VDSS sodba Pdp 360/2012, enako Pdp 369/2012, Pdp 370/2012

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana zamudna sodba v točki I izreka delno spremni tako, da se v tem delu glasi:
„Toženec je dolžan tožniku iz naslova regresa za letni dopust obračunati:
- za leto 2009 bruto znesek 735,00 EUR, od tega zneska odvesti davek in tožniku izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 do plačila;
- za leto 2010 bruto znesek 735,00 EUR, od tega zneska odvesti davek in tožniku izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 do plačila;
- za leto 2011 bruto znesek 735,00 EUR, od tega zneska odvesti davek in tožniku izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2011 do plačila;
vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.
Kar zahteva tožnik več ali drugače, to je plačilo po višini opredeljenih neto zneskov regresa za letni dopust (vsakič po 606,35 EUR) se zavrne.“

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožniku iz naslova regresa za letni dopust za leta 2009, 2010 in 2011 obračuna bruto znesek 735,00 EUR (za vsako leto), od tega zneska odvede davek in plača pripadajoče neto zneske v višini 606,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. tistega leta, na katero se posamezni regres nanaša (točka I izreka). Tožencu je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 159,72 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako določene zapadlosti dalje do plačila (točka II izreka).

Zoper takšno zamudno sodbo se pritožuje toženec. Navaja, da na tožbo ni odgovoril, ker je z zaposlenimi sklenil dogovor in so mu delavci obljubili, da bodo tožbe umaknili. Toženec se je z delavci dogovoril, da bo odstopil od zahtevkov za povrnitev velike materialne škode, ki so jo delavci povzročili na dveh objektih zaradi velike malomarnosti. Na teh objektih so delali praktično vsi zaposleni, konkretne posamične odgovornosti pa se ni dalo ugotoviti, saj je šlo za verigo strokovno monterskih napak oz. za nespoštovanje pravil stroke. Zaradi takšnega dogovora tožena stranka ni odgovorila na tožbo in tudi ne na ostale tožbe v istovrstnih sporih. Zaposleni so regres v letu 2008 dobili, v letu 2011 pa so zaposleni delali le do 31. 5. 2011, vendar to iz tožbe ni razvidno.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Vse pritožbene navedbe se dejansko nanašajo na uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa 2. odstavek 338. člena ZPP izrecno določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče ne more upoštevati pritožbenih navedb o dogovoru, ki naj bi ga toženec sklenil z zaposlenimi delavci, kakor tudi ne navedb o tem, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen le do 31. 5. 2011.

Toženec ni odgovoril na tožbo, ki mu je bila pravilno vročena v odgovor, zato je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da so izpolnjeni tudi preostali pogoji, ki jih določa 318. člen ZPP, zakonito izdalo izpodbijano zamudno sodbo. Prvi odstavek 318. člena ZPP namreč določa, da sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni naslednji pogoji:

- da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor;

- da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati;

- da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

- da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Tožnik s tožbo zahteva plačilo regresa za letni dopust za leta 2009, 2010 in 2011, kar je zahtevek, s katerim stranke lahko razpolagajo. Izpolnjen je tudi nadaljnji pogoj, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Tožnik v tožbi navaja, da je bil v spornem obdobju zaposlen pri toženi stranki, da je pri njej zaposlen še sedaj in da regresa za letni dopust za to obdobje ni prejel. Iz takšnih navedb pa izhaja vtoževana posledica, to je dolžnost plačila regresa za letni dopust. Izpolnjen je tudi zadnji od zahtevanih pogojev, to je, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik. Tožnik je tožbi priložil le opomin, ki ga je njegov pooblaščenec poslal tožencu pred vložitvijo tožbe. V tem opominu pa je tako kot v tožbi navedeno, da je tožnik zaposlen pri tožencu in da ni prejel regresa za letni dopust za leta 2009, 2010 in 2011.

Kadar tožena stranka ne odgovori na tožbo se šteje, da je res vse, kar je navedeno v tožbi. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje moralo šteti, da je res tudi to, da je tožnik še vedno zaposlen pri tožencu (tožba je bila vložena 8. 12. 2011) in posledično ni možno upoštevati toženčevega dokazovanja, da je tožniku delovno razmerje pri tožencu prenehalo 31. 5. 2011.

Domnevni dogovor, ki naj bi ga toženec sklenil z zaposlenimi delavci o tem, da toženec ne bo odgovarjal na tožbe, delavci pa bodo tožbe zoper toženca umaknili, ne more biti pravno upošteven razlog (gre za uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja), zaradi katerega zoper toženca sodišče prve stopnje ne bi smelo izdati zamudne sodbe, čeprav ta ni odgovoril na tožbo in so izpolnjeni vsi, v 1. odstavku 318. člena ZPP, navedeni pogoji za izdajo zamudne sodbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku dosodilo vtoževane zneske regresa za letni dopust. Za leti 2009 in 2010 je veljala kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo (Ur. l. RS, št. 18/2008), ki je v 45. členu določala, da regres za letni dopust v letih 2009 in 2010 znaša najmanj 735,00 EUR, kolikor tožnik tudi vtožuje. Za leto 2011 so veljale Spremembe in dopolnitve Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo (Ur. l. RS, št. 55/2010), ki v 5. členu določa, da regres za letni dopust za leto 2011 znaša najmanj 735,00 EUR, kolikor je sodišče prve stopnje tožniku tudi dosodilo.

Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku dosodilo tudi po višini opredeljene neto zneske regresa za letni dopust za sporno obdobje. Davčne obveznosti, od katerih je odvisna višina neto zneska regresa za letni dopust, se v skladu z 2. členom Zakona o dohodnini (Zdoh-2, Ur. l. RS, 117/2006 s spremembami) ugotavljajo po predpisih veljavnih na dan izplačila. Navedeno pomeni, da bo moral toženec od bruto zneskov regresa, ki so bili tožniku dosojeni, plačati dohodnino v višini, kakršna bo izhajala iz davčnih predpisov, ki bodo veljali na dan izplačila. Neto znesek regresa za letni dopust bo zato predstavljal tisti znesek, ki bo od dosojenega bruto zneska ostal po plačilu dohodnine, kakršna bo veljala v času dejanskega izplačila dosojenih zneskov.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano zamudno sodbo delno spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za plačilo po višini opredeljenih neto zneskov regresa za letni dopust. Na podlagi 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano zamudno sodbo, saj je ugotovilo, da niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).