VSRS Sklep VIII Ips 208/2011

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 26. 11. 2009 in odločilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 4. 2008 še traja. Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo in ji za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo obračuna bruto plačo v višini, ki bi jo prejela, če bi delala, plača predpisane dajatve in ji izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od osemnajstega v mesecu za pretekli mesec. Naložilo ji je tudi vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Presodilo je, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz osebnih razlogov in sicer zaradi predhodne odsotnosti z dela zaradi bolezni, s čimer je kršila prepoved diskriminacije iz 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji).

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z razlogi sodišča prve stopnje, da tožena stranka v skladu z dokaznim bremenom ni dokazala nepotrebnosti dela tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in da je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz diskriminatornih razlogov, saj ji ni zagotovila enakega obravnavanja glede na njeno zdravstveno stanje.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje pravočasno revizijo vlaga tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je dokazala utemeljen poslovni razlog in tudi stališče sodišča prve stopnje je bilo takšno. Na sedmi strani obrazložitve sodišče prve stopnje namreč navaja, da v točnost podatkov o finančnem prestrukturiranju in finančnem položaju tožene stranke ne dvomi. V nasprotju s tem zaključkom pa je sodišče druge stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala nepotrebnosti dela tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da je dejansko stanje glede odločilnega dejstva ugotovilo drugače, kot sodišče prve stopnje, kljub temu, da ni opravilo glavne obravnave. S tem je bistveno kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), ki se nanašajo na načelo kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Nadalje navaja, da sta nižji sodišči do zaključka, da naj bi tožena stranka prav tožnici odpovedala pogodbe o zaposlitvi zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni, prišli brez vestne in skrbne dokazne ocene, kar ima za posledico kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Že v pritožbi je tožena stranka grajala ravnanje sodišča prve stopnje, ki bi moralo navesti argumente za odločitev in te argumente primerjati med seboj, vendar tega ni storilo. V sicer obsežni obrazložitvi je večinoma le povzelo navedbe strank in prič ter materialnopravne predpise, manjka pa bistveni element vsake sodne odločbe - dokazna ocena. V sodbi sodišča prve stopnje, nato pa tudi v sodbi sodišča druge stopnje, ni najti niti enega razloga o odločilnih dejstvih, ki jih je zatrjevala tožena stranka, ko se je branila pred očitkom diskriminacije, zato izpodbijanih sodb ni mogoče preizkusiti. Niti sodišče prve stopnje, niti sodišče druge stopnje nista navedli, na katerih dejstvih pravzaprav gradita zaključek, da je bila odpoved tožnici podana iz diskriminatornih razlogov. Sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj verjame enim pričam in drugim ne, oziroma eni ali drugi stranki. Zaključilo je le, da je na podlagi izvedenega dokaznega postopka in ocene izvedenih dokazov prepričano, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi osebnih okoliščin. Na deveti strani sodbe sodišča prve stopnje je navedeno, da se je pri odločitvi oprlo na izpovedbo tožeče stranke (v glavnem na njeno izpovedbo iz pričevanja v drugem sodnem postopku – Pd 136/2009) in tistih prič tožničinih sodelavk, ki jim je bila ravno tako odpovedana pogodba o zaposlitvi in ki so bile vse tudi zaslišane v zadevi Pd 136/2009. Sodišče šteje izpovedbe teh prič za skladne, vendar pa revidentka poudarja, da so bile skladne tudi izpovedi prič, ki so bile zaslišane na predlog tožene stranke. Poleg tega so bile podprte z listinskimi dokazi. Sodišči tudi napačno navajata, da je bil M. T. v času razgovorov z delavkami direktor tožene stranke. Razgovorov z delavkami ni opravljal kot direktor tožene stranke (s tožnico razgovora sploh ni opravil). Nobeno od sodišč tudi izrecno ne zaključi, da je tožena stranka odločitev o sporni odpovedi pogodbe o zaposlitvi sprejela po nasvetu M. T.. Direktorica je bila E. V., ki je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišči se sklicujeta tudi na vsebino odločbe Inšpektorata za delo, pri čemer pa nobeno od njih ne pojasni, v čem ima ta odločba dokazno vrednost. Jasno je, da mora sodišče samo izvesti dokazni postopek in da nepravnomočna odločba Inšpektorata za delo ne more biti podlaga za odločitev sodišča v tem postopku. Tožena stranka je želela dokazati, da njena odločitev ni bila posledica diskriminacije. Od 1.180 zaposlenih je bilo mesečno vsaj 20% v bolniškem staležu, to je približno 236 delavcev, nekateri so bili tudi v daljših bolniških staležih, kot tožnica, pa jim pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana. Pri takem številu zaposlenih gre za situacijo, ko praktično vsi delavci kdaj koristijo bolniški stalež, zato bi bilo nemogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi delavcu, ki nikoli ne bi bil v odsoten zaradi bolezni. Odpoved so dobili tudi delavci, ki v letih 2008 in 2009 niso bili v bolniškem staležu. Vse to je tožena stranka dokazovala z osmimi fascikli podatkov o bolniških staležih, vendar sodišče prve stopnje dokaza ni izvedlo, razloga za to pa ni pojasnilo. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Sodišči nadalje tudi nista upoštevali, da tožnici ni bila odpovedana pogodba o zaposlitvi le iz poslovnega razloga, temveč tudi zaradi invalidnosti, kar iz vsebine dokumentacije v spisu jasno izhaja. Zaradi omejitev pri delu tožnice ni bilo mogoče prerazporediti na drugo delovno mesto, zato ji je tožena stranka odredila čakanje na delo. Tožničinega dela ni več, tožnica za drugo delo zaradi zdravstvenih omejitev ni sposobna, zato ji dela ni mogoče zagotoviti. Izpodbijane sodbe zato niti ni mogoče izvršiti. Tega sodišče ni upoštevalo in tožnice ni pozvalo, da postavi eventualni zahtevek po 118. členu ZDR. Glede na vse navedeno revidentka predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodbe sodišča druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Revizija je utemeljena.

