VSM sklep I Ip 316/2012

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnik po nasprotni izvršbi sam krije svoje stroške pritožbe.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu za nasprotno izvršbo in naložilo dolžniku po nasprotni izvršbi, da upniku vrne 23.570,11 EUR.

2Dolžnik po nasprotni izvršbi se pravočasno pritožuje zoper tako odločitev, pri čemer v bistvenem navaja stališče, da ni odpadla pravna podlaga za prejeti znesek, saj mu po sodni odločbi pripada. Pri tem opozarja na določilo 195. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem pošteni prejemnik lahko obdrži prejeto odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in prizadetega zdravja. S sklicevanjem na načelo ekonomičnosti meni, da ni smotrno, da bi vračal prejeti znesek v stečajno maso in nato čakal na razdelitev, ampak bi lahko vrnil ustrezen znesek tedaj, ko bo znan njegov delež poplačila v stečajnem postopku. Graja ravnanje stečajne upraviteljice, ki glede izterjanega zneska ni zahtevala povrnitve s strani zavarovalnice, pri kateri je bila zavarovana odgovornost upnika po nasprotni izvršbi. Opozarja, da pravdni stroški v višini 2.953,05 EUR ne morejo biti predmet nasprotne izvršbe. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in ustavitev postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je v posledici pravnomočne razveljavitve sklepa o izvršbi podan zakonski razlog za nasprotno izvršbo (3. točka prvega odstavka 67. člena ZIZ).

5Sodišče druge stopnje se sicer ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da določilo 195. člena OZ pri odločanju o nasprotni izvršbi ni treba uporabiti, saj taka razlaga ni skladna s pravico do enakega varstva pravic (22. člena Ustave). Nedopustno bi bilo nuditi različno sodno varstvo za primere neupravičene obogatitve, ko je do prehoda premoženja brez temelja prišlo zunaj postopka, in za primere prehoda v okviru izvršilnega postopka zaradi prisilne izvršbe (primerjaj stališče v 12. točki obrazložitve Odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up-270/01 z dne 19. 2. 2004 o dolžnosti sodišča, da glede instituta nasprotne izvršbe zavzame ustavnoskladno razlago, primerjaj tudi Sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 4020/2005 z dne 19. 10. 2005). V postopku nasprotne izvršbe se namreč ne nudi drugega sodnega varstva, kakršno bi se sicer uveljavljalo v pravdnem postopku glede neupravičene obogatitve. Zakonodajalec je zgolj iz razloga ekonomičnosti predpisal obvezen poenostavljen postopek, ki se ga lahko predlaga v roku leta dni po končanem izvršilnem postopku (drugi in četrti odstavek 67. člena ZIZ).

6Odločanje izvršilnega sodišča pa je omejeno, saj mora zavrniti predlog za nasprotno izvršbo v primeru, če so nastale take pravne spremembe glede predmeta vrnitve, da vrnitev ni več mogoča (prvi odstavek 70. člena ZIZ). Takšna sprememba pravnega položaja lahko nastopi tudi v primerih, ko vrnitev prejetega ni dopustna po pravilih obligacijskega prava. Takrat se mora spor razrešiti v pravdnem postopku in ne v postopku nasprotne izvršbe (drugi odstavek 70. člena ZIZ).

7Vendar v obravnavani zadevi do takšne spremembe pravnega položaja ni prišlo, saj dolžnik po nasprotni izvršbi (prej upnik) ob prejemu zneska na podlagi razveljavljenega sklepa o izvršbi ni bil pošten, kar je zakonski pogoj, da bi lahko obdržal neutemeljeno plačan znesek odškodnine zaradi telesne poškodbe in prizadetega zdravja (195. člen OZ).

8Dolžnik po nasprotni izvršbi je namreč sam navedel, da je isto terjatev prijavil v stečajnem postopku, ob tem pa predlagal še ločeno izvršbo na podlagi ugotovitvene sodbe, ki je lahko podlaga za plačilo le v okviru stečajnega postopka, ne pa tudi izvršilni naslov v izvršilnem postopku. S tem je želel doseči poplačilo mimo pravil stečajnega postopka, ki varujejo enako obravnavo upnikov v primeru stečaja istega dolžnika (46. člen in 296. člen Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju; v nadaljevanju ZFPPIPP). Dolžnik po nasprotni izvršbi je torej vedel, da je prejel plačilo njegove terjatve v izvršbi pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi na nedopusten način. Da se tega zaveda, kažejo tudi njegove pritožbene navedbe, da je pripravljen vrniti prejeti znesek, ko bo jasen delež poplačila njegove terjatve v stečajnem postopku.

9Njegovo terjatev, ki sicer spada med prednostne terjatve (2. točka prvega odstavka 21. člena ZFPPIPP), je dopustno poplačati le iz razpoložljive razdelitvene mase ob upoštevanju zakonskega vrstnega reda (359. člen ZFPPIPP), zato neupravičeno prejetega zneska denarja ne more obdržati do trenutka razdelitve. Prejeti denar predstavlja premoženje upnika po nasprotni izvršbi kot stečajnega dolžnika. Načelo ekonomičnosti v tej zvezi nima pomena.

10Prav tako za obravnavano zadevo ni bistveno ravnanje stečajne upraviteljice glede uveljavljanja regresne pravice do zavarovalnice, saj ta ni predmet tega postopka.

11V znesku 23.570,11 EUR niso zajeti pravdni stroški v višini 2.953,05 EUR, kakor zmotno meni dolžnik po nasprotni izvršbi. Sklep o izvršbi v tem delu ni bil razveljavljen. Naveden znesek zajema glavnico 16.200,00 EUR, 7.099,56 EUR zamudnih obresti od tega zneska od dne 25. 1. 2007 do dne 16. 2. 2011 (dan plačila) in presežek pravdnih stroškov v znesku 256,20 EUR, ki ni imel podlage v izvršilnem naslovu, skupaj z zamudnimi obrestmi od teh stroškov v višini 14,35 EUR od 7. 7. 2010 do 16. 2. 2011.

12Sodišče druge stopnje tudi ni našlo procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13Ko dolžnik po nasprotni izvršbi ni uspel, krije sam svoje pritožbene stroške (Prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ).