VSC sklep Cp 501/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje se je v tej pravdni zadevi izreklo za stvarno nepristojno in v izpodbijanem sklepu odločilo, da bo zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopljena Delovnemu sodišču v Celju kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču za odločanje v tej pravdni zadevi. Glede na navedbe tožeče stranke je ocenilo, da gre za individualni delovni spor, glede obveznosti in odgovornosti z delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem in da je zato v obravnavanem spornem razmerju pristojno delovno sodišče v skladu s 5. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih.

Tožeča stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Navaja, da je neutemeljeno stališče sodišča, da ni stvarno pristojno. Tožeča stranka namreč v tožbi svojo pravno podlago utemeljuje na določbah Obligacijskega zakonika (OZ), ki urejajo učinke razvezane pogodbe in na določbah o neupravičeni obogatitvi. Res je, da je tožena stranka pridobila blago za nadaljnjo prodajo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, a to ne pomeni, da vtožuje svojo terjatev na podlagi določb, ki bi bile urejene v pogodbi o zaposlitvi ali na podlagi določb Zakona o delovnih razmerjih. V predmetni zadevi ni pomembno, kakšna je pravna podlaga, da je tožena stranka imela v posesti blago za nadaljnjo prodajo. Ta podlaga bi lahko bila tudi na primer podjemna pogodba. Bistveno je, da prvotne pravne podlage ni več, saj tožena stranka ni več delavec tožeče stranke. Ko je ta pravna podlaga pogodba o zaposlitvi še obstajala, tožeča stranka ni imela pravice terjati od tožene stranke vrnitev blaga. Pravna podlaga za vrnitev blaga je nastala šele po koncu veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in kot rečeno, izhaja iz splošnih določb OZ. Te okoliščine napeljujejo na zaključek, da predmetni spor nima narave individualnega delovnega spora, saj je obveznost vrnitve blaga nastala po koncu delovnega razmerja, zato ta na pravice in obveznosti po koncu tega pogodbenega razmerja ne vplivajo na pristojnost sodišča v predmetni zadevi. Poleg tega pa pogodba o zaposlitvi ne ureja položaja grede vračanja blaga, ki je bilo izročeno na podlagi pogodbe o zaposlitvi. V predmetni zadevi tako ne obstajajo subjektivni pogoji individualnega delovnega spora, saj stranki nista več v odnosu delavec in delodajalec, spor se pa tudi ne nanaša na obdobje, ko bi stranki bili delavec in delodajalec. Poleg tega ni izpolnjen objektivni kriterij delovnega spora, saj se spor ne nanaša na pravice in obveznosti, ki bi imele podlago v delovnopravni zakonodaji. Tožeča stranka se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu RS VIII R 48/2008, da ne gre za spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, če terjatev izhaja iz nevrnjenega blaga, ki je bilo dano v času trajanja delovnega razmerja, ne glede na to, da je tožena stranka tudi po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki kot samostojna podjetnica opravljala delo po pravilih, s katerimi se je seznanila kot delavka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je glede na navedbe v tožbi, da je bila tožena stranka zaposlena pri tožeči stranki od 5. 3. 2006 do 27. 9. 2010, da je zanjo opravljala delo prodaje na terenu in da bi morala tožeči stranki vrniti zaloge za namen prodaje predanega blaga tožeče stranke, da je bila še v času trajanja delovnega razmerja opravljena inventura blaga in primopredaja kombija, pri čemer se je ugotovil manjko blaga, katerega vrednost tožeča stranka s tožbo vtožuje, pravilno ocenilo, da gre za individualni delovni spor, glede obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem.

Delovni spori so tisti spori, katerih predmet so pravice in obveznosti, nastale na podlagi pogodbe o zaposlitvi ali kolektivni pogodbi. Glede na navedbe v tožbi je zatrjevana obveznost tožene stranke nastala v času delovnega razmerja, saj je tožeča stranka toženi stranki blago izročila v zvezi z delom, ki ga je tožena stranka kot delavka tožeče stranke opravljala (prodajo tehničnih artiklov na terenu), in katerega vrnitev je, tudi še po opravljenih inventurah in ugotovljenem manjku, zahtevala že v času do poteka pogodbe o zaposlitvi, zato se ni moč strinjati s tožečo stranko, da je pravna podlaga za vrnitev blaga nastala šele po koncu veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Pravne podlage tako ne predstavljajo zgolj določbe Obligacijskega zakonika (OZ) o učinkih razvezane pogodbe in o neupravičeni pridobitvi, kot trdi tožeča stranka.

Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča VIII R 48/2008, saj ne gre za primerljiv primer. V navedeni zadevi je bila namreč tožena stranka zaposlena pri tožeči stranki na delovnem mestu zastopnice od 15. 11. 1999 do 30. 9. 2001. Po prenehanju delovnega razmerja pa tožeči stranki ni vrnila celotne prevzete zaloge blaga, temveč jo je prejela v komisijsko prodajo kot samostojna podjetnica in njej kot samostojni podjetnici je bila nato izstavljen račun za nevrnjene zaloge blaga, zato ni bilo podlage za zaključek, da gre za sporno razmerje o pravicah, obveznostih in odgovornosti iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem.

Ker se torej s tožbo zatrjevani zneski nanašajo na obveznost tožene stranke, ki je nastala v času delovnega razmerja tožene stranke pri tožeči stranki in izvira iz tega razmerja, je za odločanje o tem sporu pristojno delovno sodišče (točka b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1), kot je pravilno na podlagi 19. in 23. člena ZPP odločilo sodišče prve stopnje. Za določitev stvarne pristojnosti pa tudi ni bistveno, da tožena stranka ni več v delovnem razmerju pri tožeči stranki, kot zmotno meni pritožnica.

Ker niso podani niti uveljavljani niti tisti pritožbeni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. čl. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (druga točka 365. člena v zvezi s 353. členom in prvim odstavkom 366. člena).

Odločitev o pritožbenih stroških je posledica neuspeha tožeče stranke v pritožbenem postopku (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).