VSRS Sodba XI Ips 1036/2012-479

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II Kr 1036/2012 z dne 10. 7. 2012 zoper obdolžena V. S. in N. M., ob ugotovljenem utemeljenem sumu storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem in tretjem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), na podlagi drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) tretjič podaljšalo pripor iz pripornih razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP še za en mesec, to je do vključno 13. 8. 2012.

2Zagovorniki obdolženega V. S. so dne 18. 7. 2012 zoper navedeni pravnomočni sklep o podaljšanju pripora vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri nasprotujejo stališču sodišča, da v prejšnjih zahtevah in vlogah Vrhovnemu sodišču niso obrazložili zatrjevanj, da so v preiskavi zaslišane priče obdolženca v celoti razbremenile, sploh zato, ker bi se lahko senat o verodostojnosti navedenih prič enostavno prepričal z branjem zapisnikov o zaslišanju prič. Sodišče bi moralo bolj kritično in v korist obdolženca presoditi tudi dejstvo, da je soobdolženi P. V. na prestajanju kazni zapora ter zato (načeloma) za obdolženca in njegove vplive nedosegljiv. Menijo tudi, da podaljševanje pripora iz razloga nedokončane preiskave obdolženca postavlja v pravno negotov položaj, sploh zato, ker se preiskovalna dejanja izvajajo tudi v Republiki Češki, kar lahko traja še zelo dolgo. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolženca izpusti na prostost oziroma, da pripor nadomesti z milejšim ukrepom.

3Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti posredovalo v odgovor Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo 423. člena ZKP z dne 1. 8. 2012, predlagala zavrnitev zahteve. Meni, da obrazložitev zahteve za varstvo zakonitosti ne predstavlja razlogov, ki bi lahko kakorkoli spreminjali sklep Vrhovnega sodišča RS.

4Z odgovorom vrhovne državne tožilke je bil seznanjen obdolženec in njegovi zagovorniki, ki se o njem niso izjavili.

B-1.

5Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:

da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve torej izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita);

da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče je torej pri odločanju o zahtevi vezano na takšno dejansko stanje, kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodba;

da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

B-2.

6Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zahteva za varstvo zakonitosti tako posplošena, da je niti ni mogoče preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Zagovorniki namreč, ne da bi sploh navedli konkretno kršitev materialnega ali procesnega zakona (prvi odstavek 420. člena ZKP), nasprotujejo zaključkom sodišča tako glede obstoja koluzijske nevarnosti, kot tudi ostalih pogojev za podaljšanje pripora.

7Kljub temu, da je bilo zagovornikom stališče Vrhovnega sodišča v zvezi z standardom obrazložitve predstavljeno že v prejšnjih sklepih in sodbi, ti svojih trditev, ki se nanašajo na priče zaslišane v preiskavi, katere naj bi obdolženca razbremenjevale suma, (tudi tokrat) ne obrazložijo. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče utemeljeno zaključilo, da je v konkretnem primeru varnost ljudi v zakonsko predvidenem časovnem obdobju do vložitve obtožnice oziroma v času izvedbe preiskave (ne glede na rezultat) ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode, česar pavšalne navedbe zagovornikov o pravni negotovosti, ki jo za obdolženca predstavlja nenehno podaljševanje pripora zaradi izvedbe preiskave ter, da je namen odrejenega ukrepa že dosežen, saj obdolženec na prostosti ne bo izvrševal kaznivih dejanj zaradi preživljanja, ne omajajo. Ugotovitev sodišča, da je za zagotovitev varnosti ljudi oziroma potek postopka neizogibno potrebna odreditev pripora, pa implicira tudi ugotovitev, zakaj za dosego tega namena ni primernejša odreditev milejšega ukrepa.(1)

C.

8Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

9Glede na to, da obdolženčevi zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, bo obdolženec, če bo zanj nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), dolžan plačati sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom tretjega člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

----

Op. št. (1): Tako tudi sodbi I Ips 356/2005 z dne 24. 11. 2005 in XI Ips 31981/2012 z dne 19. 7. 2012.