VSL sodba II Cp 3229/2011

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana odločba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka po spremembi glasi:
„Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 51085 z dne 15. 04. 2010 ostane glede tožene stranke S. R. v 1. točki izreka v veljavi za 2.459,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 03. 2010 do plačila ter v 3. točki izreka za 46,00 EUR izvršilnih stroškov.
Isti sklep o izvršbi se v 1. točki izreka glede tožene stranke S. R. izreka razveljavi za 114,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 03. 2010 do plačila in se v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrne ter v 3. točki izreka za 8,35 EUR izvršilnih stroškov.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (2. točka izreka) izpodbijana odločba potrdi.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh povrniti 22,30 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 51085/2010 z dne 15. 04. 2010 ostane v celoti v veljavi v 1. in 3. točki izreka, in sicer za znesek 2.574,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 03. 2010 do plačila in za izvršilne stroške v višini 54,35 EUR, kar je dolžna tožena stranka plačati v roku 15 dni skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 07. 06. 2010 do plačila. Sodišče prve stopnje je toženi stranki še naložilo, da mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti stroške pravdnega postopka v višini 527,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka in navedla, da tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi ni izkazala, da bi imela kakršnokoli terjatev do S. P., s.p., saj ni predlagala nobenega dokaza niti podala nobenih trditev. Tožena stranka sklepa, da je tudi tožečo stranko sodišče prve stopnje izrecno pozvalo na dopolnitev tožbe, dokazi predloženi naknadno pa se glede na določbo 286.a/5 člena ZPP ne morejo upoštevati. Sodišče je bistveno kršilo ZPP tudi v delu, ko ni štelo za dokazanih trditev tožene stranke, ki je v ugovoru zoper sklep o izvršbi, v zatrjevala, da menica ni bila pravočasno predložena v plačilo, da je terjatev zastarala, da menica ni bila protestirana in da je prejudicirana. Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi navedla trditve le v zvezi s pravočasnostjo predložitve menice, o drugih ugovornih trditvah pa se ni izrekla, zato bi moralo sodišče uporabiti določbo 214. člena ZPP in šteti trditve tožene stranke za resnične, saj niso bile prerekane. Sodišče je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb ZPP, ker je obravnavalo zahtevek tožeče stranke, četudi ga je ta umaknila. Sodišče je dejansko odločalo o zahtevku, o katerem je že bilo odločeno s sklepom o ustavitvi in gre za absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 12. točke 339. člena ZPP. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka so bile storjene tudi s tem, ko je sodišče zavrnilo dokazne predloge z zaslišanjem S. P. in M. G.. Sodišče je navedlo, da S. P. ni zaslišalo zato, ker izvedba tega dokaza ni bila mogoča. Navedeno ne drži, ker ZPP omogoča prisilni privod priče. Sodišče na eni strani trdi, da dokaz ni mogoč, na drugi strani pa, da dokaz ni potreben in gre za absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 14. točke 339/II člena ZPP. Sodišče je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem M. G. iz S. banke. Dopis o zavrnitvi menice z dne 29. 03. 2010 ni podpisan ne žigosan, zato je tožena stranka utemeljeno zahtevala zaslišanje M. G.. Dokazna ocena sodišča temeljni na listini, ki nima dokazne vrednosti. Zmotni so tudi zaključki, da menični ugovori tožene stranke niso utemeljeni. Remitent je v menici označen nepravilno, sodišče sicer navaja, da ne gre za tolikšno pomanjkljivost, ki bi terjala zavrnitev zahtevka in se pri tem sklicuje na sodno prakso, ki pa je ne obrazloži. Utemeljeni so bili tudi ugovori tožene stranke v zvezi s plačilnim krajem. V menici kraj plačila ni bil označen, zato je treba zahtevek zoper toženo stranko kot neutemeljen zavrniti. Menica glede kraja plačila ni izpolnjena pravilno. Menica bi morala biti izpolnjena v V. in ne v L.. Posledično tožeča stranka ni pravočasno predložila plačilo menice v dogovorjenem kraju, nepravočasna predložitev menice pa pomeni izgubo pravic po 37. členu Zakona o menici. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo določbe materialnega prava v zvezi z izpolnitvijo menice, v delu, ki se tiče dneva izdaje, zapadlosti menične obveznosti in višine menične obveznosti. Tožeča stranka je menico izpolnila tako, da je navedla, da je datum izdaje 15. 02. 2008, datum zapadlosti 29. 03. 2010, za terjatve v višini 2.574,65 EUR. Iz izpolnjene menice izhaja, da je na dan 15. 02. 2008 znašala terjatev tožeče stranke do tožene v znesku 2.574,65 EUR, da pa je terjatev zapadla 29. 03. 2010. 15. 02. 2008 gotovo ni obstajala terjatev tožeče stranke do tožene v tej višini. Terjatev v višini 2.574,65 EUR je nastala leta 2009, menica je bila izpolnjena leta 2010, izpolnjena pa z datumom 15. 02. 2008. Menica tako ni izpolnjena v skladu z menično izjavo, da se lahko izpolni za zapadle in neplačane obveznosti. V skladu s 1. členom ZM mora, ko se menica izpolnjuje oziroma ko se označi, da se izpolnjuje, obstajati nepogojni nalog za plačilo zneska. Nepravilno je ugotovljena tudi višina domnevnega dolga, saj tožeča stranka ni predložila listine št. 176911 in tako ni izkazala terjatve v višini 114,89 EUR. Zmotna je tudi odločitev o izvršilnih stroških, saj je tožena stranka že v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla, da tožeča stranka ni izkazala obstoja administrativnih stroškov. Sodišče v sodbi sploh ni obravnavalo ugovora tožene stranke, ampak je stroškom izvršbe v celoti ugodilo, četudi niso izkazani. Nepravilno je ugotovljen tudi uspeh tožene stranke v postopku, saj je bil zoper njo vložen predlog za izvršbo za znesek 5.149,30 EUR, sodišče pa je odločilo le o znesku 2.574,85 EUR in ne drži, da tožena stranka ni uspela, pač je uspela s 50%. Sodišče bi moralo uporabiti drugi odstavek 154. člena ZPP.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP).

O bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka

6Tožena stranka se neutemeljeno zavzema za uporabo določbe petega odstavka 286. a člena ZPP, ki določa, da se vloge in listine, posredovane na poziv sodišča iz prvega in drugega odstavka istega člena, ki se predložijo po poteku roka, ki ga je določilo sodišče, in vloge, ki so predložene v nasprotju s četrtim odstavkom istega člena, upoštevajo le, če jih stranka predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti, ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Tožena stranka namreč neutemeljeno sklepa, da je tudi tožeča stranka prejela poziv z dne 10. 12. 2010 (list. št. 47) z opozorilom v skladu z 286.a členom ZPP. Iz samega poziva in odredbe za vročitev namreč izhaja, da je bil vročen le toženi stranki. Posledic iz petega odstavka 286.a člena ZPP torej v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje šteti za dokazane trditve tožene stranke v njenem ugovoru, ker jih tožeča stranka ni v celoti prerekala oziroma šteti za priznane tiste trditve, ki niso bile prerekane (214. člen ZPP). Tožeča stranka je namreč navedbe tožene stranke iz ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine glede na prej povedano pravočasno prerekala v nadaljnjih pripravljalnih vlogah.

7Tudi zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje z izpodbijano ni odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno. Tožeča stranka je res z vlogo z dne 28. 04. 2010 (list. št. 21) umaknila izvršbo za znesek 2.574,65 EUR, sodišče prve stopnje pa je dne 02. 03. 2011 izdalo sklep o delni ustavitvi postopka (sklep na red. št. 31), vendar iz procesnega gradiva v spisu jasno izhaja, da se ne umik ne delna ustavitev ne nanašata na terjatev tožeče stranke do tožene stranke kot poroka, ampak za terjatev do glavnega dolžnika S. P., ki zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni vložil ugovora in tudi ni bil stranka tega pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je tudi v izreku izpodbijane odločbe vzdržalo sklep o izvršbi v 1. točki v veljavi le glede obveznosti tožene stranke, o kateri še ni bilo pravnomočno odločeno.

8Glede zatrjevane procesne kršitve zaradi zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem S. P. in M. G. (kar predstavlja smiselno uveljavljano bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) višje sodišče ugotavlja, da tudi ta kršitev ni podana. Tožena stranka je med postopkom trdila le, da iz listin ni razvidno, da bi S. P. blago sploh prejel, vendar tega dejstva ni izrecno zanikala oziroma trdila, da blaga ni prejel ali drugače povedano, tožena stranka le ugiba, ali je dejstvo prevzema naročenega blaga sploh sporno. Dejstva v zvezi s prevzemom blaga bi bila torej v postopek uvedena šele z izpovedbo priče, kar pa predstavlja nedovoljen informativen dokaz. Zaslišanje priče S. P. že zato pa tudi glede na ostale izvedene dokaze tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo potrebno. Glede zaslišanja priče M. G. pa višje sodišče ugotavlja, da na dopisu o zavrnitvi menice z dne 29. 03. 2010 res ni njenega podpisa, je pa jasno razviden njen podpis na menici na prilogi A1 ob tekstu „menica ni bila vnovčena“ in datumu 29. 03. 2010, zato tudi zaslišanje te priče ni bilo potrebno.

O meničnih ugovorih

9Tudi po oceni višjega sodišča označba remitenta „M. d.d.“ z označbo „M., d.d.“, nima za posledico izgub pravic imetnika pravice proti meničnemu zavezancu. Vejica za besedo „M.“ ne more vzbuditi nobenega dvoma o identiteti remitenta in kljub strogim obličnostnim pravilom meničnega prava na veljavnost menice nima nobenega vpliva.

10V zvezi s spornim plačilnim krajem višje sodišče najprej pritrjuje pritožniku, da je kraj plačila obvezna sestavina menice, vendar pritožnik zmotno meni, da kraj plačila ni bil označen, o čemer je sodišče prve stopnje navedlo zadostne razloge, na katere se višje sodišče v izogib ponavljanju sklicuje in še dodaja, da je tako na pooblastilu za izpolnitev menice kot na menici naveden isti TRR tožene stranke pri S. banki d.d.. Neprepričljivo je zato stališče tožene stranke, da je navedba „L.“ na menici le sedež domiciliata, ne pa tudi označba kraja plačila. Nenazadnje gre za isti TRR tožene stranke oziroma trasanta, zato dejstvo, da je na pooblastilu za izpolnitev menice (priloga A3) navedeno „S. banka - V.“ ne more pomeniti, da tožeča stranka menice ni predložila pravočasno v plačilo v dogovorjenem kraju in s tem izgubila pravice iz menice.

11Glede pritožbenih trditev, da je menica izpolnjena za obveznosti, ki še niso zapadle, pa višje ugotavlja, da je treba datum 15. 02. 2008 razumeti kot datum izdaje bianco menice s pooblastilom za izpolnitev, kot dospelost plačila pa je jasno označen datum 29. 03. 2010. Zmotno je zato stališče pritožbe, da bi morala terjatev obstajati že 15. 02. 2008, torej na dan izdaje menice in izpolnitve pooblastila za izpolnitev. Pri bianco menici je običajno, da sestavine (tudi menična vsota) niso navedene in jih menični upnik izpolni na podlagi sporazuma (pooblastila za izpolnitev). Bianco menica šele z izpolnitvijo postane prava menica, zato tudi šele z izpolnitvijo lahko vsebuje nepogojni nalog za plačilo v skladu s 1. členom Zakona o menici. Ni torej pomembno, da se 15. 02. 2008 še ni vedelo ali bo terjatev sploh nastala in v kakšni višini, kot to zmotno meni pritožnica.

O višini terjatve

12Pritožba pa utemeljeno opozarja, da tožeča stranka v spis ni predložila računa 176911 (114,89 EUR) in tako v tem delu ni dokazala višine terjatve, ki jo je tožena stranka prerekala zato je višje sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano odločbo ustrezno spremenilo. Neutemeljeno pa pritožnica očita sodišču prve stopnje, da je štelo, da je terjatev tožeče stranke izkazana z obračunom obresti št. 2010/1013, saj se je sklicevalo tudi račune in dobavnice. Utemeljene so še pritožbene navedbe o izvršilnih stroških, saj sodišče prve stopnje res ni obravnavalo ugovornih trditev v zvezi z višino odmerjenih stroškov v sklepu o izvršbi. Višje sodišče pritrjuje pritožnici, da tožeča stranka v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine ni izkazala zatrjevane višine administrativnih stroškov, zato je tudi v tem delu pritožbi ugodilo in sklep o izvršbi v 3. točki izreka v ustreznem obsegu (8,35 EUR) razveljavilo.

13Višje sodišče v odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje ni posegalo, ker šteje, da tožeča stranka ni uspela le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka (4,46%), pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški (tretji odstavek 154. člena ZPP). Pritožbena navedba, da so stroški napačno odmerjeni, ker naj bi tožena stranka uspela s 50% zahtevka, je iz razlogov, navedenih v točki 7 obrazložitve, neutemeljena. Toženi stranki pa je glede na uspeh s pritožbo priznalo sorazmeren del pritožbenih postopkov (4,46%), ki jih je tožena stranka priglasila v skupni višini 449,92 EUR (196,80 EUR za pritožbeni postopek, pavšalni znesek 20,00 EUR, fotokopije in tisk dokumentacije 4,80 EUR, 20% DDV in 234,00 EUR) sodne takse, kar znaša 22,30 EUR (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. členom ZPP).