5Na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6Revizija utemeljeno očita sodišču druge stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je glede odločilnega dejstva, ali je obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, dejansko stanje ugotovilo drugače, kot sodišče prve stopnje, kljub temu, da ni opravilo glavne obravnave. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da tožena stranka ni dokazala obstoja utemeljenega poslovnega razloga in da je tako ugotovilo sodišče prve stopnje. Vendar sodišče prve stopnje tega ni ugotovilo. V prvem odstavku na sedmi strani navaja, da „iz poročila tožene stranke o ukrepih finančnega prestrukturiranja z dne 7. 7. 2009 izhajajo opis finančnega položaja tožene stranke, analiza vzrokov za nastanek insolventnosti in mnenje vodstva tožene stranke. Iz tega poročila izhaja del navedb tožene stranke iz odgovorov na tožbe, o točnosti predložnih podatkov pa sodišče ne dvomi“. Do kakšne dejanske ugotovitve je prišlo na podlagi podatkov, v „katerih točnost ne dvomi“, sodišče ni obrazložilo. V sodbi sodišča prve stopnje tako ni odgovora na vprašanje, ali je pri toženi stranki obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, oziroma ali je postalo delo tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi nepotrebno. Ker je sodišče druge stopnje navedeno dejstvo ugotovilo, ne da bi opravilo obravnavo, kot to določa 347. člen ZPP, je kršilo to zakonsko določbo, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, ter posledično zagrešilo bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

7Utemeljen je tudi očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero je tožena stranka opozarjala že v pritožbi. Sodišče druge stopnje je očitek zavrnilo z navedbo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba, oziroma na katere bi bilo dolžno paziti po uradni dolžnosti. S tem je tudi samo zagrešilo isto bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Revizija utemeljeno navaja, da v sicer obsežni obrazložitvi, ki pa večinoma le povzema navedbe pravdnih strank, prič in materialnopravne predpise, manjka bistveni element vsake sodne odločbe in sicer ocena izvedenih dokazov ter opredelitev sodišča do odločilnih zatrjevanih dejstev. Po tem, ko je sodišče prve stopnje obsežno povzelo izpovedi v postopku zaslišanih prič, nekatere izpovedi pa je povzelo kar iz zadeve Pd 136/2009, in predstavilo obsežno pravno podlago, je enostavno zaključilo, da je kljub navedbam tožene stranke o zmanjševanju naročil in prihodkov družbe, ki imajo za posledico zmanjševanje števila zaposlenih prepričano, da je tožena stranka tožeči stranki odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi osebnih okoliščin. Navedlo je, da ni imelo razloga, da ne bi verjelo skladnim izpovedim tožnice in prič iz zadeve Pd 136/2009, pri čemer ni pojasnilo, kaj v tej skladni izpovedi je sodišče prepričalo v obstoj diskriminatornega razloga. Ob tem tudi ni obrazložilo, zakaj enako skladnim izpovedim prič, ki so izpovedovale o obstoju poslovnega razloga, ne verjame oziroma zakaj ga te (tudi) skladne izpovedi niso prepričale. Razlogov o odločilnem dejstvu, to je o tem, da je tožena stranka tožnico neenakopravno obravnavala oziroma kršila prepoved diskriminacije, sodba sodišča prve stopnje nima. Taka sodba je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Do ostalih revizijskih navedb se zaradi tega ne opredeljuje.

9V ponovljenem postopku bo moralo sodišče (brez nepotrebnega ponavljanja nepomembnih delov izpovedi zaslišanih prič) obrazložiti, kakšno dejansko stanje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, predvsem pa ugotoviti, ali je pri toženi stranki v spornem obdobju obstajal utemeljen poslovni razlog. Če ni obstajal, je odveč razglabljanje o drugih razlogih za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Če je obstajal, pa mora sodišče prve stopnje ugotoviti, zakaj je na podlagi obstoječega poslovnega razloga odpoved prejela prav tožnica (če bo ugotovilo, da je bil razlog diskriminatoren, mora obrazložiti tudi zakaj je bil diskriminatoren ter ali, kako in v primerjavi s kom je bila tožnica neenako obravnavana).

10Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).