UPRS sklep I U 1874/2011

Tožba se zavrže.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijanim sklepom ugotovil, da je odločba gradbenega inšpektorja št. 356.2-1287/92-6-KT z dne 12. 1. 1993 postala izvršljiva 30. 3. 1994 in dovolil njeno izvršbo (1. točka izreka izpodbijanega sklepa). Če inšpekcijski zavezanec A. d. o. o., v naknadnem roku do 1. 10. 2010 ne bo izpolnil odrejene obveznosti, bo izvršbo opravil pooblaščeni izvajalec (2. točka izreka izpodbijanega sklepa). S 3. točko izreka izpodbijanega sklepa je bilo odločeno, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa, s 4. točko pa, da bo o stroških izvršbe izdan poseben sklep.

Drugostopenjski upravni organ je tožničino pritožbo zavrnil.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je parc. št. 189.S v lasti družbe A. d. o. o. brez bremen in da v zemljiški knjigi prepoved prometa s to nepremičnino ni bila vpisana. Zato meni, da je podana odškodninska odgovornost države. Izpostavlja tudi vprašanje vzpostavitve v prejšnje stanje, saj naj ne bi bilo znano, v kakšno stanje naj se objekt vzpostavi. Določitev inšpekcijskega zavezanca naj bi bila v nasprotju s 73. členom Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUNDPP), saj družba A. v upravnem postopku ni imela položaja stranke. Upravnemu organu očita, da investitorja ni niti skušal ugotoviti, zato naj bi bilo napačno tudi sklicevanje na 157. člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Inšpekcijski organ naj bi navedeno družbo nepravilno določil kot zavezanko za izvršitev odločbe. Napačna naj bi bila ugotovitev, da je bil objekt po letu 1967 spremenjen, zanimivo pa naj bi bilo vprašanje spremembe izvršilnega naslova s sklepom o dovolitvi izvršbe, saj naj bi se odločba, ki je izvršilni naslov, glasila na parc. št. 147/7, ne da bi bilo določeno, kje se ta parcela nahaja. Zato meni, da je sklep neizvršljiv. Zanimivo naj bi bilo tudi, da je upravni organ izdal sklep o popravi pomote, s katerim pa ni mogoče „sanirati pravnomočne odločbe“. Sodišču predlaga, naj odpravi odločbo organa prve stopnje in posledično tudi odločbo organa druge stopnje ter zadevo vrne v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila, družba A. d. o. o. pa se v odgovoru na tožbo kot stranka z interesom pridružuje tožbi.

Tožba ni dovoljena.

V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu določb ZUS-1 je tisti akt, s katerim organ odloči o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (drugi odstavek 2. člena ZUS-1).

Ker z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe ni bilo vsebinsko odločeno o tožničini pravici, obveznosti ali njeni pravni koristi, ne gre za upravni akt, kot ga za vodenje upravnega spora zahteva omenjena določba ZUS-1. O obveznosti inšpekcijske zavezanke, da odstrani nelegalno gradnjo, je bilo namreč odločeno že z izvršilnim naslovom, to je z inšpekcijsko odločbo z dne 30. 3. 1994. S sklepom o dovolitvi izvršbe pa se naložena obveznost le prisilno izvršuje in se o njej ne odloča ponovno, je ne spreminja ali na drug način posega v tožničine pravice ali pravne koristi. Odločitev, da zoper sklep o dovolitvi izvršbe ni dovoljen upravni spor, je v podobnih zadevah večkrat potrdilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, na primer v sklepih I Up 253/2009 z dne 9. 7. 2009, I Up 163/2009 z dne 1. 10. 2009 in I Up 213/2009 z dne 1. 10. 2009, pri čemer je poudarilo, da tožnik v pritožbi ne zatrjuje nobenega posega v svoje pravice, obveznosti in pravne koristi. Iz navedenega stališča, ki ga Vrhovno sodišče RS nakazuje v obrazložitvi, bi bilo mogoče sklepati, da je treba tudi v primeru izdaje sklepa o dovolitvi izvršbe (ki sicer ne more biti predmet upravnega spora) tehtati, ali je morda z njim poseženo v tožničine pravice, obveznosti ali pravne koristi.

Zato je sodišče tudi glede obravnavane odločitve opravilo to presojo in ugotovilo, da tožnica z ugovori, ki jih navaja v tožbi, ne brani svojega pravnega interesa in z njimi ne izkazuje posega v svoj pravni položaj. Iz upravnih spisov je razvidno, da je bil tožnici s sklepom št. 356-02-338/2003-47 z dne 31. 8. 2010 kot dejanski uporabnici prostorov po pogodbi o finančnem lizingu nepremičnine priznan status stranske udeleženke, ker naj bi odstranitev objekta posegala v njene pravice in obveznosti. Tožnica pa v tožbi ne zatrjuje, da bi izpodbijani sklep posegal v njen pravni položaj, niti tega, da je ona dolžna izpolniti obveznost, na katero se nanaša izpodbijani sklep. Posega v svoj pravni položaj ne utemeljuje niti s tožbenimi navedbami o spremembi izvršilnega naslova glede parc. št. 147/7 in glede sklepa o popravi pomote, saj se te navedbe ne nanašajo na izpodbijani sklep, s katerim se dovoljuje izvršba odločbe, ki se nanaša na gradnjo na zemljišču s parc. št. 189.S k. o. ... Njeni tožbeni ugovori se namreč nanašajo na pravni položaj družbe A. d. o. o., kot inšpekcijske zavezanke in ne na njen pravni položaj.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti navedbe družbe A. d. o. o. v odgovoru na tožbo. Poseg v svoje pravice bi namreč navedena družba morala sama uveljavljati s tožbo v upravnem sporu, ki jo je treba vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. Iz odločbe drugostopenjskega upravnega organa o zavrnitvi tožničine pritožbe pa ni razvidno, da bi navedena družba zoper izpodbijani sklep sploh vložila pritožbo, čeprav ji je bil ta sklep vročen že 17. 7. 2010. Zato njenih navedb iz odgovora na tožbo tudi po vsebini ni bilo mogoče šteti za njeno samostojno tožbo.

V obravnavanem primeru ne gre niti za primer iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ki določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Mednje namreč sklep o dovolitvi izvršbe ne sodi.

Sodišče je tako v predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, in da tožnica v tožbi tudi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, zato je tožbo zavrglo v skladu s 3. in 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.