UPRS sodba I U 623/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Iz izpodbijanega sklepa Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Novo mesto (v nadaljevanju prvostopenjski organ) izhaja, da je odločba tega organa št. 06113-281/2010-2 (8102) z dne 19. 5. 2010, s katero je bilo tožnici naloženo, da mora do 30. 11. 2010 zagotoviti izvajanje vzdrževanja in varovanja zaprtega odlagališča ter v okviru obratovalnega monitoringa meritve emisij odlagališčnega plina in meritve emisij snovi pri odvajanju izcednih vod in onesnažene padavinske vode, postala 1. 12. 2010 izvršljiva. Kolikor tožnica v roku do 1. 3. 2011 ne bo v celoti izpolnila obveznosti na podlagi izvršljive odločbe, se bo opravila izvršba s prisilitvijo, z uporabo denarne kazni v višini 10.000 evrov (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka pa izhaja, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvedbe izvršbe.

2Iz obrazložitve izhaja, da je bilo tožnici z odločbo z dne 19. 5. 2010 naloženo, da mora do 31. 11. 2010 zagotoviti izvajanje vzdrževanja in varovanja zaprtega odlagališča ter v okviru obratovalnega monitoringa meritve emisij odlagališčnega plina in meritve emisij snovi pri odvajanju izcednih vod in onesnažene padavinske vode. Tožnici je bila odločba vročena 21. 5. 2010, vendar po preteku roka za izpolnitev obveznosti ni izpolnila naložene obveznosti, zato se na podlagi 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izdaja sklep o dovolitvi izvršbe. Ob upoštevanju določbe prvega odstavka 285. člena ZUP je določena izvršba s prisilitvijo, z uporabo denarne kazni. Višina denarne kazni je določena v skladu s 157.b členom Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1).

3Tožničino pritožbo zoper navedeno odločbo je zavrnilo Ministrstvo za kmetijstvo in okolje. Slednje povzema ugotovitve prvostopenjskega organa, da je postala odločba z dne 19. 5. 2010 izvršljiva 1. 12. 2010, ko je potekel rok za izvršitev odrejene obveznosti, podaljšan s sklepom z dne 4. 10. 2010. Sklicuje se na drugi odstavek 298. člena ZUP, ki določa, da organ, ki opravlja izvršbo, zagrozi najprej zavezancu, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Glede višine denarne kazni se sklicuje na 157. b člen ZVO-1, ki se nanaša na izvršbo s prisilitvijo in ki določa, da kadar inšpektor določi način izvršbe inšpekcijskega ukrepa s prisilitvijo, znašajo denarne kazni za pravno osebo od 10.000 do 100.000 eurov. Ker tožnica v določenem roku obveznosti ni izpolnila, je prvostopenjski organ pravilno izdal izpodbijani sklep.

4Tožnica v tožbi navedeni sklep o dovolitvi izvršbe izpodbija. Navaja, da iz izpodbijanega sklepa izhaja, da naj bi bilo tožnici z odločbo z dne 19. 5. 2010 naloženo, da mora do 30. 11. 2010 zagotoviti izvajanje vzdrževanja in varovanja zaprtega odlagališča ter da naj bi navedena odločba postala izvršljiva 1. 12. 2010. Tožnica se sklicuje, da v odločbi z dne 19. 5. 2010 ni navedenega nobenega datuma, torej tudi ne datuma 30. 11. 2010, do česar se tožena stranka ni opredelila, čeprav se je na to tožnica sklicevala tudi v pritožbi. V izpodbijanem sklepu je tako navedeno nekaj, kar v odločbi z dne 19. 5. 2010 ni navedeno. Res je bil kasneje rok podaljšan, kar izhaja iz obrazložitve odločbe drugostopenjskega organa, ne izhaja pa to iz izpodbijanega sklepa. Tožnica nadalje navaja, da je v svojih številnih vlogah navedla, da odločbe z dne 19. 5. 2010 iz objektivnih razlogov ni mogoče izvršiti, saj je bilo odlagališče zaprto že pred leti, v skladu s predpisi in projektno dokumentacijo, ki je bila potrjena s strani pristojnih institucij, v okviru katere pa to, kar zahteva tožena stranka, ni bilo predvideno in tožnica glede na način zaprtja odlagališča tega sploh ne more izvajati. Tožnica je poskušala razrešiti nastalo situacijo in ji dejansko vse do obiska inšpektorja v letu 2010 ni bilo znano, da bi morala izpolnjevati kakršnekoli dodatne pogoje. Ugotovljeno je bilo, katere zahteve iz monitoringa se izvajajo, katerih pa ne bo mogoče izvajati, ker v projektu zapiranja deponije niso bili predvideni in je bila sanacija izvedena v skladu s projektom. Monitoring je bil s strani tožnice izvajan v tolikšni meri, kot je bilo to mogoče, prav tako pa je po obisku inšpektorja v letu 2010 tožnica takoj podala vlogo, s katero je predlagala spremembo odločbe oz. opustitev določenih zahtev iz obveznega monitoringa, vendar pa postopek še ni končan, kar ni krivda tožnice. Ni jasno, kako bi tožnica na zaprtem odlagališču lahko izvajala določena dejanja, zaradi česar je izpodbijani sklep po mnenju tožnice izdan neutemeljeno. Tožena stranka je tožnici naložila v izvršitev nekaj, kar ni mogoče, vsekakor pa ni mogoče v roku, ki ga je določila tožena stranka, zato so bili podani tudi pogoji za podaljšanje roka, ki je bil dvakrat podaljšan (sklep z dne 4. 10. 2010 in sklep z dne 8. 7. 2010), tretjič pa je bil s sklepom tožničin predlog za podaljšanje roka zavržen (sklep z dne 17. 1. 2011). Iz sklepa o zavrženju predloga za podaljšanje roka pa ne izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve ter tudi ne izhaja, da bi bila zagrožena izvršba v primeru, če tožnica ne bo opravila, kar ji je bilo naloženo. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijani sklep in odločbo drugostopenjskega organa odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki ter ji naloži plačilo stroškov postopka.

5Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

6Tožba ni utemeljena.

7Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi in se sodišče nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

8V konkretni zadevi tožnica izpodbija sklep o dovolitvi izvršbe, ki ga je inšpekcijski organ izdal po uradni dolžnosti in v okviru pooblastil iz 290. člena v zvezi z 298. členom ZUP. Iz prvega odstavka 290. člena ZUP izhaja, da organ, ki je pristojen za upravno izvršbo, izda po uradni dolžnosti ali na zahtevo upravičenca sklep o dovolitvi izvršbe. S sklepom se ugotovi, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva, kdaj je postala izvršljiva in določi način izvršbe. 298. člen ZUP se nanaša na izvršbo s prisilitvijo in med drugim določa, da organ, ki opravlja izvršbo, prisili zavezanca k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo. Organ, ki opravlja izvršbo, zagrozi najprej zavezancu, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Na podlagi citiranih zakonskih določb je z izpodbijanim sklepom inšpekcijski organ ugotovil izvršljivost odločbe z dne 19. 5. 2010, ki predstavlja izvršilni naslov ter določil, da kolikor tožnica v roku do 1. 3. 2011 ne bo v celoti izpolnila obveznosti na podlagi izvršljive odločbe, se bo opravila izvršba s prisilitvijo, z uporabo denarne kazni v višini 10.000 eurov. Z izpodbijanim sklepom se tako dovoljuje prisilna izvršitev obveznosti, ki je tožnici naložena z odločbo, katere tožnica ni prostovoljno izvršila, pri čemer gre za izvršbo s prisilitvijo. Tožnici pa je zagrožena najnižja denarna kazen, ki jo določa 157b. člen ZVO-1.

9Sodišče zavrača tožničine ugovore, da izpodbijani sklep ni skladen z izvršilnim naslovom, ker v odločbi z dne 19. 5. 2010, ki je v konkretni zadevi izvršilni naslov, ni naveden datum 30. 11. 2010, do katerega naj bi tožnica morala izpolniti naložene obveznosti. Sodišče ugotavlja, da iz odločbe z dne 19. 5. 2010 izhaja, da so bile tožnici naložene obveznosti in za to določen rok: takoj po vročitvi odločbe. V zadevi pa ni sporno, da je bil navedeni rok iz odločbe z dne 19. 5. 2010 tožnici na njeno prošnjo dvakrat podaljšan (sklep prvostopenjskega organa z dne 8. 7. 2010 in sklep prvostopenjskega organa z dne 4. 10. 2010), pri čemer je bil tožnici z drugim sklepom rok za izpolnitev obveznosti podaljšan do 30. 11. 2010. Zgolj zato, ker v izpodbijanem sklepu ni izrecno navedeno, da je bil tožnici rok za izpolnitev obveznosti podaljšan, kar v tožbi uveljavlja tožnica, kar pa v zadevi ni sporno (izhaja iz upravnih spisov in iz obrazložitve drugostopenjskega organa), izpodbijani sklep ni nezakonit.

10Sodišče prav tako zavrača tožničine ugovore, da odločbo z dne 19. 5. 2010 iz objektivnih razlogov ni mogoče izvršiti. V predmetnem postopku, ki se nanaša na sklep o dovolitvi izvršbe, ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Iz prvega odstavka 292. člena ZUP namreč izhaja, da je zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo, z njo pa ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Zato v tem postopku tudi niso utemeljeni nadaljnji tožničini ugovori, ki se nanašajo na pravilnost odločbe z dne 19. 5. 2010, na katere izvršitev se nanaša izpodbijani sklep. Tožnica bi vsebinske ugovore, ki se nanašajo na navedeno odločbo, lahko uveljavljala le v postopku s pravnimi sredstvi zoper navedeno odločbo, ne more pa teh ugovorov več uveljavljati v postopku izvršbe (konkretno predmetnem sklepu o dovolitvi izvršbe). Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnice, da je prvostopenjski organ s sklepom z dne 17. 1. 2011 njen predlog za podaljšanje roka zavrgel, pri čemer ni navedel, da pritožba ne zadrži izvršitve. Sodišče pripominja, da se ne izvršuje sklep o zavrženju tožničine vloge, pač pa se izvršuje odločba prvostopenjskega organa z dne 19. 5. 2010. Za zadevo nerelevantno je tudi tožničino sklicevanje, da je tožnica s pritožbo podala tudi predlog za odložitev izvršbe.

11Ker je po presoji sodišča izpodbijani sklep pravilen in zakonit, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

12Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.