VSRS Sodba in sklep III Ips 167/2009

Revizija se zavrže glede tožbenih zahtevkov za plačilo premoženjske škode iz naslova:

investicijskih stroškov v višini 12.736,77 EUR,

stroškov zamudnih in drugih obresti v višini 7.294,27 EUR,

presežnih stroškov dela zaposlenih do njihove odpustitve v višini 5.917,21 EUR.

V preostalem delu (glede tožbenega zahtevka za plačilo premoženjske škode iz naslova izgubljenega dobička v višini 157.970,29 EUR) se revizija zavrne.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te odločbe toženi stranki povrniti 2.528,17 EUR stroškov odgovora na revizijo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne od vročitve te odločbe do plačila.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino za premoženjsko škodo v skupni višini 183.917,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila. Tožnik je zahteval povrnitev škode na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave), ki naj bi mu nastala zaradi protipravnega ravnanja toženke v postopku izdaje odločbe 360-60/2003 z dne 18. 2. 2004 (v nadaljevanju Odločbe 1) in odločbe 360-60/2003-26 z dne 2. 3. 2006 (v nadaljevanju Odločbe 2). V zvezi z Odločbo 1 je sodišče prve stopnje presodilo, da toženki kljub ugotovljenim procesnim kršitvam ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja, saj si je ta resnično prizadevala izdati vsebinsko pravilno odločbo. Opustitev zaslišanja tožnika ni bila posledica namena ali hude malomarnosti toženke, da tožniku onemogoči uveljavljanje procesnih pravic, pač pa posledica njene želje, da o teh zadevah odloči v najkrajšem možnem času. V zvezi z Odločbo 2, s katero je toženka postopek ustavila, je presodilo, da jo je toženka izdala ob oceni, da bi bila izdaja vsebinske odločbe v ponovljenem postopku nesmiselna, saj ta – glede na to, da se nanaša na leto 2004 – v letu 2006 ni bila več izvršljiva. V obrazložitvi te odločbe je toženka izrazila dvom o obstoju pravnega interesa tožnika, kar sicer ni razlog za ustavitev postopka, temveč za zavrženje zahteve, vendar pa je učinek za pravni položaj tožnika v obeh primerih enak: tudi ob uporabi pravilne pravne podlage bi se postopek končal s procesnim sklepom in ne z meritorno odločitvijo. Sodišče prve stopnje je zato zaključilo, da ravnanje toženke ni bilo protipravno v smislu 26. člena Ustave.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je zaključku sodišča prve stopnje, da opustitev zaslišanja tožnika ni bila posledica namena toženke, da prav tožniku onemogoči uveljavljanje procesnih pravic; dodalo pa je, da tožnik ni izkazal niti, da bi bila posledica neupoštevanja pravil postopka vsebinsko napačna odločitev toženke.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje „nižjemu sodišču“. Tožeča stranka zahteva povrnitev stroškov revizijskega postopka.

4Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008; v nadaljevanju ZPP-D), zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dotedanjih določbah ZPP.

5Revizija je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo priglašene stroške v zvezi z odgovorom na revizijo skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Razlogi za delno zavrženje revizije

6V skladu z določbo 490. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 – 102/2007; v nadaljevanju ZPP) revizija v gospodarskih sporih ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 5.000.000,00 SIT (sedaj 20.864,63 EUR). Ko uveljavlja tožeča stranka v tožbi več zahtevkov, se v skladu z določbo prvega odstavka 41. člena ZPP vrednost spornega predmeta določi s seštevanjem njihovih vrednosti, če se vsi opirajo na isto dejansko in pravno podlago. Če pa je bodisi dejanska bodisi pravna podlaga zahtevkov različna, se v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

7Tožnik je s tožbo zahteval povrnitev premoženjske škode, in sicer 3,052.000,00 SIT (12.736,77 EUR) iz naslova investicijskih stroškov, 1,748.000,00 SIT (7.294,27 EUR) iz naslova stroškov zamudnih in drugih obresti, 1,418.000,00 SIT (5.917,21 EUR) iz naslova presežnih stroškov dela zaposlenih do njihove odpustitve in 37,856.000,00 SIT (157.970,29 EUR) iz naslova izgubljenega dobička. Uveljavljal je torej zahtevke za povrnitev različnih vrst premoženjske škode, nastale zaradi domnevno protipravnega ravnanja toženke, ki se opirajo na različno dejansko in pravno podlago. V skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP je zato treba dovoljenost revizije presojati za vsak zahtevek posebej.

8Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zahtevki za povrnitev premoženjske škode iz naslova investicijskih stroškov v višini 12.736,77 EUR, stroškov zamudnih in drugih obresti v višini 7.294,27 EUR ter presežnih stroškov dela zaposlenih do njihove odpustitve v višini 5.917,21 EUR ne izpolnjujejo pogoja za dovoljenost revizije iz 490. člena ZPP. Glede teh zahtevkov revizija ni dovoljena, zato jo je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 377. člena ZPP v tem delu zavrglo.

9V nadaljevanju je Vrhovno sodišče presojalo utemeljenost revizije le glede tožbenega zahtevka za povrnitev premoženjske škode iz naslova izgubljenega dobička v višini 157.970,29 EUR.

Pravno relevantno dejansko stanje

10Z Odločbo 1 je toženka tožniku dovolila, da njegov gostinski obrat v letu 2004 obratuje v podaljšanem obratovalnem času, in sicer do 2. ure zjutraj; s tem je smiselno zavrnila njegovo zahtevo v delu, ki se nanaša na obratovanje lokala tudi med 2. in 4. uro zjutraj ob petkih in sobotah. Zavrnitev soglasja je toženka utemeljila na poročilu Policijske postaje S. Iz slednjega je izhajalo, da je v spornem gostinskem lokalu v preteklem letu prišlo do več kot treh kršitev določb Zakona o proizvodnji in prometu z mamili in Zakona o varstvu javnega reda in miru (natančneje: 10 kršitev javnega reda in miru, poslabšanja stanja na področju javnega reda in miru, poškodb objektov, parkiranih vozil, odtujitev lastnine, preprodaje in uživanja prepovedanih substanc), kar je v skladu s 6. členom Odloka o merilih za podaljšanje obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost, na območju Občine S. (v nadaljevanju Odloka) razlog za preklic oziroma zavrnitev soglasja za obratovanje v podaljšanem času. Zoper to odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki je bila zavrnjena; v upravnem sporu pa je Upravno sodišče s sodbo U 122/2004 z dne 13. 1. 2006 ugodilo tožbi in odločbo zaradi kršitev pravil postopka odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. Ugotovilo je namreč, da tožniku ni bila dana možnost, da bi se v upravnem postopku izjavil o dejstvih in okoliščinah, ki se nanašajo na razlog za zavrnitev zahtevanega soglasja.

11Z odločbo, izdano v ponovljenem postopku, je toženka po uradni dolžnosti ustavila postopek za izdajo soglasja k podaljšanemu obratovalnemu času za leto 2004. Odločba je bila v upravnem sporu odpravljena in vrnjena toženki v ponoven postopek (sodba U 279/2006 z dne 2. 6. 2008). Odpravo odločbe je narekovala ugotovitev, da 128. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ni ustrezna pravna podlaga za ustavitev postopka, začetega na zahtevo stranke. Upravno sodišče je v obrazložitvi opozorilo, da bo treba pred meritornim odločanjem o zahtevi preizkusiti obstoj pravnega interesa tožnika, kar pa ni razlog za ustavitev postopka, temveč za zavrženje zahteve.

Razlogi za zavrnitev revizije

12Z revizijskim očitkom, da sta sodišči nižjih stopenj spregledali ugotovitve Upravnega sodišča v sodbi U 279/2006 z dne 2. 6. 2008, (1) da temelji odločitev upravnega organa na povsem napačni uporabi procesnega zakona, (2) da je tožena stranka ravnala v nasprotju z napotki sodbe Upravnega sodišča, ki je v ponovnem postopku terjalo dopolnitev postopka, skladno z načelom zaslišanja stranke, in (3) da je tožena stranka ravnala v nasprotju s temeljnimi procesnimi načeli, saj tudi v ponovnem postopku tožeči stranki ni omogočila, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, s čimer je zlorabila njene temeljne pravice, tožnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar v skladu z določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP ni upošteven revizijski razlog. Vrhovno sodišče se zato z njim ni ukvarjalo.

13Revident sodišču druge stopnje očita tudi, da je zgolj na temelju izpovedbe M. K. zaključilo, da opustitev zaslišanja tožeče stranke ni bila posledica namena toženke, da tožniku onemogoči uveljavljanje procesnih pravic. Tudi te revizijske navedbe pomenijo poizkus revidenta izpodbiti dejansko stanje, kakor sta ga ugotovili sodišči nižjih stopenj.

