VSRS Sodba XI Ips 31403/2012-266

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Senat Okrožnega sodišča v Novem mestu je s sklepom z dne 13. 7. 2012 iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženi L. L. podaljšal pripor po vloženi obtožnici zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 19. 7. 2012 pritožbo obdolženkinih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno.

2Obdolženkini zagovorniki so zoper navedeni pravnomočni sklep dne 2. 8. 2012 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo v uvodu, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve navajajo, da se višje sodišče v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do pritožbene navedbe, da je obdolženka v skladu s 195. členom ZKP na naroku dne 9. 7. 2012 dala obljubo, da se bo na vabila sodišča odzivala, kar da predstavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pripor zoper obdolženko odpravi.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti posredovalo v odgovor Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornikov obdolžene L. L., podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 10. 8. 2012, predlagala zavrnitev zahteve. Meni, da ne drži trditev zahteve, da je višje sodišče prezrlo obljubo obdolženke, saj se je v sklepu izrecno opredelilo, da obdolženci niso izkazali, da bi se na vabila sodišča odzvali, kar pomeni, da sodišče obdolženkino obljubo dano na naroku 9. 7. 2012 ni štelo za relevantno.

4Z odgovorom vrhovne državne tožilke so bili obdolženka ter njeni zagovorniki seznanjeni. Slednji so se o njem dne 10. 8. 2012 izjavili ter poudarili, da vztrajajo pri vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti.

B-1.

5Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:

da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe;

da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso pravilno ali v celoti ugotovljena;

da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

B-2.

6Zahteva za varstvo zakonitosti izpodbijanemu sklepu pritožbenega sodišča očita, da se sodišče v njem ni opredelilo do pritožbene navedbe, da je obdolženka na naroku dne 9. 7. 2012 dala obljubo v smislu 195. člena ZKP. Trdijo, da je višje sodišče prezrlo, da je obdolženkina obramba v pritožbi izkazala, da se bo obdolženka odzivala na vabila sodišča, kar da predstavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Obdolženkini zagovorniki s takšnimi trditvami po vsebini ne uveljavljajo zatrjevane absolutne bistvene kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč nakazujejo na kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP(1).

7Iz podatkov spisa izhaja, da je preiskovalni sodnik na naroku dne 9. 7. 2012, ko je obdolženkina zagovornica predlagala odpravo pripora, na predlog obdolženkine zagovornice obdolžence vprašal, ali obljubijo, da se bodo v primeru odprave pripora odzvali na vabila sodišča. Obdolženci so na zastavljeno vprašanje odgovorili pritrdilno ter izjavili oziroma obljubili, da se bodo na vabila sodišča odzvali (listovne številke od 312 do 314 spisa). Iz podatkov spisa predloženega Vrhovnemu sodišču ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje o predlogu za odpravo pripora odločilo.

8Navedene izjave obdolženke po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče šteti kot predlog za izrek omejevalnega ukrepa po prvem odstavku 195. člena ZKP, v skladu s katerim sme sodišče zahtevati, če se je bati, da se bo obdolženec med postopkom skril ali odšel neznano kam ali v tujino, od njega zavezo, da se ne bo skrival oziroma da ne bo brez dovoljenja sodišča zapustil svojega prebivališča oziroma bivališča. V obravnavanem primeru obdolženka ni obljubila, da se ne bo skrivala oziroma, da ne bo brez dovoljenja zapustila svojega prebivališča oziroma bivališča, temveč je pred preiskovalnim sodnikom zgolj izjavila, da se bo odzivala na vabila sodišča.

9Glede opredelitve do pritožbenih navedb (člen 395/1 ZKP) je Vrhovno sodišče že večkrat zavzelo stališče(2), da ni nujno, da se pritožbeno sodišče izrecno opredeli do vseh pritožbenih navedb, zlasti tistih, ki za odločitev v zadevi niso bistvene oziroma da standardu obrazloženosti drugostopenjske odločbe zadosti tudi v primeru, če iz obrazložitve izhaja, da se je s pritožbenimi očitki seznanilo oziroma da jih ni prezrlo.

10V pritožbi, vloženi zoper sklep senata o podaljšanju pripora (na listovni številki 395 spisa), so obdolženkini zagovorniki navajali, da je že obljuba obdolžencev v smislu 195. člena ZKP, ki so jo obdolženci podali na naroku dne 9. 7. 2012 zadostna garancija, da se bodo odzvali vabilom sodišča, zato da ni podan priporni razlog begosumnosti iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP.

11Upoštevaje, da navedena izjava obdolženke ne predstavlja obljube obdolženca, da ne bo zapustil prebivališča, podane skladno s prvim odstavkom 195. člena ZKP, se pritožbeno sodišče do te pritožbene navedbe ni bilo dolžno izrecno opredeliti, zato tudi ni mogoče pritrditi vložnikom zahteve, da je v izpodbijanem sklepu pritožbenega sodišča podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena oziroma prvega odstavka 395. člena ZKP.

12Prav tako ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbene navedbe, da se bo obdolženka odzivala vabilom sodišča. Višje sodišče je (5. točka na 3. strani sklepa) navedlo okoliščine (da je bila obdolženka v Sloveniji le v tranzitu, da jo na Republiko Slovenijo nič ne veže, da ima sorodnike na Kosovu ter da je za očitano ji kaznivo dejanje zagrožena kazen do pet let zapora), ki utemeljujejo zaključek, da bi obdolženka, če bi ostala na prostosti, pobegnila in se tako izognila kazenskemu postopku. Sodišče se je nato v nadaljevanju obrazložitve sklepa izrecno opredelilo do pritožbene navedbe obdolženkinih zagovornikov, da bi bilo mogoče obdolženkino prisotnost zagotoviti z izdajo naloga za prijetje in predajo, če se vabilom sodišča ne bi odzvala, kar po presoji sodišča ne more izpodbiti zaključkov o obstoju pripornega razloga begosumnosti.

13Vložniki zahteve z navedbami, da obdolženka izkazuje veliko zainteresiranost za postopek, da je predlagala pregled posnetkov varnostnih kamer, ki da bodo dokazali njeno nedolžnost ter da je sodišče svojo odločitev utemeljilo zgolj na višini zagrožene kazni, ne uveljavljajo nobene kršitve zakona, temveč izražajo nestrinjanje z razlogi izpodbijanega pravnomočnega sklepa ter uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

14Kršitve zakona, na katere se sklicujejo osumljenkini zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP) zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

15Če bo za obdolženko nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

----

Op. št. (1): Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 203/96 z dne 26. 8. 1998.

Op. št. (2): Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča XI Ips 16880/2011 z dne 5. 5. 2011 ter XI Ips 59519/2011-134 z dne 5. 1. 2012.