2. člen ZDoh-2

Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi tega, ker je na drugo pravno osebo prešla dejavnost upravljanja večnamenskih dvoran, konkretno Dvorane A., katere upravljanje je bilo neposredno delovno naloga tožnikovega delovnega mesta (iz tega razloga je prišlo tudi do ukinitve tožnikovega delovnega mesta). Ker sprememba delodajalca ne predstavlja utemeljenega odpovednega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (90. člen ZDR-1), je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo obračunali davki oz. dohodnina (oz. davki in prispevki), tudi ni znano, kakšni bodo pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov - plače, odpravnine...), dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v denarnem znesku.

Skladno z ustaljeno sodno prakso velja, da se delodajalci ne morejo razbremeniti plačila zakonsko določenih prejemkov delavcev iz delovnega razmerja s trditvijo, da so se delavci tem pravicam odpovedali. Plača se prisodi delavcu v bruto znesku, od katerega je treba plačati davke in prispevke, delavcu pa mora delodajalec izplačati neto znesek glede na predpise, ki urejajo plačilo dohodnine in prispevkov. Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo na dan obračuna oziroma izplačila, torej ko nastane davčna obveznost, obračunali davki oziroma dohodnina (oziroma davki in prispevki pri dohodkih, od katerih se prispevki plačujejo), tudi ni znano, kakšni bodo natančno izračunani pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov), dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od ustreznih neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v nominalnem denarnem znesku. Ker sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, je pri

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo vtoževano plačo za obdobje junij 2010 do vključno december 2010 tako v bruto kot v neto zneskih. ZDavP v drugem odstavku 353. člena določa, da mora zavezanec za prispevke za socialno varnost iz tretjega odstavka 352. člena citiranega zakona predložiti obračun davčnih odtegljajev davčnemu organu in plačati prispevke za socialno varnost v roku, kot je določen za akontacijo dohodnine od dohodkov, od katerih se plačujejo prispevki za socialno varnost. V tem roku mora plačnik davka predložiti tudi davčnemu zavezancu podatke iz obračuna davčnih odtegljajev od dohodkov, od katerih se plačujejo prispevki za socialno varnost, o odtegnjenih in plačanih prispevkih za socialno varnost, kot tudi druge podatke, ki vplivajo na višino prispevkov za socialno varnost. ZPSV, ZPIZ-2 - 144. člen in drugi področni zakoni, ki se sklicujejo na ZPIZ-2 glede plačila vseh ostalih prispevkov, ki se plačujejo iz bruto plače, ter ZDoh-2 urejajo obračunavanje in plačevanje dohodnine ter stopnjo prispevkov. Davki in prispevki se obračunajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila po šestem odstavku 352. člen

Odločitev sodišča je materialno pravno nepravilna, ker je v izreku sodbe toženo stranko zavezalo k izplačilu skupnega neto zneska plač, ter ji naložilo, da na navedeni neto znesek obračuna in plača pripadajoče davke in prispevke. Delavcu ni mogoče prisoditi plač (ali nadomestil plače) v neto zneskih, ampak le v bruto zneskih.

Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo obračunali davki oz. dohodnina (oz. davki in prispevki), tudi ni znano, kakšni bodo natančno izračunani pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov – plače, odpravnine...), dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v denarnem znesku.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku dosodilo regres za sporno leto, plače za vtoževano obdobje in odpravnino v neto znesku ter toženi stranki naložilo, da od neto zneskov plač obračuna davke in prispevke. To je v nasprotju z 2. členom ZDoh-2 ter ZPSV. Delodajalec je dolžan plačati dohodnino in prispevke v višini, kot to izhaja iz davčnih predpisov, od bruto zneska plače in delavcu izplačati neto znesek, od katerega tečejo zakonske zamudne obresti.

Davčne obveznosti, od katerih je odvisna višina neto zneska plače oziroma nadomestila plače, regresa za letni dopust ter drugih prejemkov iz delovnega razmerja, se v skladu z 2. členom ZDoh-2 ugotavljajo po predpisih, veljavnih na dan izplačila. To pomeni, da bo morala tožena stranka od v izreku opredeljenih bruto zneskov plač oz. nadomestil plač ter regresa in odškodnine odvesti davke v višini, kot to izhaja iz predpisov, ki bodo veljali na dan izplačila. Neto zneski prejemkov bodo zato predstavljali tiste zneske, ki bodo od dosojenih bruto zneskov ostali po odvodu davkov in prispevkov (prispevki se od regresa za letni dopust, ki ne presega določene višine, po 5. odstavku 3. člena ZPSV, ne plačajo). Plačnik davka je dolžan za davčnega zavezanca izračunati, odtegniti in plačati davčni odtegljaj od prejemkov, od katerih se, v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčevanju, izračunava, odteguje in plačuje davčne odtegljaje. Davčni zavezanec je tožnik, plačnik davka pa je tožena stranka. Zato ni mogoče istočasno uveljavljati obračun bruto zneska in hkrati izplačilo neto zneska, opredeljenega po višini.

Tožena stranka ni izvedla postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbami ZDR-1, saj tožniku ni omogočila zagovora v razumnem roku (ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni) in tudi ni dokazala okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu zagovor ne onemogoči. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita. Davčne obveznosti, od katerih je odvisna višina neto zneska regresa za letni dopust, se v skladu z 2. členom ZDoh-2 ugotavljajo po predpisih, veljavnih na dan izplačila. Navedeno pomeni, da bo morala tožena stranka, od bruto zneskov regresa, ki so bili tožniku dosojeni, plačati dohodnino v višini, kakšna bo izhajala iz davčnih predpisov, ki bodo veljali na dan izplačila. Neto znesek regresa za letni dopust bo zato predstavljal tisti znesek, ki bo od dosojenega bruto zneska ostal, po plačilu dohodnine, kakšna bo veljala v času dejanskega izplačila dosojenih zneskov, zato ni mogoče neto zneska določiti v višini, v kolikor je po višini določen bruto znesek, od katerega se obračunajo davčne obveznosti.

Toženec bo moral od bruto zneska, ki je bil tožniku dosojen iz naslova plače, plačati dohodnino in prispevke v višini, kot bo izhajala iz davčnih predpisov, ki bodo veljali na dan izplačila. Neto znesek plačila plače za sporni mesec bo zato tisti znesek, ki bo od dosojenega bruto zneska ostal po plačilu akontacije dohodnine in prispevkov, po stopnji, kakršna bo veljala v času dejanskega izplačila dosojenega zneska.

Iz določb 131. in 161. člena ZDR izhaja, da delavec pridobi pravico do celotnega letnega dopusta, ko mu preteče čas nepretrganega delovnega razmerja, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev, in da mu mora biti regres izplačan najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. Iz določbe prvega odstavka 162. člena ZDR pa izhaja, da ima delavec pravico do izrabe 1/12 letnega dopusta za vsak mesec dela v posameznem koledarskem letu, če v koledarskem letu, v katerem je sklenil delovno razmerje, ni pridobil pravice do celotnega letnega dopusta, ali če mu preneha delovno razmerje pred potekom roka, po preteku katerega bi pridobil pravico do celotnega letnega dopusta, ali če mu delovno razmerje preneha pred 1. julijem. Tožnica ni upravičena do plačila po višini opredeljenih neto zneskov regresa za letni dopust. Davčne obveznosti, od katerih je odvisna višina neto zneska regresa za letni dopust, se v skladu z 2. členom ZDoh-2 ugotavljajo po predpisih, veljavnih na dan izplačila. To pomeni, da bo morala tožeča stranka od v izreku opredeljenih bruto zneskov regresa za letni dopust odvesti davke v višini, kot bodo izhajali iz predpisov, ki bodo veljali na dan izplačila. Neto znesek

Domnevni dogovor, ki naj bi ga toženec sklenil z zaposlenimi delavci, o tem, da toženec ne bo odgovarjal na tožbe, delavci pa bodo tožbe zoper toženca umaknili, ne more biti pravno upošteven pritožbeni razlog (gre za uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja), zaradi katerega bi bila zamudna sodba, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje ob izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka 318. člena ZPP, nezakonita ali nepravilna.

Domnevni dogovor, ki naj bi ga toženec sklenil z zaposlenimi delavci, o tem, da toženec ne bo odgovarjal na tožbe, delavci pa bodo tožbe zoper toženca umaknili, ne more biti pravno upošteven pritožbeni razlog (gre za uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja), zaradi katerega bi bila zamudna sodba, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje ob izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka 318. člena ZPP, nezakonita ali nepravilna.

Domnevni dogovor, ki naj bi ga toženec sklenil z zaposlenimi delavci, o tem, da toženec ne bo odgovarjal na tožbe, delavci pa bodo tožbe zoper toženca umaknili, ne more biti pravno upošteven pritožbeni razlog (gre za uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja), zaradi katerega bi bila zamudna sodba, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje ob izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka 318. člena ZPP, nezakonita ali nepravilna.

Sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je tožniku od sicer pravilno določenih bruto zneskih regresa za letni dopust dosodilo tudi nominalno določene neto zneske tega regresa. Davčne obveznosti, od katerih je odvisna višina neto zneska regresa, se ugotavljajo po predpisih, veljavnih na dan izplačila. To pomeni, da bo moral toženec od bruto zneskov regresa, ki so bili tožniku dosojeni, plačati dohodnino v višini, izračunani na podlagi davčnih predpisov, ki bodo veljali na dan izplačila. Neto znesek regresa za letni dopust bo zato predstavljal tisti znesek, ki bo od dosojenega bruto zneska ostal po plačilu dohodnine.

Domnevni dogovor, ki naj bi ga toženec sklenil z zaposlenimi delavci, o tem, da toženec ne bo odgovarjal na tožbe, delavci pa bodo tožbe zoper toženca umaknili, ne more biti pravno upošteven pritožbeni razlog (gre za uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja), zaradi katerega bi bila zamudna sodba, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje ob izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka 318. člena ZPP, nezakonita ali nepravilna.

Odmera dohodnine na način povprečenja je predvidena le v taksativno navedenih situacijah. Ker gre za izjemo od splošnega pravila o uporabi davčnih stopenj, naštetih primerov ni mogoče širiti na primerljive situacije, kakršna je obravnavana in ki se kot izplačilo rente, priznane zaradi delovne nezmožnosti oziroma prikrajšanja pri zaslužku ter izplačane na podlagi sodne odločbe za več preteklih let, sicer približuje situaciji iz 1. odstavka 120. člena ZDoh-2. Vendar pa za dohodek iz delovnega razmerja v smislu določb 37. člena ZDoh-2 v konkretnem primeru ne gre. Gre za rento in s tem za odškodnino, ki se izplačuje mesečno oziroma v dogovorjenih obrokih. To pomeni, da predpisani pogoji za povprečenje niso podani in da zato tožniku ugodnost iz tega naslova ni mogla biti priznana. Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, da je bila tožniku dohodnina odmerjena retroaktivno oziroma na podlagi zakona, ki v letu 1995, ko bi moral začeti prejemati rento, še ni bil sprejet in zato ni mogel veljati. Tožniku je bil namreč dohodek iz naslova zaostalih in tekočih obrokov rente izplačan v letu 2008. To pomeni, da mu je bila dohodnina utemeljeno odmerjena na podlagi takrat veljavnega zakona