14Revident kot pravno zmotno označuje stališče sodišča prve stopnje, da toženki ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja. Vztraja, da je ta ravnala na način, ki ni imel podlage v zakonu, kar pomeni zlorabo njenih procesnih pravic in posledično vsebinsko napačno odločitev. S temi revizijskimi navedbami tožnik izpodbija razloge sodbe sodišča prve stopnje, ki pa je že bila predmet preizkusa pred sodiščem druge stopnje. Slednje je ugotovilo, da tožnik ni izkazal, da bi bila posledica neupoštevanja pravil postopka vsebinsko napačna odločitev toženke. S temi razlogi se tožnik v reviziji ne sooči (jih ne graja). Ker je predmet revizijskega izpodbijanja drugostopenjska sodba, je revizija v tem pogledu napačno usmerjena.

15Tožnik graja tudi postopanje prvostopenjskega sodišča, ki naj bi zavrnilo njegov dokazni predlog, da se zasliši kot stranka. Zatrjuje, da mu zaradi tega ni bila dana možnost, da se izjavi o ključnih dejstvih oziroma kot resnične dokaže tiste okoliščine, ki so pomembne za odločitev v tej zadevi. Vztraja, da je zaslišanje njegova temeljna procesna pravica, ki se lahko omeji samo z zakonom, pa še to le tedaj, kadar je takšna omejitev ustavno dopustna. Navaja, da je bilo s takšnim postopanjem prvostopenjskega sodišča kršeno načelo kontradiktornosti. Ta očitek ni utemeljen. Tako iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje na strani 3, kot tudi iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 2. 9. 2008 izhaja, da je bil tožnik zaslišan kot stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zatrjevana procesna kršitev zato ni podana.

16Kot neutemeljen revident označuje tudi očitek sodišča druge stopnje, da ni izpodbijal ugotovitev sodišča prve stopnje, (1) da je izdaja odločbe temeljila na 3., 4. in 6. členu Odloka, (2) da je na podlagi Odloka tožena stranka imela možnost tako preklica danega soglasja, kot tudi možnost zavrnitve izdaje soglasja za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času, če je ugotovila obstoj tam navedenih razlogov, (3) da je bila tožeča stranka že v letu pred izdajo sporne odločbe opozorjena, da dobiva župan obvestila policije o neredih, (4) da je župan o tem tožeči stranki poslal tudi eno pisno opozorilo in (5) da je Policijska postaja S. v letu 2003 v lokalu in njegovi neposredni bližini, v času med 0:00 in 4:00 uro obravnavala deset kršitev javnega reda in miru, predvsem pretepov z elementi nasilja in posledicami v obliki telesnih poškodb ter zabeležila več poškodb objektov, parkiranih vozil in odtujitev lastnine prebivalcev naselja, kot tudi preprodaje in uživanja prepovedanih substanc. Pri tem se pavšalno sklicuje na dokazne predloge, ki naj bi jih predložil v postopku pred sodiščem prve stopnje, do katerih pa se ne sodišče prve ne sodišče druge stopnje nista opredelili. Revizijski očitek ni utemeljen. S sklicevanjem na dokaze, predlagane v postopku pred sodiščem prve stopnje, revident ne more izpodbiti očitka pritožbenega sodišča, da ni izpodbijal ugotovitev sodišča prve stopnje. Revizijski očitek, da se sodišči nižjih stopenj nista opredelili do njegovih dokaznih predlogov, pa ni konkretiziran, zato se Vrhovno sodišče do njega ni moglo opredeliti.

17S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na tiste revizijske navedbe, ki so bile bistvene za odločitev o reviziji. Ker je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

18Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka. Vrhovno sodišče je toženi stranki priznalo nagrado za odgovor na revizijo, ki skupaj z 20 % davkom na dodano vrednost znaša 2.478,60 EUR, in 2 % materialne stroške, ki znašajo 49,57 EUR. Ni pa ji priznalo nagrade za prejem in pregled sodbe, kot tudi ne nagrade za poročilo stranki, ker je nagrada za ti storitvi že vsebovana v nagradi za sestavo odgovora na revizijo. Vrhovno sodišče je tako sklenilo, kot izhaja iz III. točke izreka te odločbe.