le za stroške asistence pri ulovu in odvozu živali, ki jo je nudila policija, v skupnem znesku 3 021,26 EUR. Zato je tožena stranka za preostale stroške (kilometrina, ulov 7x, oskrba psov 11x, sterilizacija 2x in evtanazija 5x) v skupnem znesku 3 021,26 EUR, ki jih tožeča stranka ni hotela plačati, izdala izpodbijano odločbo, ki jo je oprla na povsem drugo pravno podlago kot že omenjeni sklep, in sicer na določbe ZZZiv. Tožnik se je pritožil tudi na to odločbo, ker se očitno želi neupravičeno rešiti plačila stroškov, ki jih je povzročil s svojim nezakonitim ravnanjem. Tožena stranka torej ni izdala odločbe v isti stvari, kot se nepravilno navaja v tožbi, prav tako pa tudi ni prevzela odločanja v upravni stvari iz pristojnosti drugega organa, temveč je izpodbijano odločitev oprla na povsem drugo pravno podlago, to je na 31. člen ZZZiv, ki jasno določa, da vse stroške v zvezi z zapuščeno živaljo plača dosedanji skrbnik živali, če ni s predpisi določeno drugače. Kdo je bil lastnik oziroma skrbnik živali, ki so bile odvzete, je bilo povsem jasno ugotovljeno že z odločbo VURS in jih zato ni dolžna kriti tožena stranka kot imetnik zavetišča, temveč lastnik živali, in torej tožeča stranka.

6Tožba je utemeljena.

7Iz izpodbijane odločbe kot nesporno sledi, da se tožniku nalaga v plačilo (v korist proračuna tožene stranke) račun, ki ga je toženi stranki izstavilo Zavetišče za stroške, povezane z odvzemom tožnikovih psov in ki ga je tožena stranka tudi plačala. Spora tudi ni o tem, da se na ta način uveljavlja povračilo stroškov v zvezi z zapuščeno živaljo, ki jih v skladu z določbami 31. člena ZZZiv nosi lastnik oziroma skrbnik živali ter da tožnik toženi stranki, kljub njenemu zahtevku, plačanega zneska ni povrnil. To pa pomeni, da se z izpodbijano odločbo uveljavlja povračilna obveznost iz naslova neupravičene pridobitve in s tem obveznost, ki je civilnopravne narave in ki se kot takšna v primeru spora praviloma uveljavlja v civilnem (pravdnem) postopku in ne z upravno odločbo. Upravni postopek se namreč lahko začne samo, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če se ugotovi ali zve, da je treba glede na obstoječe stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek (126. člen ZUP), pri čemer je ta zadnja podlaga za uvedbo postopka po uradni dolžnosti podana samo, če predpis javnopravne narave določeni organ tudi pooblašča za ukrepanje v takšni vrsti upravnih stvari (ZUP s komentarjem, GV 2008, str. 368). Takšne podlage za upravno ukrepanje s strani tožene stranke pa v konkretnem primeru ni zaslediti. Sklicevanje (v uvodnem delu in v obrazložitvi izpodbijane odločbe) na določbe 31. člena ZZZiv pri tem ne zadošča. Iz citirane določbe sicer res jasno sledi, da vse stroške z zapuščeno živaljo plača dosedanji skrbnik živali, ne določa pa pristojnosti občine za upravno ukrepanje v tej zvezi. Pristojnost za takšno ukrepanje (odreditev plačila stroškov v zvezi z zapuščeno živaljo) imajo po določbah ZZZiv v okviru inšpekcijskega nadzorstva nad izvajanjem tega zakona pristojne inšpekcijske službe (42. in 43. člen ZZZiv). Pooblastilo občini kot pristojnemu organu, ki bi lahko uradoma uvedel postopek in naloži skrbniku živali plačilo teh stroškov, pa tudi ni razvidno iz ostalih zakonskih določb, tako kot tudi ni razvidno, na kateri zakonski podlagi naj bi temeljila izvirna pristojnost tožene stranke za odločanje, na katero se z navedbo 17. člena ZUP sklicuje tožena stranka v uvodnem delu izpodbijane odločbe. Čim pa je tako in ni zakonske podlage za uvedbo upravnega postopka in s tem za odločanje o stroških v zvezi z zapuščeno živaljo s strani tožene stranke po uradni dolžnosti, tudi ni podlage za izdajo izpodbijane (upravne) odločbe. Podana je torej absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka, ki je sodišče v svojem postopku ne more odpraviti, oziroma še več: gre za kršitev, ki v skladu s 1. točko prvega odstavka 279. člena ZUP narekuje izrek odločbe za nično, saj gre za spor o premoženjskopravnem zahtevku (iz naslova neupravičene pridobitve), o katerem se po določbah ZPP odloča v pravdnem in s tem v sodnem postopku.

8Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi določb 68. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izreklo za nično.

9O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

10Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi.