VSL sodba I Cp 1803/2012

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

1.Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na objavo popravka v časopisu S. in naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka tožeči stranki.

2.Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da takšen popravek, kot ga je zahtevala tožeča stranka, ni bil objavljen v zakonitem roku in na zakonit način. Popravek je bil namreč, glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča, namesto 8. 9. 2011 objavljen šele 21. 9. 2011. Objavljen je bil v skrajšanem besedilu, na četrti in ne na drugi strani, z znatno manjšo velikostjo pisave v naslovu in v drugi rubriki. Kljub temu je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo in sicer zato, ker je bil popravek žaljiv.

3.Zoper takšno odločitev je vložila pritožbo tožeča stranka. Glavna pritožbena razloga se nanašata na uporabo materialnega prava. Po mnenju tožeče stranke je bil popravek že objavljen, čeprav na nepravilen način. V takšnem primeru bi po v pritožbi zastopanem pravnem stališču prvostopenjsko sodišče sploh ne smelo obravnavati ugovorov tožene stranke v zvezi z razlogi za zavrnitev objave popravka. Takšno stališče opira tožeča stranka na 33. člen ZMed (Ur. l. RS, št. 35/2001, 62/2003, 96/2005 - ZRTVS-1, 60/2006, 69/2006 - ZOIPub, 36/2008 - ZPOmK-1, 77/2010 – ZSFCJA, v nadaljevanju: ZMed). Zmotno pa naj bi bil po mnenju tožeče stranke uporabljen tudi 9. odstavek 27. člena ZMed. Ker tožena stranka 24 ur po prejemu popravka ni pisno navedla razlogov za zavrnitev objave popravka, je po mnenju tožeče stranke toženo stranko zadela prekluzija glede ugovorov proti objavi popravka.

4.Zgolj podredno uveljavlja tožeča stranka, da popravek ni bil žaljiv in ne nesorazmerno dolg. V pritožbi navaja še vrsto razlogov, ki naj bi govorili temu v prid.

5.Končno se pritožba nanaša še pravdne stroške. Tožeča stranka namreč meni, da je tožeča stranka uspela z pritožbo zoper sklep prvostopenjskega sodišča in z revizijo zoper sklep višjega sodišča, torej ji naj ne bi bilo treba nositi stroškov v zvezi s temi postopki.

6.Pritožba ni utemeljena.

7.Zadevni spor se nanaša na popravek članka novinarja M. K. z naslovom „K...“, ki je bil objavljen v dnevniku „S.“ 1. 9. 2011.

8.Tisti, katerega pravica ali interes je bil prizadet z obvestilom, sodno zahteva objavo popravka od odgovornega urednika (1. odstavek 33. člena ZMed). Pred tem mora sicer opraviti predhodni postopek, ki je opredeljen v 27. in 28. členu ZMed. ZMed ne dela nobene razlike med popravki, katerih objavo je bila v predhodnem postopku zavrnjena, in tistimi, ki so sicer bili objavljeni, vendar ne na zakonsko predvideni način. To jasno izhaja iz 1. odstavka 33. člena ZMed: „Če odgovorni urednik ne objavi popravka v roku in na način, določen s tem zakonom, ima tisti, ki zahteva objavo popravka, pravico vložiti tožbo ...“. Povsem vseeno je torej, ali odgovorni urednik opusti objavo popravka brez vsake obrazložitve, na temelju obrazložitve, ali pa popravka ne objavi na zakonsko predvideni način. Posledice so vselej enake.

9.Že v predhodnem postopku (po 27. členu in nasl. ZMed) lahko tožena stranka uveljavlja katerega od ugovorov po 31. členu ZMed in na takšnem pravnem temelju zavrne objavo popravka. Če je kateri od ugovorov podan, je pravna posledica ugovora ta, da medij ni dolžan objaviti popravka. Da lahko iste ugovore odgovorni urednik (kot tožena stranka) uveljavlja še v pravdnem postopku, pa določa 2. odstavek 35. člena ZMed.

10.Drugače kot meni pritožba pa uveljavljanje ugovorov ni omejeno s prekluzijo. Glede na 148a. člen ZMed se lahko naloži globa izdajatelju, če odgovorni urednik ne obrazloži svoje odločitve o zavrnitvi objave popravka. To pa je tudi edina izrecno določena pravna posledica. Iz nje ni mogoče sklepati, da je zato tožena stranka prekludirana glede navajanja ugovornih razlogov v pravdnem postopku. Tudi po vsebinski plati ni za to nobenih razlogov. Postopek naložitve globe in pravdni postopek sta dva ločena postopka, od katerih ima vsak svoj cilj. Za prekluzijo, ki pomeni močno omejitev obrambnih možnosti tožene stranke, bi morala obstajati kakšna izrecna določba. Te pa, kot je že bilo povedano, ni in ni niti potrebna. Če namreč tožeča stranka meni, da je prizadeta v svojih pravicah ali interesih, lahko v hitrem sodnem postopku doseže objavo popravka tudi proti volji odgovornega urednika.

11.Prvostopenjsko sodišče je pravilno odločilo tudi glede žaljivosti popravka članka. Pritožnik ima sicer prav, da ime novinarja članka (M. K.) v popravku ni bilo napisano petkrat, temveč trikrat v popravku v ožjem pomenu besede (v besedilu med obema narekovanjema v tožbenem zahtevku). Poleg tega je bilo zapisano še enkrat v začetnem delu tožbenega zahtevka in torej v tožbenem zahtevku skupaj štirikrat. Vendar takšno preštevanje omemb novinarjevega imena niti ni bistveno za odločitev v zadevi sami.

12.Namen objave popravka je, sodeč po 1. odstavku 26. člena ZMed, varovanje pravice ali interesa osebe, na katerega se objava nanaša. Takšen namen se lahko doseže z zatrjevanjem neresničnosti navedb v objavljenem obvestilu, ali pa z prikazovanjem še drugih dejstev (4. odstavek 26. člena ZMed). Da takšnega namena prizadeta oseba ne sme izkoristiti za žalitev drugega, je jasno razvidno iz 5. alineje 1. odstavka 31. člena ZMed.

13.Prizadeta oseba ima za varstvo svojih interesov dovolj drugih pravic (zlasti zahtevke po 33. členu ZMed, 131. in 177. členu OZ), ki so namenjene prav odpravljanju posledic žalitve časti. V zvezi s popravkom je zato primerno uporabiti strogo merilo glede tega, kaj je žalitev. Tako se lahko prepreči, da bi se pravica do popravka, ki se nanaša na navedbe, dejstva in okoliščine (te izraze uporablja 4. odstavek 26. člena ZMed), torej na dejstva ali trditve o dejstvih, spremenila v obračunavanje na osebni ravni, ki z dejstvi nima več povezave.

14.Za opredelitev žaljivosti pa se lahko smiselno uporabi določbe 18. poglavja KZ-1 o kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime. Odločilno je, ali je popravek objektivno žaljiv. Ali ima pri popravku prizadeta oseba še poseben subjektivni namen žaliti koga drugega, je vseeno. Poleg tega izhaja že iz 5. alineje 1. odstavka 31. člena ZMed, da popravek ne sme biti žaljiv, torej ne sme biti žaljiv do nikogar, ne le do novinarja. Trditev tožeče stranke, ki jo je v pritožbi večkrat ponovila, da ni imela namena žaliti novinarja, na odločitev pritožbenega sodišča zato ne vpliva.

15.Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da je objektivno žaljivo bilo očitanje ravnanja zunaj etičnega kodeksa (9. odstavek popravka). V članku je bila v resnici zapisana trditev, da naj bi tožeča stranka grozila svojemu stricu P. H. V samem članku je bilo objavljeno tudi nasprotno zatrjevanje tožnika, da sam ni nikomur grozil. Članek se torej ni omejeval na enostranski prikaz in je bil v tem oziru v skladu s 3. točko Kodeksa novinarjev Republike Slovenije. Očitek, da ni bil, je bil žaljiv. Kaj je glede groženj kasneje, že po objavi članka, trdil P. H., pa je v tem primeru nepomembno – objava je bila zavrnjena zaradi žaljivosti popravka do novinarja.

16.Žaljiva je bila predpostavljanje tožeče stranke (v 1. odstavku popravka), da si novinar ni ogledal stanja, saj iz članka, takšnega kot je bil objavljen, tega ni mogoče sklepati. Prav tako je bila očitna žaljiva vrednostna ocena v 10. odstavku popravka, v katerem se očita oprava novinarskega dela „izven vseh profesionalnih standardov, ki bi se jih morali držati tudi novinarji S.. Da si je novinar prizadeval pridobiti informacije z več strani, je razvidno iz samega članka. Da je pri tem ravnal izven vseh profesionalnih standardov, pa iz samega članka ni mogoče sklepati.

17.Pritožbeno sodišče še dodaja, da je bila žaljiva tudi trditev v 7. odstavku popravka, da bi „novinar najprej moral zapisati, da je prispevek pripravil na podlagi naročila in informacije R. P., direktorja družbe P. d.o.o. ...“. Predpostavljati, da je novinar po naročilu sestavil članek, brez vsakih dokazov za to, pač pomeni očitek, da novinarjevo ravnanje ni bilo neodvisno. Prav neodvisnost novinarstva je eden njegovih najpomembnejših postulatov in hkrati razlogov za njegov obstoj. Predpostavljati nasprotno v konkretnem primeru, brez vsakršne navedbe dokazov za pravilnost takšne trditve, je žaljivo.

18.Pritožbeno sodišče odgovarja še na očitek tožeče stranka, da se del obrazložitve prvostopenjskega sodišča nanaša na satisfakcijo in da ne razume stališča prvostopenjskega sodišča, da z objavo popravka ne sme priti do nove škode. Obrazložitev res govori o satisfakciji, in sicer na dveh mestih (obakrat na str. 10 prvostopenjske sodbe). Kontekst je jasen: namen objave popravka ni dati zadoščenje (satisfakcijo) za škodo zaradi domnevno neresničnih trditev o dejstvih, temveč je omogočiti objektivizacijo opisa nekega dogajanja ali stanja. Da pa pravica do popravka ne sme voditi do nastanka nove škode zaradi žalitev, ki bi jih storil upravičenec do popravka, izhaja iz odločbe VS RS, opr. št. II Ips 536/2004. Prvostopenjsko sodišče je misel navedene odločbe povzelo pravilno, z njo pa se izrecno strinja tudi pritožbeno sodišče.

19.Ker nosilni razlog prvostopenjske sodbe ni bila dolžina popravka, in velja isto tudi za pritožbeno sodbo, pritožbeno sodišče ni posebej odgovarjalo na pritožbene razloge v zvezi z dolžino popravka.

20.Tožeča stranka je vložila pritožbo tudi zaradi odločitve prvostopenjskega sodišča o stroških predhodnega postopka. V tem postopku je prvostopenjsko sodišče zavrglo tožbo, višje sodišče pa je zavrnilo pritožbo zoper takšno odločitev. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je razveljavilo obe odločbi in je zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V tem predhodnem postopku je bilo torej odločeno le o dopustnosti vsebinskega odločanja o tožbi in je v njem tožeča stranka uspela. Ne glede na to pa velja v pravdnem postopku načelo, da nosi stroške postopka tista stranka, ki v celotni pravdi ne uspe (1. odstavek 154. člena ZPP). To pa je bila tožeča stranka. Zato je odločitev prvostopenjskega sodišča glede stroškov postopka pravilna.

21.Pritožba je torej neutemeljena. Višje sodišče jo je zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na temelju 1. odstavka 351. in na temelju 353. člena ZPP.

22.Tožeča stranka bo morala nositi tudi stroške pritožbenega postopka. Povrnitev pritožbenih stroškov lahko zahteva le stranka, ki v pravdi uspe (1. odstavek 154. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov.